Jedro

Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Vmesno sodbo je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe vendarle ni vselej izključeno. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka.

V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, temveč zajema celotno podlago zahtevka. Vendar pa popolno uresničitev normativno predvidene cepitve odškodninskih zahtevkov že na abstraktni ravni onemogoča predpostavka škode, saj zadeva tako temelj kot višino. Ta njena narava lahko v nadaljnjem postopku (ob odločanju o znesku) privede do navidez paradoksalne ugotovitve sodišča, da škoda ni nastala. Na prvi pogled se zdi, da bi takšna vsebina končne sodbe nasprotovala pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema celotno podlago zahtevka, torej tudi ugotovitev nastanka določene škode in bi zato morala v nadaljevanju postopka zagotavljati uspeh tožeče stranke vsaj v minimalnem znesku. Pravilna je razlaga pravne teorije, da takšno stališče pri elementu škode ni sprejemljivo. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Omenjeno prilagoditev prekluzivnega učinka vmesne sodbe glede škode pa ni mogoče enostavno širiti na preostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le njen temelj. Ker zanje po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane, nasprotno izhodišče ne more utemeljevati sklepanja, da posamezna oblika škode ni nastala (v celoti).

Ker raven shematskega ločevanja med predpostavkami odškodninske obveznosti v resničnem življenju nemalokrat ni v celoti uresničljiva, je presoja vezanosti na vmesno sodbo nujno odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pestrost odškodninskih položajev zahteva, da sodišče za vsak posamezni ugovor oziroma okoliščino, ki po pravnomočnosti vmesne sodbe meri na (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev določene pojavne oblike škode, oceni, ali nasprotuje njegovemu pravnomočno ugotovljenemu obstoju (sklepanju, da z vmesno sodbo zajeta škoda izvira iz protipravnega ravnanja, za katerega tožena stranka odgovarja)ali višini.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se glede odškodnine iz naslova nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacija, 170.141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), manjvrednosti objekta (116.672,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zadržanja soinvestitorskih vložkov (98.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predmet spora je povračilo premoženjske škode zaradi napake upravnih organov pri pripravi lokacijske dokumentacije (zaradi katere je pravni prednik tožnikov kot investitor objekt postavil prenizko, tako da ne ustreza protipoplavnim predpisom, kar onemogoča pridobitev uporabnega dovoljenja). Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 3. 5. 2006 razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Po nadaljnjem postopku je s končno sodbo toženki naložilo, naj tožnikoma plača 3.900,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka). Med drugim je pojasnilo, da z vmesno sodbo ni odločilo o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in posamezno vrsto škode, saj te (konkretne) škode tedaj še ni ugotavljalo.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom pritožbi tožnikov delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu glede zneska 57.058,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v stroškovnem delu (I. točka izreka). Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (II. točka izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča glede vmesne sodbe in dodalo, da se njen prekluzivni učinek nanaša tudi na vprašanje vzročne zveze, ki pa po stališču pravne teorije in sodne prakse zajema dva sklopa ? zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom ter tisto med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode. Menilo je, da je treba drugi sklop vzročne zveze obravnavati pri odločanju o višini odškodninske terjatve, saj je neposredno povezan z vprašanjem obsega škode, navedeno pa ustreza tudi zakonskemu namenu vmesne sodbe.

3. Zoper del sodbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na škodo iz naslova začasne ureditve okolice, nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacija), manjvrednosti objekta in zadržanja soinvestitorskih vložkov tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve (tudi) v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Bistvo njunih revizijskih navedb je, da spornih tožbenih zahtevkov zaradi vezanosti na vmesno sodbo ni mogoče zavrniti, razlogi izpodbijane sodbe pa so zmotni tudi neodvisno od vmesne sodbe.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma zavrača v odgovoru na revizijo izražene pomisleke glede (vrednostne) ustreznosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se v konkretnem primeru ugotavlja s seštevkom vrednosti posameznih (delov) zahtevkov, ki so še sporni (peti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku ? v nadaljevanju ZPP). Toženki ne koristi, da ta vrednost ne znaša v uvodu revizije označenih 439.414,48 EUR, temveč 422.431,50 EUR. Vrednost izpodbijanega dela presega revizijski prag (drugi odstavek 367. člena ZPP), razlika med navedenima zneskoma (16.982,98 EUR) pa tudi ne vnaša nejasnosti glede vsebinske opredelitve izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (II. točka izreka), ki je v nadaljevanju revizije izrecno opredeljen. V tem revizijskem postopku je izpodbijana pravnomočna zavrnitev tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine iz naslova: (1) začasne ureditve okolice (37.488,00 EUR), (2) nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacija, 170.141,00 EUR), (3) manjvrednosti objekta (116.672,50 EUR) in (4) zadržanja soinvestitorskih vložkov (98.130,00 EUR).

7. Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Če sodišče ugotovi, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, lahko iz razloga smotrnosti takšno ugotovitev najprej povzame v izrek vmesne sodbe, po njeni pravnomočnosti pa obravnava le še višino tožbenega zahtevka. Če temelj tožbenega zahtevka še ni zrel za odločitev ali celo ne obstoji, pogoji za vmesno (kvalitativno) odločanje niso izpolnjeni. Če tak položaj nastane pri delu posameznega zahtevka ali pri nekaterih izmed več tožbenih zahtevkov (npr. za povračilo nekaterih pojavnih oblik škode), lahko izda sodišče (če je to smotrno) vmesno sodbo le glede tistih, katerih temelj je podan (delna vmesna sodba), o preostalih pa bodisi še ne odloči bodisi jih zavrne (delni vmesna sodba in sodba). Zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala.(1) Vmesno sodbo je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena,(2)je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe vendarle ni vselej izključeno. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera bo v nadaljevanju obrazložitve mestoma opozorjeno na nekatere izmed takšnih položajev.

8. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka, saj njegova vsebina določa meje pravnomočnosti izreka sodbe. Odškodninske zahtevke opredeljuje konkretizacija iztoževane škode, zato je prekluzivni učinek vmesne sodbe v takem primeru sorazmeren stopnji vsebinske opredelitve (posameznih pojavnih oblik) škode ob njeni izdaji. Ugotavljanje višine škode pa pogosto zahteva še nadaljnjo (podrobnejšo) opredelitev sestavnih delov posamezne škodne postavke. Dopustnost razpravljanja o temelju pozneje dodanih elementov oziroma pojavnih (pod)oblik škode je med drugim odvisna od presoje, ali gre za razumno podrobnejšo opredelitev že iztoževane škode ali za njeno novo vsebino, na katero se vmesna sodba ne nanaša in o kateri se nasprotna stranka še ni mogla izjaviti.

9. Poleg vsebinske določitve spornega predmeta vmesne sodbe je za preizkus njenega prekluzivnega učinka odločilna še razmejitev temelja in višine uveljavljane terjatve. V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, temveč zajema celotno podlago zahtevka. Drugačnega (vmesnega) odločanja ZPP ne predvideva. Navedeno je treba primerno uporabiti za odškodninske zahtevke, katerih kvalitativnega in kvantitativnega dela po naravi stvari ni mogoče povsem dosledno ločiti. Temelj odškodninske obveznosti namreč zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njena višina pa je odvisna od obsega nastale škode. Popolno uresničitev normativno predvidene cepitve torej že na abstraktni ravni onemogoča predpostavka škode, saj zadeva tako temelj kot višino. Ta njena narava lahko v nadaljnjem postopku (ob odločanju o znesku) privede do navidez paradoksalne ugotovitve sodišča, da škoda ni nastala (kar pomeni, da niso podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, zato že temelj odškodninskega zahtevka ne more biti podan). Na prvi pogled se zdi, da bi takšna vsebina končne sodbe nasprotovala pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema celotno podlago zahtevka, torej tudi ugotovitev nastanka določene škode in bi zato morala v nadaljevanju postopka zagotavljati uspeh tožeče stranke vsaj v minimalnem znesku (?simbolični šiling?). Revizijsko sodišče pritrjuje umni razlagi domače pravne teorije, da takšno stališče pri elementu škode ni sprejemljivo. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku.(3) Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala.

