Jedro

Opis dejanja (abstraktni in konkretni del izreka predstavljata celoto), da sta obtoženca zaradi prodaje prenašala mamilo čez državno mejo, navedena je količina ter kraj, kjer je bilo mamilo skrito, konkretizira kaznivo dejanje neopravičenega prometa z mamili v zadostni meri.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih D.K. in M.G. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča druge stopnje. Obtoženca sta dolžna plačati vsak po 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu sta bila obtoženi M.G. in D.K. na podlagi 3. točke prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe za kaznivo dejanje neopravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Po prvem odstavku 498. člena ZKP jima je bila še formalno odvzeta sicer zasežena konoplja neto teže 1948,9 grama in 1955,1 gram, s stroški kazenskega postopka pa je sodišče v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenilo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba obtoženca spoznalo za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja ter jima ob uporabi omilitvenih določil drugega odstavka 42. člena KZ in 2. točke prvega odstavka 43. člena tega zakona izreklo vsakemu kazen 10 mesecev zapora, v katero jima je v skladu z 49. členom vštelo čas pridržanja dne 13.11.2003 od 14.30 do 19.40 ure. Odvzelo jima je tudi mamilo – konopljo ter jima v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obtoženega K. pa še zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazni. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v skladu z drugim odstavkom 377. člena ZKP meni, da sta obe pritožbi neutemeljeni. Dejansko stanje je namreč pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče pa pri izreku obsodilne sodbe tudi ni kršilo zakona. Izrečena kazenska sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazni.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je to vsa relevantna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, le da jih je napačno presodilo (peti odstavek 392. člena ZKP). Z vso zanesljivostjo je tako ocenilo, da ugotovljena dejstva, da se je v avtomobilu, s katerim sta se na mejni prehod med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo pripeljala oba obtoženca, nahajalo mamilo, in sicer dva zavoja močno prešane konoplje v teži skoraj 4 kg, da je bilo nameščeno pod pokrov motorja vozila, da sta v navedenem času vozilo uporabljala le obtoženca, da sta bila v času pred odhodom vsakodnevno v telefonskih kontaktih, ki so se močno okrepili prav na dan odhoda v Bosno, da je G. opravil več klicev in pogovorov s klicno številko hrvaškega operaterja, ki jo je imel v imeniku shranjeno pod imenom D. ter, da sta bila oba v tistem času brez zaposlitve in brez premoženja. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je logično in pravilno sklepalo, da sta vedela, da je mamilo v vozilu ter, da sta ga prepeljala v Slovenijo zaradi prodaje. Navedbe zagovornikov, da bi jim lahko kdo mamilo podtaknil, saj je možen vstop v osebni avtomobil brez ključa, niso takšne narave, da bi vnesle kakršenkoli dvom v ugotovitev sodišča. Dejansko stanje pa tudi ni nepopolno ugotovljeno s tem, ko sodišče ni zaslišalo osebe z imenom D., saj nihče od obtožencev ni navedel podatkov, ki bi lahko bili podlaga za ugotovitev identitete slednjega, še manj pa okoliščin, kako naj bi njegova izpovedba razbremenila oba obtoženca, zalotena pri vnosu droge v našo državo. Prav tako pa zagovornik obtoženega K. tudi ni prepričljiv v navedbah, da obtoženi K. ni vedel za mamilo v avtomobilu, saj kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in kot izhaja iz izpovedb policista D.P., se je policist odločil za pregled ravno zaradi vedenja tega obtoženca, ki je deloval nemirno, se tresel in bil rdeč v obraz, kar je štel za indic, da je nekaj narobe.

