Jedro

Vrhovno sodišče preizkuša le tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, in samo v obsegu, ki ga dopušča vloženo izredno pravno sredstvo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo med drugim spoznalo D. G. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je triletno zaporno kazen ter odvzelo zasežene prepovedane droge in pripomočke za njihovo pridelovanje. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev Ustave RS (v nadaljevanju URS) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu, ki v izjavi z dne 22. 2. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve. Obsojenec je dne 29. 3. 2012 Vrhovnemu sodišču posredoval še vlogo, naslovljeno „Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti“, s prilogami, ki pa je Vrhovno sodišče zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP ni moglo upoštevati.

B.

5. Obsojenec v zahtevi opozarja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče je namreč izdalo odredbo za izvajanje prikritih metod, čeprav ni bil izpolnjen dokazni standard (utemeljen sum) za njihovo odreditev. Sodna odredba se opira na uradni zaznamek policista, ki je dokument z lažno vsebino, kar se je izkazalo v sodnem postopku s pomočjo obsojenčevega zaslišanja in zaslišanja M. B. Policija je tako od sodišča izposlovala odredbo na nedovoljen način, zvijačno oziroma s prevaro. Ne glede na vsebino uradnega zaznamka, ta po prepričanju obsojenca tudi ne more biti zakoniti razlog za utemeljen sum za izdajo odredbe.

6. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da lahko v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP preizkuša le tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, in samo v obsegu, ki ga dopušča vloženo izredno pravno sredstvo. Glede na navedbe v zahtevi je mogoče sklepati, da obsojenec izpodbija zakonitost odredbe, s katero je sodišče dne 10. 3. 2010 zoper njega odredilo prikriti preiskovalni ukrep po 150. členu ZKP. Ker se navedena odredba oziroma odredbe, s katerimi je sodišče podaljšalo izvajanje tega ukrepa, na uradni zaznamek policista z dne 5. 3. 2010 ne opirajo, očitana procesna kršitev ni podana.

7. Očitek kršitve 14., 22. in 23. člena URS ter 6. in 14. člena EKČP, ki ga obsojenec utemeljuje s primerjavo svojega položaja in položaja policista, ki naj bi v omenjenem uradnem zaznamku navedel lažne podatke in tako nezakonito izposloval sodno odredbo, pa je neutemeljen že iz razloga, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da je vsebina uradnega zaznamka neresnična (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne drži tudi obsojenčevo izhodišče, da lahko policija in tožilstvo pri zbiranju dokazov nemoteno zlorabljata svoja pooblastila. ZKP namreč predvideva ustrezne mehanizme, ki preprečujejo, da bi se sodba opirala na nezakonito pridobljene dokaze (18. člen ZKP).

C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.