Jedro

Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 18. 9. 2020, opr. št. II Ks 42986/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega P. P. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 19. 11. 2020 do 11.15 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 19. 8. 2020 od 11.15 ure dalje. Z nepravnomočnim sklepom je bila zoper njega uvedena preiskava zaradi suma storitve kaznivih dejanj: kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, v sostorilstvu pa še kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnici pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izčrpno ter z neomajno argumentacijo obrazložilo obstoj zahtevanega dokaznega standarda za vsako posamezno obdolžencu očitano kaznivo dejanje. Res je sicer spregledalo, da je oškodovanec kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, D. T., na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 15. 9. 2020 (list. št. 189) podal izjavo o umiku predloga za pregon obdolženca (gre za predlagalni delikt), a sodišče druge stopnje kljub tej pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ugotavlja, da očitek o storitvi tega, sicer lažjega kaznivega dejanja, ni odločilen za zaključke o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Res je tudi, da je bila vrednost odtujenih stvari pri storitvah očitanih dveh kaznivih dejanj roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 manjša, a ne gre spregledati modus operandi obdolženca, ko svojo brezkompromisnost pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj dopolnjuje tudi z izvajanjem sile ter grožnjami in žalitvami zoper varnostnike v posameznih trgovinah. Torej ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile posledice teh premoženjsko motiviranih dejanj obdolženca neznatne. Prav tako sam način hrambe zasežene prepovedane droge, kot to pravilno pojasnjuje prvo sodišče ter njena količina, prej kažejo na to, da je bila namenjena nadaljnji prodaji in da jo je obdolženec v ta namen hranil, kot pa da ta očitek obdolžencu ni dokazan. Bo pa to vprašanje sicer predmet nadaljnjega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje. Enako gre ugotoviti za zaključke izpodbijanega sklepa o tem, da je obdolženec s tem, ko je prepovedano drogo in prepovedano orožje hranil na otrokom dostopnih mestih, kar nenazadnje potrjujejo tudi fotografije hišne preiskave (list. št. 86 do 97) ter zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 84 do 85) z dne 19. 8. 2020, ogrožal njihovo zdravje in življenje. Sklicevanje na izpovedbe bivše partnerice T. T. takšnih zaključkov ne ovrže, saj je ta med drugim tudi izjavila, da v obdolženčevo stanovanje ni hodila, torej ji predmetne okoliščine niti niso mogle biti znane.

6. Neutemeljeni so prav tako očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, še zlasti izkazana kriminalna količina) in subjektivne narave (predkaznovanost, storitev kaznivih dejanj v času preizkusne dobe po kar štirih pogojnih obsodbah, odločnost in vztrajnost pri izvrševanju premoženjskih deliktov) izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Po pritožnici izpostavljeno njegovo redno zaposlitev kot pokazatelj urejenosti, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je izpostavilo, da naj bi kljub prejemanju med 800 in 1.000 EUR mesečne plače, izvrševal kazniva dejanja, s katerimi naj bi si pridobival dodatna finančna sredstva.

7. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča izraženim pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi (tako glede premoženjske varnosti kot tudi varovanja zdravja), glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisanih kaznih. Sorazmernost pripora je prepričljivo obrazložena v izpodbijanem sklepu, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo težo in število očitanih storitev, kot tudi obdolženčevo brezkompromisnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in s tem povezano ogroženost ljudi in njihovega premoženja. Ob podatku, da je obdolženec obravnavana kazniva dejanja storil tekom preizkusne dobe po kar štirih prejšnjih pogojnih obsodbah, gre zaključiti, da ne glede na načelo subsidiarnosti iz drugega odstavka 192. člena ZKP, milejši ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne pride v poštev.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.