Jedro

Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi ter vzpostavilo delovno razmerje tožnika pri toženki do 20. 10. 2025 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika prijavi v obvezna zavarovanja od 12. 3. 2025 do 20. 10. 2025 in mu izplača mesečno bruto plačo v višini 1.418,27 EUR, zmanjšano za nadomestilo za poklicno rehabilitacijo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. v mesecu ter zavrnilo zahtevek za znesek plače, ki ni znižan za nadomestilo za poklicno rehabilitacijo (II. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo plačilo denarnega povračila v višini 17.019,24 EUR ter zavrnilo višji zahtevek v znesku 8.509,62 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 428,40 EUR in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (IV. in V. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja kršitev 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka ZPP. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni presojalo, ali je tožnik toženko obvestil o razlogih za svojo odsotnost in ali je to moral in mogel storiti, ampak je ugotovilo, da mu ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti po 12. 2. 2025. Tožnik je vedel, da bi toženko moral obvestiti o razlogih za odsotnost, pa tega ni storil, ni pa dolžnost delodajalca, da pri delavcu preverja, zakaj je odsoten. Toženka je bila seznanjena z odločbami ZZZS, vendar je tožnik ni obvestil, zakaj ga ni na delo. Dogovor dne 4. 11. 2024 je bil, da tožnik koristi dopust do prejema odločbe ZZZS, to pa je bilo 19. 12. 2024. S to odločbo je bilo odločeno, da bi se moral tožnik vrniti na delo 1. 12. 2024. Naslednja odločba je bila z dne 24. 1. 2025, iz katere prav tako izhaja obveznost tožnika, da se vrne na delo, pa tega ni storil. Direktor je zato 21. 2. 2025 klical tožnika in preverjal utemeljenost razlogov za njegovo odsotnost, tožnik pa se je skliceval le na odločbo ZPIZ, ki pa mu ni omogočala, da ostane doma. Tožnik je direktorja kontaktiral šele 26. 3. 2025, po podani izredni odpovedi. Okoliščina, da je bil tožniku za nazaj priznan bolniški stalež, ni relevantna, saj je za presojo očitka po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) relevantno le, ali je delavec o razlogih za odsotnost obvestil delodajalca in ali bi to moral in mogel storiti. Napačen in protispisen je zaključek, da tožnik ni bil ustrezno obveščen o številu dni odobrenega dopusta, saj je izpovedal, da se je za dopust dogovoril do izdaje odločbe ZZZS. Sodišče prve stopnje je mimo trditev strank ugotovilo, da je bil dogovor, da bo tožnik koristil celotni letni dopust. S tem v zvezi je tudi neutemeljeno izvedlo dokaze po uradni dolžnosti. Iz sodbe izhaja stališče, da je dopustno tolerirati nezakonito koriščenje socialnih transferjev v breme delodajalca, delavec pa ima le pravice. Toženka je predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi dokaze, da je tožnik ves čas bolniškega staleža opravljal samostojno dejavnost in pridobival dohodke, sodišče pa teh dokazov neutemeljeno ni izvedlo, čeprav so relevantni z vidika 118. člena ZDR-1. Enako je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v spis ZZZS, s čimer je kršilo pravico do izjave in enake obravnave po 14. členu Ustave RS. Tožniku je neutemeljeno priznalo delovno razmerje tudi v času, ko je imel s. p., izrek pa je v II. točki nezakonit, ker ni določljiv. Sodišče prve stopnje je protispisno zaključilo, da tožnik nima možnosti za novo zaposlitev, in mu prisodilo previsoko denarno povračilo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker je bil zahtevek delno zavrnjen, bi se to moralo upoštevati tudi pri stroških, in ne drži, da zaradi tega niso nastali posebni stroški.

