Jedro

Iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1 izhaja, da mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v predmetnem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajal v tožbi. V vsakem pravnem sredstvu je torej treba razloge določno navesti, saj za sklicevanje na predhodne vloge ni pravne podlage v zakonu.1

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da za nameravani poseg: Logistični center ... – skladiščna objekta in prizidava skladiščno poslovnega objekta v gospodarski coni na tam navedenih zemljiščih ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da iz predložene dokumentacije izhaja, da nameravani poseg obsega gradnjo dveh montažnih skladiščnih objektov v velikosti 2.224,30 m2 in 1.822,55 m2 na gradbišču velikosti 7.400 m2 ter prizidka v velikosti 3.725 m2 na gradbišču velikosti 5.500 m.2 Ker gradnja ne bo potekala istočasno, je upoštevajoč prag iz G.II.1.1. točke Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), za nameravani poseg izvedla le predhodni postopek. Ugotavlja, da so nameravani objekti namenjeni skladiščenju in distribuciji sestavnih delov avtomobilov ter da bodo prostorsko in funkcionalno povezani z obstoječo poslovno industrijsko halo, saj gre za širitev obstoječe dejavnosti logističnega centra. Ugotavlja še, da je bilo za ureditev osnovne predgradnje za postavitev montažnih skladiščnih objektov že izdano gradbeno dovoljenje št. 351-441/2012-19 z dne 14. 8. 2012 in so tako platoji že pripravljeni, zato v sklopu te gradnje niso predvidena obsežna zemeljska dela, pred gradnjo nadstreška pa bo treba odstraniti del obstoječe asfaltirane površine. Predviden čas gradnje montažnih objektov je en mesec, nato se bo začela gradnja prizidka, ki bo predvidoma trajala šest mesecev. Glede na značilnosti nameravanega posega, lokacijo in možne vplive zaključuje, da ni treba izvesti presoje vplivov na okolje.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Dodaja, da se tožnikove navedbe v pretežnem delu nanašajo na že izvedeni gradnji po gradbenih dovoljenjih št. 351-441/2012-19 z dne 14. 8. 2012 (tj. za ureditev osnovne predgradnje) in št. 351-811/2016-14 z dne 26. 8. 2016 (tj. za gradnjo skladiščno poslovnega objekta 2 logističnega centra ....). Glede vplivov na stanje voda pa navaja, da je Direkcija RS (v nadaljevanju DRSV) za vode izdala pozitivno mnenje za nameravani poseg ob upoštevanju vseh pogojev iz njenih mnenj št. 35508-700/2019-2 z dne 19. 2. 2019 in št. 35508-3283/2019-3 z dne 29. 7. 2019. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in se v tožbi sklicuje na navedbe v pritožbi ter dodaja, da je prizadeta stranka že pred izdajo izpodbijanega sklepa izvedla določene posege, zato bi toženka morala zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma stanja, kot ga prizadeta stranka navaja v svoji vlogi. Glede na to meni, da gre za „ex post legalizacijo“ že opravljenih posegov. Očita še, da sta bili gradbeni dovoljenji za nameravani poseg št. 351-1456/2019-25 z dne 24. 12. 2020 in št. 351-90/2020-18 z dne 7. 2. 2020 izdani pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa. Toženki očita tudi, da je nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj za gradbeno dovoljenje št. 351-441/2012-19 z dne 14. 8. 2012, na podlagi katerega naj bi prišlo do sprememb tal in vegetacije, ni bila izvedena presoja vplivov na okolje. Poleg tega ni možno preizkusiti, ali so vse parcele iz navedenega gradbenega dovoljena zajete v izpodbijanem sklepu. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje z napotilom, da se prizadeti stranki naloži izvedba presoje vplivov na okolje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa niti toženka niti prizadeta stranka nista odgovorili.

6. Sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi na podlagi 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj se naroka za glavno obravnavo 3. 3. 2022 kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil nihče. Tožnik je sicer dan pred razpisanim narokom po e-pošti sporočil in opravičeval svojo odsotnost zaradi bolezni, vendar ni navajal, da gre za nenadno in nepredvidljivo bolezen, ki mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, niti svoje odsotnosti ni opravičil z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu (v skladu s 115. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1). Prav tako ni predlagal, naj sodišče narok preloži. Poleg tega ima tožnik kot društvo po podatkih Ajpes-a za zastopanje pooblaščeni dve osebi, in sicer poleg A. A., ki je sporočil svojo odsotnost, še B. B., ki pa svoje odsotnosti ni sporočil. **K I. točki izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Glede tožbenih navedb, v okviru katerih se tožnik smiselno sklicuje na svoje navedbe v pritožbi, sodišče uvodoma navaja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je sodišče med drugim zavzelo že v več predhodnih zadevah (kot npr. I U 1056/2017, I U 688/2012, I U 36/2011, U 2358/2008). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v predmetnem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajal v tožbi. V vsakem pravnem sredstvu je torej treba razloge določno navesti, saj za sklicevanje na predhodne vloge ni pravne podlage v zakonu.1

9. Sodišče opozarja, da Uredba pomeni uskladitev slovenske ureditve z Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva o PVO). Ker iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki pri opredelitvi smisla in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi,2 je treba Uredbo razlagati glede na cilje te Direktive o PVO. Kot je opozorila generalna pravobranilka v sklepnem predlogu k zadevi Marktgemeinde Straßwalchen and Others C-531/13, ima Direktiva o PVO, ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišča EU, kar zadeva obveznost presoje vplivov na okolje, obsežno področje uporabe in širok cilj,3 pri čemer se ciljev Direktive o PVO ne sme zaobiti z razdrobitvijo projektov.4

