Jedro

Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 4. 2018 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 10. 2017, priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro (TO) ter povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da sta zavrnilni odločbi zakoniti, saj ni zakonske podlage za priznanje invalidnine za TO, katere vzrok je bolezen.

2. Pritožuje se tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Zavrnilna sodba je oprta na napačno mnenje dr. A.A., da poškodba na delovnem mestu ni bila vzrok za tumor, ker da je bil bolezenskega izvora. V zahtevnem sporu je dokazal, da se je v začetku 80-ih let na delovnem mestu poškodoval, ko je padel v jašek v avtobusni delavnici. Bil je mlad in listinske dokumentacije ni bilo v izobilju, stisnil je zobe in kljub temu vozil avtobus. Nesrečo na delu so potrdile tudi priče. Ker se stanje ni izboljšalo, je odšel k zdravniku na Jesenice, ki je na mestu poškodbe ugotovil tumor. Zdravil ga je dr. B.B., česar se kljub oddaljenosti časa še vedno spominja in je kot priča izpovedal, da je bil tumor posledica poškodbe, kar izhaja tudi iz njegove pisne izjave. Sodišču je predložil več člankov ameriške strokovne literature, s katerimi izkazuje, da je tumor, ki ga je imel, mogoče pripisati udarcu. Izvedenec dr. A.A. je navajal, da ni strokovne literature, ki bi potrjevala, da je tumor posledica poškodbe, temveč bolezenskega izvora. To kljub temu, da so gigantocelularni tumorji redki in ne raziskani, da ni veliko literature na to temo, da je bila še redkeje ugotovljena povezava s poškodbami, verjetno zaradi redkosti primerov in njihove slabe raziskave. Glede na članke, ki jih je predložil se takšnega primera ne more izključiti. Toliko bolj, ker stroka ne zna pojasniti izvora tumorja. Povezavo med poškodbo in tumorjem je prepoznal dr. B.B., ki je izpovedal, da če bi bil on sodnik bi odločil, da je udarec 100 % vzrok tumorja, saj drugega razloga ne vidi. Sklicuje se na članek Langer F. 1982, ki predstavlja primer 19-letnega moškega, pri katerem je gigantocelularni tumor nastal po zlomu kosti zapestja. Takšnih člankov je še več, število ni zanemarljivo in kot sklepa dr. B.B., vzroka med poškodbo in tumorjem ni mogoče izključiti. Predloženi strokovni članki negirajo mnenje izvedenca in dokazujejo drugače. Izvedenec mnenja ni spremenil, česar ni bilo niti za pričakovati. To je nepošteno in zanj izrazito neugodno. Sodišču gre očitati, da ni angažiralo novega izvedenca ortopeda, ki bi podal drugo mnenje. Glede na lastno izkušnjo in mnenje dr. B.B. vztraja, da je tumor posledica poškodbe pri delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožnikove navedbe ponovno poudarja le še naslednje.

5. V zadevi gre za spor zaradi presoje odločb z dne 30. 10. 2017 in 5. 4. 2018 o zavrnjeni pravici do invalidnine za 60 % TO (50 % + 10 %) zaradi bolezni.

6. Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim toženi zavod je podana v prehodnih in končnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 veljavnem v času izdaje dokončne upravne odločbe je bilo izrecno določeno, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja, vrste in stopnje TO, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar3 (Sporazum TO) pridobijo pravico do invalidnine v skladu s 143. - 145. členom ter 147. in 149. členom ZPIZ-1 za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Torej le v primeru, če je TO posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, kar pa v predmetni zadevi zagotovo ni dokazan.

7. V predsodnem postopku sta IK I in IK II (dne 4. 10. 2017 oz. 16. 3. 2018) skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi artroze desnega kolka in artroze levega kolena z vsajeno endoprotezo od 4. 10. 2017 dalje podana 50 % TO po VII B točka 7 c za omejeno gibljivost kolka za več kot eno polovico normalnega obsega in 30 % TO po VII B točka 9 zaradi nepregibnosti levega kolenskega sklepa v ugodnem položaju od istega dne dalje. Glede na XI. Sporazuma TO skupaj torej 60 % TO zaradi posledic bolezni.

8. Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019 (list. 53 – 54), dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 (list. 76 – 77) in dne 21. 6. 2020 (list. 104) podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980. Prepričljivo je utemeljeno, da gigantocelularni tumor, diagnosticiran februarja 1981 etiološko ni povezan z zatrjevano poškodbo pri delu leta 1980, ko je prišlo do udarnine levega kolena. Vzročne povezave ne omenjajo učbeniki niti monografije, ki so temelj doktrine kostnih tumorjev. Vzrok za razvoj gigantocelularnega kostnega tumorja ni znan, obstajajo le različne hipoteze o njegovem nastanku, pogosto v povezavi z zunanjimi dejavniki, vendar raziskava statističnih podatkov, ki bi to potrjevala, zaradi majhnega vzorca, ni bila izvedljiva.

Opredelitve izvedenca do strokovnih člankov v tujem jeziku ali prevodih (od A/20 do A/23), podrobno povzetih v 11. in 13. točki obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče ne navaja znova. Ponovno izpostavlja le izvedenčevo ugotovitev, da ni poročil, ki bi potrjevala vzročno zvezo med gigantocelularnim tumorjem in poškodbo. To velja tudi za izvleček članka Langer F. 1982 (A/23), saj se je tumor pri 19 letniku pojavil na drugi in ne na zlomljeni kosti zapestja, s katero obolela kost sploh ni bila v stiku. Po oceni izvedenca je šlo za naključen nastanek tumorja v bližini zlomljene kosti in ne za dokazljivo vzročno zvezo, kot je laično zatrjeval tožnik in neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Ob prepričljivem izvedenskem mnenju je prvostopenjsko sodišče predlog za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do pisne izjave in izpovedi dr. B.B., ki je tožnika leta 1981 operiral in vstavil kolensko endoprotezo. Dr. B.B. je kot lečeči specialist ortopedske stroke sicer 10. 5. 2018 res zapisal, da je poškodba lahko vzrok nastanka tumorja pri tožniku, vendar prvostopenjsko sodišče o tovrstnem zapisu in izpovedi na obravnavi pravilno sklepa na željo, da bi tožnik v sporu uspel in zaključuje, da dr. B.B. svoje trditve o povzročenem tumorju z udarcem ni podkrepil s strokovno literaturo. Irelevantno je zato pritožbeno sklicevanje na izpoved dr. B.B., da vzročne zveze med poškodbo in gigantocelularnim tumorjem ni mogoče izključiti. To velja toliko bolj za neutemeljene pritožnikove navedbe, da članki negirajo mnenje sodnega izvedenca, ali da že laik lahko najde strokovne članke, ki govorijo drugače. Le zato, ker izvedensko mnenje, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča podano v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj za tožnika ni ugodno, izvedencu nepoštenosti ni mogoče uspešno očitati.

10. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu. Na podlagi 353. člena ZPP je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano zavrnilno sodbo. Torej razsoditi kot izhaja iz I. tč. izreka te sodbe.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno skleniti, da krije tožnik sam svoje stroške pritožbe (II. tč. izreka).

12. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve pravno ni relevantno, pritožbeno sodišče na koncu le še pojasnjuje, da je z novelo ZPIZ-25 (ZPIZ-2J), ki je začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS meseca julija 2021, pravica do invalidnine zagotovljena tudi zavarovancem, pri katerih je TO posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Pritožnik tako lahko pravico do invalidnine za TO zaradi bolezni na temelju ZPIZ-2J uveljavlja z novo zahtevo v predsodnem postopku pri toženem zavodu.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 121/2021 z dne 23. 7. 2021.