Jedro

Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 237,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 17. 1. 2018 do plačila.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 930,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

III. Stranska intervenientka sama krije svoje stroške postopka."

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 222,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 237,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je dolžan tožnik povrniti stroške postopka, in sicer toženki v znesku 849,41 EUR ter stranski intervenientki v znesku 428,40 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da toženka obračunava in premalo izplačuje nadomestila plače, kar je v nasprotju z Uredbo, ki je bila sprejeta na podlagi 40. člena ZSPJS. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je Uredba v nasprotju z 92. členom KPVIZ in sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1. Izračun nadomestila plače ni višji, kot bi bila plača, če bi tožnik delal. Priča A.A. ni bila pristojna za obračun in financiranje srednješolskih programov, zato ji ni bilo znano, na kakšen način se programi financirajo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njene izpovedi, da imata sporna dodatka naravo stalnih dodatkov, kar je v nasprotju z Uredbo. Dodatka nista odrejena za celo šolsko leto, ampak za čas pouka v dejanskem obsegu opravljenih ur. Priča B.B. ni izpovedala, zakaj po spremembi Uredbe niso uskladili programa obračuna plač. Toženka višini izračuna ni nasprotovala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka in stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, učitelja na srednji šoli, ki je zahteval plačilo prikrajšanj za obdobje od decembra 2016 do novembra 2017. Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje, ali je toženka zakonito obračunavala nadomestila plače s tem, ko je delovno uspešnost zaradi povečane pedagoške oziroma učne obveznosti in dodatek za ure razredništva preračunavala na normirane ure rednega dela.

7. Po prvem odstavku 119. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl. - ZOFVI) delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti višjih šol (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov ter drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V 121. členu ZOFVI je definiran delovni normativ za poklicno izobraževanje v okviru tedenskega polnega delovnega časa za učitelje splošnoizobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov z vidika neposredne učne obveznosti največ 20 ur tedensko (1. alineja). V skladu s 124. členom ZOFVI lahko ravnatelj učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, vendar ne več kot za pet ur (povečan normativ učne obveznosti). Zakon učne ure opredeljuje kot temeljno, vendar ne edino, obveznost učiteljev (119. člen ZOFVI), njihovo zgornjo tedensko mejo kot osnovni delovni normativ (121. člen ZOFVI), ki pa se lahko poveča glede na organizacijske možnosti šol (124. člen ZOFVI).

8. Na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. ZSPJS v četrtem odstavku 22.e člena določa, da se del plače iz naslova povečanega obsega dela v okviru z zakonom določene dodatne tedenske učne obveznosti obračuna enako kot redna učna ura oziroma pedagoška obveznost. V 40. členu ZSPJS je določeno, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, kar je ta storila s sprejemom Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009) oziroma njeno spremembo (Ur. l. RS, št. 70/2016 - v nadaljevanju: Uredba). Uredba je v 19.b členu določala, da se javnemu uslužbencu, ki mu v skladu z drugim odstavkom 22.e člena ZSPJS pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti, plačilo za povečano tedensko učno obveznost izračuna tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti.

9. Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) je v 39. členu določala, da pripada javnemu uslužbencu dodatek za ure razredništva, določen v skladu z normativnimi kriteriji v višini določenega odstotka urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca v oddelkih srednjega poklicnega, strokovnega in splošnega izobraževanja. Plačilo za ure razredništva se je po Uredbi izračunalo tako, da se je mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot ure razredništva, pomnožil z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor.

10. Toženka je navedeni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.

11. Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl. - KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), je materialnopravno zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato izpovedi ravnatelja in priče C.C. ter pisni izjavi prič A.A. in B.B. ne morejo biti odločilne. ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je dolžan delodajalec delavcu izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta in odsotnosti za praznik poleg osnovne plače vključena dodatek za ure razredništva in delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen v tekočem mesecu, če bi delal. 12. Toženka in stranska intervenientka na primeru obračuna plače za mesec februar 2017 prikazujeta, da bi bil javni uslužbenec upravičen do izplačila plače v znesku 2.310,37 EUR, če bi delal cel mesec (brez praznikov in dopusta); v primeru upoštevanja tožnikovega izračuna in odsotnosti z dela zaradi praznika 8 ur in izrabe letnega dopusta 32 ur pa bi javni uslužbenec prejel znesek 2.331,09 EUR. Res je v sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 določeno, da višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Vendar je treba upoštevati deveti odstavek istega člena, da je dolžan delodajalec delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. V primeru odsotnosti z dela za praznik in izrabe letnega dopusta končni znesek izplačila v višini 2.331,09 EUR vsebuje plačo za ure rednega dela in sorazmerni del nadomestila plače za 40 ur, kolikor znaša delovna obveznost javnega uslužbenca na dneve, ko ni delal, zato ni ustrezna primerjava končnih bruto zneskov. Primerjati je mogoče le višino nadomestila plače za čas odsotnosti v skupnem trajanju 40 ur z višino plače, ki bi jo javni uslužbenec prejel, če bi delal v tem času.

13. Glede na navedeno izračun plače oziroma dodatka in delovne uspešnosti na način, kot ga je obračunavala toženka, ni bil v skladu z ZSPJS in Uredbo ter je nezakonit. 14. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

15. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je na podlagi 155. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo: 200 točk za sestavo tožbe, 600 točk za štiri pripravljalne vloge, 100 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku 24. 5. 2018, priglašenih 100 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavno 28. 2. 2019, 100 točk za zastopanje na naroku 5. 6. 2019, 100 točk za zastopanje na naroku 18. 2. 2020 ter 22 točk (2 % do 1.000 točk, za znesek nad 1000 točk pa 1 %) materialnih stroškov, skupaj 1.222 točk. Z 22 % davkom na dodano vrednost in sodno takso znašajo stroški, ki jih mora povrniti toženka, 930,50 EUR. Ostali priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato tožniku niso bili priznani. Priznane stroške je dolžna toženka plačati tožniku po načelu uspeha v postopku; toženka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel, zato mu je toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi 155. člena ZPP in po OT priznalo: 250 točk za sestavo pritožbe in 5 točk (2 %) materialnih stroškov, kar z 22 % davkom na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo znaša 222,66 EUR.