Jedro

Pomanjkljivosti v izreku odločbe o prekršku ni mogoče sanirati s sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo I. d. o. o. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je z odločbo št. 555005415664-1/2009 z dne 8. 5. 2009, zaradi prekrška po c. točki devetega odstavka 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) pravni osebi I. d. o. o. izrekel globo 1.800,00 € ter ji naložil plačilo stroškov postopka. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo ZSV 43/2011-5101 z dne 26. 7. 2012 zahtevo za sodno varstvo zakonitega zastopnika pravne osebe zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 56. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran zakonski znak opustitve dolžnega nadzorstva. Skladno s sodno prakso mora biti namreč že v izreku odločbe navedeno, katerih dejanj, ki jih je odgovorna oseba dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, slednja ni opravila. V konkretnem primeru pa izrek ne navaja niti, kdo v družbi je bil sploh dolžan izvajati nadzorstvo, niti konkretizacije opustitve dolžnega nadzorstva. Po oceni vlagateljice sodišče z obrazložitvijo sodbe, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, te napake ne more sanirati. Pobudniku je bila s tako odločbo odvzeta tudi pravica do obrambe, saj se ni mogel opredeliti do ravnanj, ki naj bi jih družba oziroma njen zakoniti zastopnik moral opraviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper pravno osebo ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena zakonitemu zastopniku pravne osebe A. H., ki je v odgovoru navedel, da z vloženo zahtevo v celoti soglaša. B.

4. Zakon o prekrških v 2. členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historičen in dokazljiv dogodek.

5. Odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga je neposredno izvršila druga fizična oseba, je opredeljena s 14. členom ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Ob smiselni uporabi določbe 4. člena ZOPOKD je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je storilec prekršek storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Poleg enega izmed navedenih formalnih pogojev mora biti izpolnjen tudi vsaj en materialni pogoj, in sicer: a) prekršek pomeni izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve pravne osebe oziroma njenih vodstvenih ali nadzornih organov b) njeni vodstveni ali nadzorni organi so vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil prekršek, c) pravna oseba je iz prekrška pridobila protipravno premoženjsko korist ali predmete, nastale s prekrškom ali d) vodstveni ali nadzorni organi pravne osebe so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. Iz navedenega izhaja, da odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga je storil njen zaposleni, temelji bodisi na prispevku njenih organov k storjenemu prekršku bodisi na pridobitvi premoženjske koristi ali predmetov, ki izvirajo iz prekrška. Za presojo odgovornosti pravne osebe tako ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Zato morajo biti tudi te okoliščine v odločbi o prekršku v zadostni meri konkretizirane.

6. V obravnavanem primeru se pravni osebi očita odgovornost za prekršek na temelju opustitve dolžnega nadzorstva nad zaposlenim voznikom, s tem, da je dovolila uporabo njihovega tovornega avtomobila vozniku R., ki je bil dne 10. 3. 2009 ustavljen in kontroliran na parkirnem prostoru v naselju Velika Loka, pri čemer je bilo ugotovljeno, da izmerjen osni pritisk na zadnji dve osi za 5360 kg presega dovoljeno osno obremenitev. Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovni državni tožilki, da navedeni temelj odgovornosti pravne osebe v izreku odločbe prekrškovnega organa ni konkretiziran. V izreku odločbe je opisan zgolj prekršek, ki naj bi ga storil voznik, z navedbo, da je pravna oseba opustila dolžno nadzorstvo s tem, da je vozniku dovolila uporabo tovornega vozila. Ni pa navedeno niti, kdo naj bi bila odgovorna oseba pravne osebe niti kako naj bi odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo. Iz navedbe, da je pravna oseba dovolila uporabo vozila R., pa je mogoče sklepati zgolj, da je bil R. pri pravni osebi zaposlen kot voznik tovornega vozila, ne pa tudi, da je pravna oseba dovolila oziroma odobrila storitev obravnavanega prekrška.

7. Iz obrazložitve odločbe o prekršku sicer izhaja, da je pravna oseba skladno s 115. členom Zakona o prevozih v cestnem prometu dolžna izvajati nadzor nad pravilno obremenitvijo vozil, vendar niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe ni razvidno konkretno ravnanje, s katerim naj bi odgovorna oseba pravne osebe navedeno določbo kršila. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da pravna oseba ni sprejela internega akta o notranjem nadzoru; da delavcev ni seznanila z veljavnimi predpisi, ki določajo dovoljeno osno obremenitev; da ni zagotovila sistema in organizacije obnavljanja znanja; da ni v zadostni meri preverjala teže tovornih vozil; da zaposlenim ni zagotovila ustreznih sredstev za tehtanje tovora; da kljub ugotovljenim nepravilnostim ni sprejela ustreznih ukrepov, da se kršitve ne bi ponavljale in podobno. V odločbi prekrškovnega organa tako ni navedena nikakršna opustitev organov pravne osebe, ki bi predstavljala konkretizacijo opustitve dolžnega nadzorstva.

8. Opustitev dolžnega nadzorstva je sicer v zadostni meri opredelilo sodišče v obrazložitvi sodbe, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Navedlo je, da je pravna oseba z nalogom napotila voznika, pri katerem je že večkrat prišlo do istovrstnih kršitev, na kraj nakladanja, kjer ni bilo tehtnice in je bil voznik primoran oceniti ustreznost količine tovora glede na metodo kubiciranja, kar pa ni zanesljiva metoda. Vendar Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovne državne tožilke, da pomanjkljivosti v izreku odločbe o prekršku ni mogoče sanirati s sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora biti že v izreku odločbe o prekršku (in ne le v obrazložitvi) navedeno, katerih dejanj, ki jih je odgovorna oseba dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila (glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 177/2010 z dne 2. 12. 2010, IV Ips 81/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 11/2012 z dne 21. 2. 2012, IV Ips 84/2012 z dne 13. 9. 2012 in druge).

9. Ob ugotovitvi, da v opisu dejanja v izreku ni konkretizirana opustitev dolžnega nadzorstva organov pravne osebe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška, ki bi ga bilo mogoče očitati pravni osebi in je zato podana kršitev materialnih določb po 1. točki 156. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek zoper pravno osebo zaradi prekrška po c. točki devetega odstavka 70. člena ZVCP-1, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

11. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).