10. Pravkar omenjeno prilagoditev prekluzivnega učinka vmesne sodbe glede škode, ki jo po naravi stvari terja ugotovitev, da ta ni nastala, ni mogoče enostavno širiti na preostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le njen temelj. Ker zanje po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane, nasprotno izhodišče ne more utemeljevati sklepanja, da posamezna oblika škode ni nastala (v celoti). Posplošena obratna logika izpodbijane sodbe (da škode ni, če ne izvira iz škodnega dogodka) po pravnomočnosti vmesne sodbe ni sprejemljiva, zato ne more utemeljevati vnaprejšnjega sklepanja, da je vzročnost med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode nujno tako tesno zraščena z višino odškodninskega zahtevka, da bi jo bilo (teleološko) utemeljeno vselej obravnavati šele ob odločanju o znesku. Takšnega stališča ni mogoče sprejeti kot načelnega izhodišča za presojo prekluzivnega učinka vmesne sodbe. Tako tudi ni mogoče razumeti sodne prakse revizijskega sodišča.(4)

11. Težavnost cepitve odškodninskega zahtevka na temelj in višino poglablja zavedanje, da raven shematskega ločevanja med predpostavkami odškodninske obveznosti v resničnem življenju nemalokrat ni v celoti uresničljiva. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so pogosto tako prepletene, da njihovo ločevanje in izolirana obravnava ni mogoča.(5) Pav zato je presoja vezanosti na vmesno sodbo nujno odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pestrost odškodninskih položajev zahteva, da sodišče za vsak posamezni ugovor oziroma okoliščino, ki po pravnomočnosti vmesne sodbe meri na (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev določene pojavne oblike škode, oceni, ali nasprotuje njegovemu pravnomočno ugotovljenemu obstoju (sklepanju, da z vmesno sodbo zajeta škoda izvira iz protipravnega ravnanja, za katerega tožena stranka odgovarja) ali višini. Takšen revizijski preizkus razlogov pravnomočne zavrnitve posameznih tožbenih zahtevkov, ki so za revidenta še sporni, sledi v nadaljevanju obrazložitve.

12. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zadržanja soinvestitorskih vložkov (98.130,00 EUR) je bil zavrnjen zaradi neizpolnjenega trditvenega bremena glede vzročne zveze med škodnim dogodkom, nelikvidnostjo tožeče stranke in konkretno nastalo škodo (pomanjkljiva trditvena podlaga po mnenju pritožbenega sodišča ni zadoščala za ugotovitev, ali so nelikvidnost tožeče stranke povzročili ravno določeni višji stroški in izpad dela soinvestitorskih sredstev, ali pač njene napačne poslovne odločitve, kot je ugovarjala toženka). Ti razlogi nasprotujejo pravnomočno ugotovljenemu temelju tu obravnavane odškodninske terjatve. Ker jo je tožeča stranka uveljavljala že pred izdajo vmesne sodbe,(6) bi moralo sodišče že tedaj presojati tudi njeno vzročno zvezanost s protipravnim ravnanjem oziroma škodnim dogodkom. Morebitna okoliščina, da tega ni storilo (pravilno), bi utemeljevala pritožbeni razlog zoper vmesno sodbo, ne pa poznejšega razpravljanja o istem vprašanju ob odločanju o višini zahtevka. Takšno postopanje se bo moralo v ponovljenem sojenju umakniti oceni procesnega gradiva pravdnih strank glede (višine) te škode oziroma ugotavljanju, ali in v kolikšni višini je dejansko nastala. Med drugim je pomembno, ali bi tožeča stranka zadržana sredstva lahko uporabila na oba zatrjevana načina (vezava na banki in uporaba za druge poslovne namene). Odgovor je odvisen od vsebine ?drugih poslovnih namenov?, ki je tožeča stranka do izdaje vmesne sodbe ni razkrila.

13. Pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacija, 170.141,00 EUR) temelji na stališču pritožbenega sodišča, da višine te škode ni mogoče izračunati zaradi neopredeljene trditvene podlage tožeče stranke. Pojasnjeno je že bilo, da lahko sodišče kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če škoda ni nastala. Takšne ugotovitve pa ne utemeljuje le dokazni (ne)uspeh pravdnih strank, temveč tudi morebitna trditvena neopredeljenost škode, ki bi zato načeloma lahko pomenila dopusten razlog zavrnilne sodbe v tem delu. Izpodbijana odločitev glede sanacije kljub temu ni prestala revizijskega preizkusa. Stališče o nemožnosti izračuna škode je pritožbeno sodišče oprlo na nejasnost, kateri stroški zunanje ureditve so posledica prenizke umeščenosti objekta in zgraditve protipoplavne zaščite, kateri pa bi nastali v vsakem primeru, saj ni bilo zatrjevano, kakšna bi bila siceršnja (prvotno predvidena) zunanja ureditev objekta. Takšno stališče je zmotno. Toženkino sklicevanje na ?stroške, ki bi tožeči stranki nastali v vsakem primeru?, v okoliščinah konkretnega primera ne posega v vzročno zvezo (za katero velja, da je podana), temveč je smiselno povezano z vračunavanjem koristi, ki stranki nastanejo obenem s škodo (compensatio lucri cum damno; 190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ? v nadaljevanju ZOR). Ker gre za vprašanje, ki se tiče višine tožbenega zahtevka,(7) je pri ugotavljanju zneska odškodnine zaradi nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite mogoče upoštevati (odšteti) stroške, ki bi jih tožeča stranka prihranila. Drugačnega razumevanja toženkinega ugovora vmesna sodba ne dopušča. 14. Iz revizijskih sklicevanj na vmesno sodbo in stališč o zadostni trditveni podlagi je mogoče razbrati smiselno in utemeljeno kritiko uporabe pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, ki glede morebitnega prihranka in posledičnega zmanjšanja zneska odškodnine ni na tožeči, temveč na toženi stranki. Ta je nekatere stroške zunanje ureditve celo priznala (primerjaj list. št. 378, 409 spisa). Vprašanje prihranka oziroma stroškov, ki bi nastali v vsakem primeru, je bilo na predlog pravdnih strank tudi predmet izvedenčeve ekspertize, a zaradi zmotnega izhodišča ni bilo izčrpano v pravilni smeri, posledično pa ugotovitve o višini škode v tem delu niso našle svojega mesta v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Glede na zahtevno (strokovno) nalogo morda ni odveč opozoriti, da je breme substanciranja navedb v določenih primerih premostljivo tudi z (načeloma nedovoljenimi) informativnimi oziroma poizvedovalnimi dokazi.(8)

15. Navidez podobni so razlogi o odškodninski terjatvi iz naslova manjvrednosti objekta (116.672,50 EUR). Pritožbeno sodišče je menilo, da ta škoda ni v celoti prizadela le tožeče stranke, ki ni edina lastnica objekta, in ker ni navedla, koliko prostorov (še) ima v lasti, ni bilo mogoče izračunati višine škode. Odločilni razlog pravnomočne zavrnitve tega tožbenega zahtevka je torej obremenitev tožeče stranke za nejasnost, v kolikšnem delu je za povrnitev te škode aktivno legitimirana. Ti razlogi niso dopustni, saj neposredno posegajo v temelj odškodninske terjatve, ki je bil ugotovljen s pravnomočno vmesno sodbo. Tudi če ta škoda ne bi nastala (le) tožeči stranki, temveč (še) preostalim soinvestitorjem, bi lahko toženka takšno okoliščino uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper vmesno sodbo.(9) Ker tega ni storila, se do sklepčnosti obravnavanega ugovora ni treba opredeljevati. Po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da je do povrnitve manjvrednosti objekta upravičena (le) tožeča stranka, zato nasprotno izhodišče ne more utemeljevati sklepanja, da škode ni mogoče izračunati. Tudi prodaja posameznih delov objekta sama po sebi ne terja dopolnitve trditvene podlage tožeče stranke (ki je zatrjevano manjvrednost objekta vrednostno opredelila in jo dokazovala z izvedencem), temveč je lahko le indic o (obsegu) manjvrednosti objekta kot celote.(10) Tudi pri ugotavljanju te škode bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju izhajati iz pravilne izhodiščne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena, ki je glede izkazovanja višine škode na tožeči stranki, glede ugovorov, ki jo znižujejo, pa na toženki.

