Jedro

V primeru, ko so odmiki objekta od parcelne meje manjši od predpisanih, imajo lastniki sosednjih zemljišč pravico, da odklonijo soglasje k takšni gradnji. Pri tem svoje odločitve, da soglasja ne dajo, niso dolžni utemeljiti, zato tudi ni pravno relevantno, zakaj so izdajo soglasja odklonili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevek A.A. in B.B. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije, prizidave in nadzidave manj zahtevnega objekta – enostanovanjske stavbe na parc. št. 408 k. o. ... V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da obravnavani poseg leži na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 19/2006 do 16/2010, v nadaljevanju PUP). Po navedenem predpisu se zemljišče nahaja na območju površin za stanovanja, v morfološki enoti ME prostostoječa – posamična gradnja v območju eno in dvostanovanjskih stavb. V skladu s 16. členom PUP je treba v morfoloških enotah, kjer regulacijski elementi niso grafično določeni, upoštevati, da so za prostostoječe eno in dvostanovanjske stavbe odmiki vsaj 4 m od sosednje parcele. Manjši odmik je možen le s soglasjem lastnika sosednje gradbene parcele. Za enostavne objekte pa mora biti odmik od sosednje parcele 1,5 m, manj pa le s soglasjem lastnika sosednje parcele. Ker investitorja nista predložila soglasij lastnikov parcel št. 410, 418/1, 418/2, 406 in 407, vse k. o. ..., je upravni organ obvestil stranske udeležence o postopku. S predvideno gradnjo se ne strinja C.C., ki je na zapisnik podala izjavo, da predvidena gradnja ogroža njeno kakovost bivanja in pomeni degradacijo vrednosti njene parcele. Soseda D.D. in E.E. sta podala le pogojno soglasje in sicer, da na zahodni strani stavbe ne bo oken. Prav tako sta soseda D.D. in E.E. soglasje pogojevala z odstranitvijo balkona. Z navedenimi izjavami sta bila investitorja seznanjena ter pozvana, da predložita manjkajoča soglasja. Ker v postavljenem roku soglasij nista predložila, je upravni organ ugotovil, da gradnja ni skladna s prostorskim izvedbenim aktom, zato je vlogo zavrnil. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35108-442/2010-4 MŠ z dne 28. 1. 2011. Pritožbeni organ ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da investitorja nista predložila soglasij lastnikov sosednjih gradbenih parcel za odmik objekta, ki je manjši kot določa PUP. Iz projektne dokumentacije je nesporno razvidno, da je gradnja, ki je predmet legalizacije, od mej sosednjih zemljišč oddaljena manj kot 4 m. S takšnim odmikom se ne strinjata sosedi C.C. niti H.H. Tudi pogojno soglasje ne predstavlja soglasja kot je potrebno v primeru pridobitve gradbenega dovoljenja, saj ZGO-1 ne pozna pogojnih soglasij.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ne more razumeti in sprejeti, saj ruši življenje in prihodnost njene družine. Strinja se, da je gradbene predpise treba upoštevati, vendar pa nekateri te zakone izkoriščajo tako, da z njimi nagajajo in načrtno onemogočajo svoje sosede. Po njenem mnenju tisti, ki gradi, ne sme ogrožati in motiti sosedov. Vendar v obravnavanem primeru ti sosedje ogrožajo njo. Njihova hiša stoji na starih gabaritih, kjer je že vrsto let stala hiša. Koliko je hiša višja, zaradi rušenja ni mogoče dokazati. Sami so že porušili prvotno dograjeni prizidek za približno 2 m, s čimer se je soseda prvo strinjala, sedaj pa ponovno vztraja, da soglasja ne bo dala. Vidi se, da gre pri tem za njen princip, saj je gradnja ne ogroža. Prav tako hiše v prejšnje stanje ni več mogoče spraviti, saj niti ne vedo, kakšno je bilo pred letom 1967. Sosed H.H. jih je pred leti sam zaprosil za soglasje, ki so mu ga dali, sedaj pa on njim z nekimi principi nasprotuje. Ne razume zakonov, ki omogočajo ljudem neupravičeno nagajati sosedom, ki bi si radi uredili življenje. Drugače bi ravnali, če bi bilo dokazano, da gradnja kateregakoli od sosedov dejansko ogroža, moti ali je drugače v škodo. Sami so želeli hišo polepšati, izboljšati njen izgled in izgled celotnega okolja. Za to so plačali kazen, ob tem pa še morajo prenašati grožnje in psovke sosedov, grožnje inšpektorja. Želi, da se jim dokaže, da njihova gradnja zares koga ogroža ter da je razen nevoščljivosti še kak drug realen razloga za nasprotovanje gradnji. Edino orožje sosedov so odmiki. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadete stranke v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta upravna organa v zadevi odločila pravilno in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Sodišče se tako v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tudi v tožbi tožnica smiselno le ponavlja ugovore, ki jih je navedla v pritožbi in o katerih je že pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo ne more uspeti.

Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja določa Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Eden izmed pogojev je tudi, da mora biti projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. V konkretnem primeru ta prostorski akt predstavlja PUP, ki v 16. členu določa regulacijske elemente za lociranje objektov. Če regulacijski elementi niso grafično določeni je treba pri legi stavb v vseh morfoloških enotah upoštevati prometno – tehnične, požarno varstvene in sanitarno tehnične predpise, ter za prostostoječe eno in dvostanovanjske stavbe, vsaj 4 m odmik. Manjši odmik od parcelne meje je možen le s soglasjem lastnika sosednje gradbene parcele. V zadevi je nesporno, da gre pri obravnavani gradnji za odmike, ki so manjši od predpisanih s PUP (po projektni dokumentaciji znašajo odmiki od sosednjih zemljišč 0,44 m na severni stranici, 1,71 m in 2,77 m na južni stranici, 0,93 m in 0,76 m na zahodni stranici, 18,11 m na vzhodni stranici), kakor tudi, da lastniki sosednjih zemljišč niso dali soglasja k takšni gradnji. S tem pa ni izpolnjen pogoj iz 16. člena PUP, ki se nanaša na odmike oziroma zahtevana soglasja lastnikov sosednjih zemljišč. To pa tudi po stališču sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, zato je tudi po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da izvedena gradnja ne ogroža sosedov, zato ti neupravičeno nasprotujejo gradnji in izkoriščajo zakone, da drugim grenijo življenje. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se imajo pravico udeleževati postopka tudi osebe, ki izkažejo pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V obravnavanem primeru materialni predpis, ki daje sosedom pravico udeleževati se postopka izdaje gradbenega dovoljenja in s tem varovanja njihovih pravnih interesov, predstavlja PUP. Ta namreč z določitvijo odmikov objektov od parcelne meje varuje pravni interes lastnikov sosednjih zemljišč. Zaradi navedenega imajo ti pravico udeleževati se postopka izdaje gradbenega dovoljenja. V primeru, ko so odmiki manjši od predpisanega odmika 4 m, pa imajo ti tudi pravico, da odklonijo soglasje k takšni gradnji. Pri tem svoje odločitve, da soglasja ne dajo, niso dolžni utemeljiti, zato tudi ni pravno relevantno, zakaj so izdajo soglasja odklonili. Ob tem pa sodišče še dodaja, da v skladu z določbo ZGO-1 sme investitor gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta začeti le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, vendar po dokončnosti tega, pa lahko investitor začne z deli na lastno odgovornost. Tožnica pa pred pričetkom gradnje sploh ni pridobila nobenega dovoljenja, torej gre za nelegalno gradnjo, zato je neprimeren njen očitek, da gre za izigravanje zakonskih možnosti.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.