10. Tožnik namreč navaja, da za prej izvedene posege ni bila izvedena presoja vplivov na okolje, vendar se je prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem sklepu opredelil do drugih obstoječih oziroma dovoljenih posegov, saj je pojasnil, da je nameravani poseg prostorsko in funkcionalno povezan z obstoječo poslovno industrijsko halo in da gre za širitev obstoječe dejavnosti logističnega centra. Pojasnil je še, da je bilo za ureditev osnovne predgradnje za postavitev montažnih skladiščnih objektov že izdano gradbeno dovoljenje št. 351-441/2012-19 z dne 14. 8. 2012, na podlagi katerega je bil za nameravani poseg že posekan gozd in izdelan plato. Drugostopenjski upravni organ je pojasnil še, da je bilo v zvezi z nameravanim posegom izdano tudi gradbeno dovoljenje št. 351-811/2016-14 z dne 26. 8. 2016 za gradnjo skladiščno poslovnega objekta 2 logističnega centra ... Tožnik pa v tožbi ne navaja, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sklepa, da prej izvedeni posegi vplivajo na nameravani poseg v smislu vplivanja na okolje tako, da skupaj dosegajo ali presegajo prag iz točke G.II.1 iz priloge 2 k Uredbi. Tožnik tako konkretnih ugovorov v zvezi s tem nima, zato sodišče nima podlage, da bi preverjalo pravilnost ugotovljenih dejstev, saj v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

11. Sodišče tudi nima podlage, da bi preizkusilo tožnikove pavšalne in nekonkretizirane navedbe, da naj bi prizadeta stranka že pred izdajo izpodbijanega sklepa izvedla določena „dejanja.“ Tožnik namreč niti ne navaja, katera so ta dejanja, ki naj bi jih prizadeta stranka izvedla, niti v potrditev teh navedb ne predlaga dokazov. Sodišče pa pojasnjuje, da ima neizvedena glavna obravnava za posledico, da ne bodo izvedeni v tožbi predlagani dokazi oziroma je zamujena tožnikova možnost predlaganja dokazov na glavni obravnavi. Rezultat tega pa je nedokazanost tožbenih trditev o dejstvih in s tem očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, s čimer odpade tudi razlog, da bi sodišče izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.5

12. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je ta postopek namenjen ravno temu, da se ugotovi, ali poseg (torej kot je dejansko izveden)6 lahko pomembno vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati izbirna merila, ki so določena v Prilogi 2 k Uredbi, vendar tožnik, kot že rečeno, niti ne navaja, kateri posegi naj bi bili izvedeni pred izdajo izpodbijanega sklepa. V drugostopenjski odločbi so prav tako navedene vse parc. št., ki so predmet gradenj na podlagi že izdanih gradbenih dovoljenj ter so zajete v izpodbijanem sklepu, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa iz tega razloga ne da preizkusiti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja še, da je toženka merila iz Priloge 2 upoštevala, saj se je opredelila do vseh meril, ki so navedena v omenjeni prilogi (značilnosti posega, lokacije posega in značilnosti možnih vplivov), tožnik pa ugotovljenim dejstvom obrazloženo sploh ne oporeka.

13. Na odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožnikov ugovor, da sta bili gradbeni dovoljenji za nameravani poseg št. 351-1456/2019-25 z dne 24. 12. 2020 in št. 351-90/2020-18 z dne 7. 2. 2020 izdani pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, saj to ni v nasprotju z določbami Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Po šestem odstavku 51a. člena namreč pritožba zoper sklep, kot je obravnavani, tj. da ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, ne zadrži izvršitve. V nadaljevanju tega odstavka je določeno, da mora nosilec posega, če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da mora za njegovo izvedbo pridobiti okoljevarstveno soglasje, poseg pa je že izvedel, vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja v skladu s 57. členom ZVO-1, ministrstvo pa mu v okoljevarstvenem soglasju naloži izvedbo omilitvenih ukrepov tako, da se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo škodljivi vplivi posega na okolje. V tem primeru je torej dopustno, da se presoja vplivov na okolje izvede po že izvedenem posegu. Poleg tega je bilo o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep odločeno pred izdajo gradbenih dovoljenj za ta poseg, tožnik pa ni izkoristil možnosti izdaje ureditvene začasne odredbe po ZUS-1, s čimer bi preprečil kakršnikoli poseg v okolje pred odločitvijo sodišča. 14. Glede na navedeno je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej tudi sklep VS RS X Ips 793/2006 z dne 13. 5. 2010. 2 Glej zlasti sodbi SEU Flachglas Torgau C-204/09, točka 37 in Edwards C-260/11, točka 29. 3 Glej še sodbe SEU Kraaijeveld in drugi C-72/95, točka 31; WWF in drugi C-435/97, točka 40; Komisija/Španija C-227/01, točka 46; Komisija/Italija C-486/04, točka 37; Abraham in drugi C-2/07, točka 32; Ecologistas en Acción-CODA C-142/07, točka 28; Umweltanwalt von Kärnten C-205/08, točka 48; Brussels Hoofdstedelijk Gewest in drugi C-275/09, točka 29; Komisija/Španija C-404/09, točka 79 in sklep Aiello in drugi C-156/07, točka 33). 4 Tako sodba SEU Abraham in drugi C-2/07, točka 27. 5 Tako tudi Smrekar, N. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 329. 6 Tako tudi sodba SEU v zadevi Comune di Corridonia C-196/16, točka 41.