Jedro

Izplačilo odpravnine pripada bivšemu imetniku stanovanjske pravice ne glede na to, kam in kako se iz prejšnjega stanovanja izseli, torej tudi ne glede na to, da se izseli v sicer večje stanovanje za določen čas. Določba drugega odstavka 126. člena SZ pa se nanaša le na slučaj, ko gre pri zamenjavi za stanovanje istega lastnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 441.000,00 SIT s pripadki, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi preselitve iz dotedanjega stanovanja je tožnica upravičena do odpravnine po določbi 126. člena stanovanjskega zakona. Za stanovanje, ki ga sedaj uporablja, je sklenila le najemno pogodbo za določen čas, kar pomeni, da ne drži obrazložitev izpodbijane sodbe, da s preselitvijo ni sprostila obstoječega stanovanjskega sklada. Določb 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožeča stranka tožene stranke ni izigravala.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 330. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe izražajo pomislek, ali je pravično, da je z izplačilom odpravnine "nagrajen" tisti, ki je stanovanje izpraznil tako, da se je preselil v drugo večje stanovanje, ki je sodilo v nekdanji družbeni stanovanjski sklad. Pri tem je sprejeto stališče, da je tožnica s preselitvijo omenjeni stanovanjski sklad obremenila, ne pa sprostila, to pa naj bi bilo v izrecnem nasprotju s pravnim inštitutom odpravnine iz 126. člena stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91). Vendar pa je taka pravna razlaga napačna.

Lastnik iz 111. in 112. člena SZ (torej tudi tožena stranka) ter prvega odstavka 113. in 114. člena SZ mora izplačati 30 % vrednosti stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki stanovanje izprazni v dveh letih po uveljavitvi zakona (19.10.1991). Izplačilo odpravnine pripada bivšemu imetniku stanovanjske pravice ne glede na to, kam in kako se iz prejšnjega stanovanja izseli, torej tudi ne glede na to, da se izseli v sicer večje stanovanje za določen čas, kot je storjeno v obravnavanem primeru. Določba drugega odstavka 126. člena SZ pa se nanaša le na slučaj, ko gre pri zamenjavi za stanovanje istega lastnika.

Iz dejanskih ugotovitev, ki so podlaga izpodbijani sodni odločbi, sledi, da se je tožeča stranka začasno preselila v drugo stanovanje prav zaradi pričakovane odpravnine, s katero bi si pomagala pri dograditvi lastne stanovanjske hiše in vselitvi vanjo. Namen določbe 126. člena SZ pa je prav v tem, da se z materialno vzpodbudo doseže sproščanje obstoječih stanovanj. Pravna razlaga, sprejeta na nižjih stopnjah, torej zgreši namen te zakonske določbe, ki je - ne slučajno - umeščena v poglavje o lastninjenju in privatizaciji stanovanj.

Ostane torej le razlaga z uporabo določbe tretjega odstavka 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 148. člena SZ in 60. členom zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur. list SRS, št. 35/82). Tožena stranka odklanja izplačilo odpravnine v glavnem zato, ker trdi, da bi tožnici bilo ob uveljavitvi stanovanjskega zakona mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje, ker ima skoraj vseljivo stanovanjsko hišo. Glede na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi razlogov izven določbe prvega odstavka 148. člena SZ (izrecni razlogi izpodbijane sodbe), revizijska trditvena podlaga razumljivo v smeri navedene zakonske določbe nima navedb, čeprav je sodišče prve stopnje uporabo te pravne razlage kot razlog za odklonitev plačila odpravnine zavrnilo. Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice, je treba upravičenje do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in do izplačila 30-odstotne vrednosti stanovanja presojati po stanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona, kar je bilo dne 19.10.1991. Kolikor bi bili zaradi lastne stanovanjske hiše tedaj podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu ZSR, bivši imetnik stanovanjske pravice omenjenih upravičenj nima. Sodišče prve stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve, po katerih ti pogoji za uporabo 60. člena ZSR niso bili izpolnjeni v času tožničine izselitve iz toženkinega stanovanja. To bi moglo pomeniti, da so še toliko manj bili prisotni dne 19.10.1991. Vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje (sodbi nižjih sodišč sta razveljavljeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 395. člena ZPP) do teh okoliščin znova zavzeti stališče, obenem pa ugotoviti pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na višino vtoževane odpravnine.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.