Sodišče je oba obtoženca spoznalo za kriva po zakonito izvedenem dokaznem postopku. Neutemeljena je tako trditev zagovornika obtoženega K., da se postavlja pod vprašaj zakonitost pregleda vozila. Meni namreč, da je policija imela pred tem operativni podatek, da bo G. peljal čez državno mejo mamilo, ta podatek pa bi lahko razbremenil tudi soobtoženega K. Da je bil operativni ukrep kontrole prevoznega sredstva opravljen zakonito (v skladu z 29. členom Zakona o nadzoru državne meje) izhaja iz izpovedb obeh policistov D.P. in D.O. (slednji je bil tega dne zadolžen za tovrstno kontrolo). Povedala sta namreč, kot je bilo že prej omenjeno, da je K. deloval nemirno, zaradi česar je bil policist P. 99 % prepričan, da je nekaj narobe. Navedeno je bilo za policista indic, da je preveril oba osebna dokumenta po računalniku in za G. dobil operativne podatke, da naj bi se ukvarjal s prodajo „trave“. Navedeno pa je bilo zadostna podlaga za sum, da se v prevoznem sredstvu nahajajo prepovedani predmeti, in posledično podlaga za izvedbo kontrole vozila (četrti odstavek 29. člena že omenjenega zakona). Da je bil tak sum utemeljen, je potrdil tudi nadaljnji potek dogodkov.

Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika obtoženega K., ko uveljavlja kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni namreč, da je kraj storitve kaznivega dejanja v tujini, zaradi česar bi bilo potrebno v skladu s 124. členom KZ preveriti, ali se takšno kaznivo dejanje preganja tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Sodišče je v izpodbijani sodbi namreč ugotovilo, (kar očita tudi obtožba), da je kraj storitve kaznivega dejanja mejni prehod Metlika, torej kraj v Sloveniji. Res je sicer, da je v izreku tudi očitek, da naj bi mamilo pred tem dobavila na območju Hrvaške ali Bosne in Hercegovine, vendar pa se obtožencema ne očita in sodišče tudi ne ugotavlja nabave mamila, temveč alternativne izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja, to je prenašanje mamila zaradi nadaljnje prodaje. Mamilo pa sta prenesla kot je bilo že rečeno čez državno mejo Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo na mejnem prehodu Metlika.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče uporabilo tudi pravilni materialni zakon. Zagovornik obtoženega K. sicer meni, da pri konkretnem opisu kaznivega dejanja manjka zakonski znak oziroma navedba dejstev in okoliščin, ki kažejo na namen prodaje, kot npr. količina, skritost, ipd., kar je v predmetnem opisu dejanja izostalo. Ti očitki pa ne samo, da so neutemeljeni, temveč so tudi protispisni, saj iz opisa dejanja (abstraktni in konkretni del izreka predstavljata celoto) izhaja, da sta obtoženca zaradi prodaje prenašala mamilo čez državno mejo, navedena je količina (skoraj 4 kg prešane konoplje) ter kraj, kjer je bila konoplja skrita (pod pokrovom osebnega avtomobila). To pa so vsekakor očitki, s katerimi je kaznivo dejanje v zadostni meri konkretizirano, oziroma gre za okoliščine takšne narave, da je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta prenašala mamilo z namenom prodaje, kar pa izhaja tudi obrazložitve sodbe, kjer sodišče pojasnjuje, da že velika količina, katere protivrednost izdatno presega finančne zmožnosti obeh obtožencev, kaže na to, da mamila nista kupila za lastne potrebe, še posebej ob upoštevanju njunega slabega finančnega stanja ter dejstva, da ne gre za odvisnika od drog. Kot nadalje ugotavlja sodišče sta obtoženca kot občasna uživalca enakovrstnega mamila imela tudi stike z dobavitelji in razpečevalci takšnega mamila in sta torej vedela za načine in možnosti nadaljnjega razpečevanja.

Izrečena kazenska sankcija je primerna vsem olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, pri čemer so prišle olajševalne okoliščine še posebej do izraza, saj je sodišče obema obtožencema z uporabo omilitvenih določil v zakonu predpisano kazen omililo pod spodnjo mejo. Pri odmeri višine kazni pa so bile tako upoštevane in ustrezno ovrednotene tudi okoliščine, ki jih v pritožbi uveljavlja zagovornik obtoženega K. Glede na navedeno in ker sodba ne vsebuje kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno kot pritožbeno sodišče pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker sta bila oba obtoženca spoznana za kriva, sta dolžna plačati tudi stroške pritožbenega postopka (odstavek 98.a ZKP v zvezi s členom 98 tega zakona), in sicer povprečnino, odmerjeno glede na trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter glede na njuno premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v spisu.