3.Toženka je dne 19. 1. 2026, to je po izteku 15-dnevnega roka za pritožbo, dopolnila pritožbo z listinami o dohodkih tožnika od leta 2020 do 2024. Ker je dopolnitev pritožbe vložena po izteku roka za pritožbo, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena ZDSS-1. Bistvena kršitev določb postopka po tej točki je podana, če sodišče listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev, napačno povzame v obrazložitev sodbe oziroma če temu gradivu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima. Ta kršitev pa ni podana, če se stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča na podlagi izvedenih dokazov in uporabo materialnega prava, kar s pritožbenimi navedbami na več mestih dejansko uveljavlja toženka.

6.Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo, kakšen je bil dogovor strank dne 4. 11. 2024 glede koriščenja dopusta, s čimer naj bi kršilo 7. in 212. člen ZPP ter 34. člen ZDSS-1. Tožnik je trdil, da ni bil nikoli seznanjen, da se mu bo dopust pisal zgolj do 12. 2. 2025 (da mu je bil torej priznan le sorazmerni del dopusta), toženka pa je trdila, da je bil dogovor, da bo koristil 22 dni dopusta za leto 2023, 22 dni za leto 2024 in 4 dneve sorazmernega dela dopusta za leto 2025. To izhaja tudi iz izpodbijane izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, kakšen je bil dogovor, ali je bilo koriščenje dopusta omejeno na sorazmerni del dopusta, ali te omejitve ni bilo, v tem delu ni odločilo mimo trditev strank.

7.Toženka je tožniku dne 10. 3. 2025 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi tožniku očita, da je bil od dne 12. 2. 2025 neupravičeno odsoten z dela. Iz odpovedi še izhaja, da je bil tožnik na bolniškem staležu od 7. 9. 2020 do 30. 11. 2024. Dne 4. 11. 2024 je toženko obvestil, da bo zdravnica predlagala podaljšanje bolniškega staleža od 1. 12. 2024 dalje. Dogovorjeno je bilo, da bo koristil dopust za leto 2023 (22 dni) in 2024 (22 dni) ter sorazmerni del dopusta za leto 2025 (4 dni). Glede na odločitev ZZZS je s 1. 12. 2024 pričel koristi dopust, ki se mu je iztekel 11. 2. 2025. Tožnik je bil z odločbo ZZZS z dne 24. 1. 2025 seznanjen, da mu bolniški stalež od 1. 12. 2024 dalje ni bil priznan, zato bi se 12. 2. 2025 moral vrniti na delo, vendar se ni, o razlogih za to pa ni obvestil toženke. Dne 21. 2. 2025 ga je poklical delodajalec, da preveri, zakaj ga ni na delo, tožnik pa je odgovoril le, da ima odločbo ZPIZ in jo bo dobil tudi delodajalec. Glede na očitke iz izredne odpovedi pritožbene navedbe, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela že od dneva 19. 12. 2024, ko je prejel odločbo ZZZS, oziroma od prejema odločbe ZZZS z dne 24. 1. 2025 ne predstavljajo le nedovoljenih pritožbenih novot, ampak tudi nedovoljeno širitev očitkov iz izredne odpovedi.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je zakoniti zastopnik toženke dne 4. 11. 2024 tožniku odobril koriščenje dopusta, pri čemer koriščenje dopusta ni bilo časovno omejeno do 11. 2. 2025. Tako tožnik kot zakoniti zastopnik toženke sta zaslišana izpovedala, da dne 4. 11. 2024 ni bilo govora o koriščenju le sorazmernega dela dopusta za leto 2025, niti se ni določilo število priznanih dni dopusta ali določil datum, ko se koriščenje dopusta konča. Tožnik je zaslišan potrdil, da je zakonitemu zastopniku toženke povedal, da ureja bolniški stalež za čas od 1. 12. 2024 dalje in da se je dogajalo, da so odločbe ZZZS prihajale za nazaj, zato se je strinjal, da se mu piše dopust. Dela njegove izpovedi, da se je strinjal, da se mu do ureditve statusa piše dopust, pa se glede na njegovo celotno izpoved in izpoved zakonitega zastopnika toženke ne da interpretirati na način, da bi se moral tožnik vrniti na delo po prejemu odločbe ZZZS z dne 19. 12. 2024 oziroma po prejemu odločbe ZZZS z dne 24. 1. 2025. Kot že pojasnjeno, tudi očitek iz odpovedi ne gre v to smer, ampak se tožniku očita, da po izkoriščenem dopustu, ki mu naj bi bil priznan le do 11. 2. 2025, ni prišel na delo, prav tako pa ni imel priznanega bolniškega staleža. Da koriščenje dopusta ni bilo omejeno do 11. 2. 2025 izhaja tudi iz dejstva, da zakoniti zastopnik toženke tožniku dne 21. 2. 2025, ko ga je klical in preverjal, kakšen je njegov status, tožniku ni omenil, da je že izkoristil ves odobren dopust dne 11. 2. 2025, kar bi storil, če bi bilo dogovorjeno le koriščenje sorazmernega dopusta za leto 2025. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse navedeno pravilno zaključilo, da je tožnik utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.

