Jedro

Sodišče lahko ugodi prošnji stranke za preložitev obravnave, če so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka, kot to določa prvi odstavek 115. člena ZPP, o čemer odloča sodišče. Pogoja za preložitev naroka sta dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Glede na dejstvo, kdaj je bilo tožencu pravilno vročeno vabilo za narok in da je toženec šele dan pred narokom sodišču predložil zaprosilo za preklic in preložitev naroka, ob upoštevanju vsebine zaprosila, da ne more pristopiti na narok zaradi službene odsotnosti v tujini od meseca januarja 2012 do nadaljnjih šestih mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan opravičljiv razlog za izostanek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 15 dni izprazniti in prosto oseb in stvari izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) nepremičnino parc. št. 1416 – dvorišče v izmeri 374 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 138 m2, ki je pripisana pri k.o. ... ter glede na uspeh v pravdi tožencu naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 2.586,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti citirani sodbi je toženec po svojih pooblaščencih vložil pravočasno pritožbo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

vloženem odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje v tem, da je brez zakonske podlage sankcioniralo toženca s tem, ko mu je odvzelo možnost prisostvovati na obravnavi in izpovedovati o dejstvih, predvsem tistih, ki jih je navajal v odgovoru na tožbo, ker ni sledilo njegovemu predlogu za preložitev naroka oziroma posredno njegovemu dokaznemu predlogu po zaslišanju toženca kot stranke. Takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje namreč povsem utemeljeno ni sledilo predlogu toženca za „preklic in preložitev“ naroka in je pravilno štelo, da razlog, ki ga je toženec navajal v „zaprosilu“ ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek. Dejstvo je namreč, da je bilo vabilo tožencu za narok, ki je bil razpisan za dne 3. 4. 2012, vročeno dne 6. 3. 2012, da je bilo vabilo vročeno njegovemu takratnemu pooblaščencu že dne 14. 2. 2012, da je toženec pooblastil novega pooblaščenca – Odvetniško pisarno A. & B. dne 26. 3. 2012, da pa je šele dne 2. 4. 2012, torej dan pred narokom sodišču posredoval zaprosilo za preklic in preložitev naroka. Sodišče lahko ugodi prošnji stranke za preložitev obravnave, če so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka, kot to določa prvi odstavek 115. člena ZPP, o čemer odloča sodišče. Pogoja za preložitev naroka sta dva, in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Glede na dejstvo, kdaj je bilo tožencu pravilno vročeno vabilo za narok in da je toženec šele dan pred narokom sodišču predložil zaprosilo za preklic in preložitev naroka, ob upoštevanju vsebine zaprosila, da ne more pristopiti na narok zaradi službene odsotnosti v tujini od meseca januarja 2012 do nadaljnjih šestih mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan opravičljiv razlog za izostanek. Ravnanje toženca, ki je bil o naroku obveščen skoraj mesec dni vnaprej, preložitev naroka pa je iz razloga, ker naj bi v tem obdobju delal v tujini, zahteval le en dan prej, pomeni zlorabo procesne pravice do opravičila, in sodišče takšni prošnji zato ne sme ugoditi. Takšno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2004. Tako tudi ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da službena odsotnost toženca iz Slovenije ne more predstavljati niti nove okoliščine, niti nepričakovane ovire, ki bi mu onemogočila udeležbo na naroku oziroma, da se tej oviri toženec ne bi mogel izogniti. Nasprotno s pritožbeno trditvijo, so takšni razlogi izpodbijane sodbe logični, saj je glede na čas prevzema vabila imel toženec na razpolago zadosti časa, da bi v primernem roku predlagal preložitev naroka, kar bi podprl z ustreznim dokazom. Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer ne izhaja, na katera zakonska določila je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o neupravičenosti predloga za preložitev naroka, vendar iz vsebine izhaja, da se je oprlo na določilo 281. člena in prvi odstavek 115. člena ZPP. Pritožbenemu očitku o bistveni kršitvi določb procesnega prava iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni moč pritrditi in ker pritožbeno sodišče pri pregledu zadeve tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP, ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Tudi ni moč pritrditi nadaljnjima pritožbenima očitkoma o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč vse bistvene dejanske okoliščine pravilno in v popolni meri ugotovilo, glede na te pa je uporabilo pravo materialno pravo – v razlogih izpodbijane sodbe citirana določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in določila Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin (v nadaljevanju pogodba), ki predstavljajo pogodbeno materialno pravo. Sprejeto odločitev je skrbno in razumno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na nadaljnja pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

7. Res je, da določilo 18.1.C pogodbe določa, da lahko leasingodajalec odstopi od pogodbe v primeru „...če je leasingojemalec v zamudi s plačilom dveh obrokov in s plačilom drugih denarnih obveznosti,...“, vendar je vse v obravnavanem primeru bilo podano. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno sprejelo razlago določbe točke 18.1.C pogodbe, ki jo je zatrjevala tožnica, in sicer, da je potrebno kot „druge denarne obveznosti“ šteti neplačilo tistih obveznosti, ki so posledica neplačila, kar so v obravnavanem primeru zakonske zamudne obrest, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavljajo neplačane zamudne obresti tiste druge denarne obveznosti, ki jih zajema točka 18.1.C. Ker v navedeni točki druge denarne obveznosti niso natančno opredeljene, ni moč slediti pritožbenemu očitku, da bi naj te druge denarne obveznosti predstavljale le obratovalne stroške, ki so zajete v točki 7 pogodbe. Namreč, druge denarne obveznosti niso zajete samo v tej točki, ki zajema obratovalne stroške, temveč tudi v točki 8 pogodbe, ki obsega zavarovanje, stroški v zvezi z izvršitvijo nalogov, zahtev in odredb pristojnih državnih organov v zvezi z uporabo in vzdrževanjem predmeta leasinga so zajeti v točki 10 pogodbe, vsi drugi stroški, ki so povezani s predmetom leasinga in njegovo uporabo ter z izvajanjem te pogodbe, vsi davki, takse in pristojbine, ki jih je leasingodajalec dolžan obračunati na storitve ali plačila po tej pogodbi, v primeru zamude s katerimkoli plačilom po tej pogodbi pa je dolžan leasingojemalec plačati leasingodajalcu tudi zakonske zamudne obresti, poleg tega pa nosi v tem primeru tudi odgovornost za plačilo celotne škode in izgubljenega dobička leasingodajalcu, pa so zajeti v točki 11 pogodbe pod naslovom Obroki leasinga in druge plačilne obveznosti. Glede na navedeno predstavljajo zakonske zamudne obresti, ki jih tožnica uveljavlja od toženca, tiste druge denarne obveznosti, ki jih za primer razdrtja pogodbe predvideva točka 18.1.C pogodbe.

8. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.

10. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato njenih pritožbenih stroškov ni moč opredeliti kot za postopek potrebnih in jih je tako dolžna kriti sama.