16. V prejšnjih točkah opisane kršitve prekluzivnega učinka vmesne sodbe pomenijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,(11) napačna uporaba pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pa zmotno uporabo materialnega prava, ki je v konkretnem primeru povzročila dejansko pomanjkljivost izpodbijane odločitve. Te napake sta revidenta izkazala glede škodnih postavk zadržanja soinvestitorskih vložkov, nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacije) ter manjvrednosti, zato je Vrhovno sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo, zadevo pa v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da skladno z navedenimi izhodišči odloči o višini tožbenih zahtevkov (prvi odstavek 379. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP). To odločanje lahko ob podani podlagi odškodninskega zahtevka temelji tudi na prostem preudarku, če se višina zneska ne bi dala ugotoviti (brez nesorazmernih težav; 216. člen ZPP).

17. Revizija pa ni utemeljena glede tožbenega zahtevka iz naslova začasne ureditve okolice (37.488,00 EUR), ki je bil pravnomočno zavrnjen zaradi ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče je pravilno povzelo stališče sodne prakse, da se prekluzija ugovorov glede temelja nanaša le na zahtevek, na katerega se nanaša vmesna sodba, ne pa tudi na morebitne nove ali spremenjene zahtevke, podane v nadaljevanju postopka.(12) Ocene, da je bil tožbeni zahtevek iz naslova začasne ureditve okolice postavljen po izdaji vmesne sodbe in da se ugovor zastaranja nanaša nanj, revidenta ne uspeta izpodbiti. Škoda iz naslova zunanje ureditve je bila pred izdajo vmesne sodbe opredeljena le s stroški dokončne sanacije. Tedanje procesno gradivo ne omogoča zanesljivega sklepanja, da mednje sodijo tudi stroški začasne ureditve, ki so bili uveljavljani šele po izdaji vmesne sodbe. Ker je bil ugovor zastaranja podan glede stroškov, ki niso bili zajeti s tožbo, zdrži tudi sklepanje pritožbenega sodišča, da se ta ugovor nanaša na stroške začasne ureditve. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija v tu obravnavanem delu vložena, tako niso podani, zato jo je sodišče v istem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

18. Ker je revizijsko sodišče delno razveljavilo izpodbijano odločbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je pridržalo odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 63 in 64. Primerjaj tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001. Op. št. (2): Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 647. Op. št. (3): Glej Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 66 in 67. Avtor opozarja na rešitve obravnavane problematike v primerljivih pravnih ureditvah Republike Avstrije in Zvezne republike Nemčije. Dogma ?simboličnega šilinga? v avstrijskem pravnem redu je bila presežena z zakonodajnim posegom, nemško Zvezno sodišče pa je zavzelo stališče, da nastanka škode pri odločanju o temelju ni potrebno ugotoviti z gotovostjo, temveč z veliko verjetnostjo, kar v nadaljevanju postopka po izdaji vmesne sodbe omogoča sodišču, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ker škoda ni nastala.

Op. št. (4): Primerjava z zadevo II Ips 387/2007, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni ustrezna, saj ni zahtevala presoje prekluzivnega učinka vmesne sodbe. Ta je bil odločilen npr. v zadevi II Ips 972/2007, ko je revizijsko sodišče sicer opozorilo na razlikovanje med dvema sklopoma vzročnih zvez, a načelnega stališča, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode sodi v višino, ni zavzelo. Vanjo je uvrstilo le ugovor , da je osebno stanje oškodovanca pogojevalo večji obseg škode.

Op. št. (5): Primerjaj Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 667 in 695. Op. št. (6): Primerjaj vsebino pripravljalne vloge z dne 13. 9. 2000, katere sestavni del je ocena poslovne izgube z dne 2. 7. 2000 (A 19). V njej je škoda iz naslova zadržanja soinvestitorskih stroškov vsebinsko opredeljena kot znesek potencialnih bančnih obresti (postavka C) in izguba zaradi nemožnosti uporabe zadržanih sredstev za druge poslovne namene (postavka D).

Op. št. (7): Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 67. Op. št. (8): Primerjaj Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8 in isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011. Op. št. (9): Ker je okoliščina soinvestitorstva nastala pred izdajo vmesne sodbe, bi jo toženka lahko uveljavljala v pritožbi, če pa je zanjo izvedela pozneje, pa v postopku z obnovo. Primerjaj obrazložitev pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001. Op. št. (10): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 177/2012 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (11): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 573/2005 z dne 20. 12. 2007. Op. št. (12): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001.