9.Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo le, ali je bil tožnik upravičeno odsoten z dela in delodajalcu nalagalo obveznost obveščanja oziroma preverjanja stanja pri delavcu. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja zaključek, da je tožnik utemeljeno verjel, da je tudi od 12. 2. 2025 na dopustu, zato toženke ni obveščal o razlogih za odsotnost, sodišče prve stopnje pa tudi ni zavzelo stališča, da je dolžnost delodajalca, da preverja razloge za odsotnost pri delavcu.

10.Iz izpodbijane sodbe ne izhaja stališče, da je dopustno nezakonito koriščenje socialnih transferjev (v breme delodajalca). Toženka je uveljavljala, da je tožnik v času bolniškega staleža od 7. 9. 2020 opravljal dejavnost preko s.p.-ja, in iz tega naslova prejemal dohodke in nadomestilo za čas bolniškega staleža. Predlagala je, da sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobi podatke o višini prihodkov in s tem oškodovanja javnih sredstev, sodišče prve stopnje pa je takšen predlog utemeljeno zavrnilo, saj navedene okoliščine niso povezane z očitki iz izredne odpovedi. Toženka ni podala izredne odpovedi, ker naj bi tožnik kršil bolniški stalež, prav tako ni predlagala izvedbo tega dokaza v zvezi s predlogom za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Navedeni dokazni predlog je glede na navedeno nerelevanten za odločitev v tem sporu, zato toženka s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravice do enake obravnave iz 14. člena Ustave RS in pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke, da se vpogleda v "dosje" ZZZS št. ..., saj je bil ta dokazni predlog nekonkretiziran. V 3. točki odgovora na tožbo je toženka navajala dejstva glede poteka bolniškega staleža tožnika, poklicne rehabilitacije, na koncu pa kot dokaz vpogled v spis ZZZS, ne pa tudi, katera dejstva želi s tem dokazati. Tudi sicer sta tožnik in toženka v spis vložila vse odločbe ZZZS in ZPIZ, na katere se je sklicevala toženka, zato izvedba tega dokaza niti ne bi bila potrebna. Kršitev pravil postopka zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga tako ni podana.

12.Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo delovnega razmerja za čas, ko je imel odprt s. p. kot to neutemeljeno uveljavlja toženka v pritožbi. Iz izpiska ZZZS pod C1 izhaja, da tožnik v obdobju od 1. 1. 2003 do 23. 9. 2025 ni bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi s.p.-ja, ampak kot zaposlen pri toženki, od 12. 3. 2025 dalje pa kot delovni invalid zunaj delovnega razmerja na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je pojasnil, da je v času bolniškega staleža imel odprt popoldanski s. p. zaradi oddajanja stanovanja in vozila v najem, ki pa ga je zaprl po prejeti odpovedi. Popoldanski s. p. tudi sicer ne bi bil ovira za priznanje delovnega razmerja. Toženka namreč ni zatrjevala, da tožnik v času delovnega razmerja ne bi smel imeti odprtega popoldanskega s.p.-ja, zaradi oddajanja nepremičnine in vozila v najem. Višina dohodkov tožnika iz tega naslova tako ni pomembna ne z vidika reparacije ne z vidika višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1.

13.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opisnega dela izreka v II. točki izreka. Iz izreka sodbe izhaja znesek nadomestila plače, ki ga mora toženka tožniku plačati, znesek nadomestila za poklicno rehabilitacijo pa je naveden v 12. točki obrazložitve sodbe. V 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo razloge in pravno podlago za takšno odločitev, stranki pa takšnemu zmanjšanju nadomestila plače ne nasprotujeta.

14.Obe stranki sta predlagali, da sodišče prve stopnje v primeru, če bo presodilo, da je odpoved nezakonita, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, kar je tudi storilo. Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 12 minimalnih plač, povečanih za 11 % dodatek za delovno dobo, kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno ovrednotenje okoliščin za odmero denarnega povračila. Pri odmeri je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki več kot 19 let, ob odpovedi je bil star 44 let, odpoved je bila nezakonita zaradi vsebinskih razlogov, tožnik pa zaradi ugotovljene invalidnosti in poklicne rehabilitacije ni imel možnosti za novo zaposlitev. Toženka tej pravilni ugotoviti neutemeljeno oporeka z navedbami o delu tožnika preko s.p.-ja. Ker je tožnik v postopku poklicne rehabilitacije in se usposablja za nov poklic, je razumljivo, da zaposlitve trenutno ne išče. Dejstvo, da še naprej oddaja stanovanje, vendar ne v okviru popoldanskega s.p.-ja, ne kaže na njegove dobre zaposlitvene možnosti. Na višino denarnega povračila prav tako ne more vplivati okoliščina, da je tožnik v času bolniškega staleža prejemal prihodke iz naslova oddajanja nepremičnine in vozila.

15.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala zahtevanemu denarnemu povračilu v višini 18 plač. Trdila je, da je zahtevek občutno previsok, da se običajno priznavajo nižja nadomestila, ni pa izpostavila nobenega konkretnega primera, zato neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh pavšalnih navedb. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo višino prisojenega denarnega povračila, prisojeno povračilo pa tudi ne odstopa od sodne prakse.

16.Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik ni uspel le v manjšem delu zahtevka (glede plačila celotnega nadomestila plače in denarnega povračila), vendar z zavrnjenem delom zahtevka niso nastali posebni dodatni stroški postopka. Toženka niti ne navaja, kateri dodatni stroški naj bi nastali zaradi obravnave zavrnjenega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP utemeljeno naložilo toženki, da tožniku povrne celotne stroške postopka na prvi stopnji.

17.Ker je pritožba neutemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh, zato toženka krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da tožnik na delo neupravičeno ni prišel od 12. 2. 2025, ko se mu naj bi iztekel odobreni dopust, pri čemer je vedel, da v tem času nima niti priznanega bolniškega staleža.

2S to odločbo niti ni bilo odločeno o predlogu tožnikove zdravnice, da se bolniški stalež podaljša od 1. 12. 2024 dalje, ampak o pritožbi toženke zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 24. 10. 2024 (B6).

3S to odločbo je imenovani zdravnik zavrnil predlog tožnikove osebne zdravnice o podaljšanju bolniškega staleža od 1. 12. 2024 dalje. Z odločbo ZZZS z dne 26. 3. 2025 pa je bil tožniku priznan bolniški stalež od 1. 12. 2024 do 16. 2. 2025.

4Prim. Pdp 252/2021, kjer je delavka za 20 let zaposlitve, ob odpovedi je bila stara 54 let, nadomestila za brezposelnost ni prejemala, občasno je opravljala delo na podlagi pogodb civilnega prava, prejela denarno povračilo v višini 12 povprečnih plač. Pdp 146/2022, kjer je bilo delavcu z 21 let in 7 mesecev delovne dobe, staremu 42 let, delovnemu invalidu III. kategorije, ki je našel dve krajši zaposlitvi, prisojeno denarno povračilo v višini 12 povprečnih plač.