Jedro

Delitev solastnine in ureditev razmerij med solastniki sta različna pravna instituta, zato se lahko zgodi, da med solastnikoma obstaja soglasje o začasni uporabi solastnega premoženja, ni pa soglasja o njegovi dokončni delitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčev tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v znesku 16.457,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka uporabnine dalje. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (1).

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izvedeni dokazni postopek kaže na to, da kakršenkoli dogovor med solastnikoma sporne nepremičnine (med tožnikom in toženčevim očetom) nikoli ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje tako zmotno ugotavlja obstoj dogovora o tožnikovi izključni uporabi sporne parcele oziroma o dopustitvi toženčevega očeta, da izključno tožnik uporablja to parcelo. Poudarja, da se je njegov oče iz hiše ob sporni parceli izselil že leta 1986. Meni, da odsotnost očeta kot solastnika sporne parcele ne more pomeniti njegove privolitve v tožnikovo uporabo te nepremičnine. Poleg tega je bil tožnik prepričan, da je izključni lastnik te nepremičnine, zaradi česar dogovor o uporabi le-te ni bil potreben. Če bi bil res sklenjen dogovor o uporabi sporne nepremičnine, tožnik tudi ne bi imel interesa, da sklepa razdelilno pogodbo in plačuje za nekaj, kar že v celoti uporablja. Opozarja, da zaslišane priče, ki so sicer večinoma znanci tožnika, na dogovor o uporabi sklepajo le glede na urejenost in vzdrževanje zemljišč. Dodaja, da sodišču ni mogoče verjeti, da priča M. L., ki je tožnikova žena, nima osebnega interesa za izid postopka. Ker dogovora o izključni uporabi ni bilo, je toženec takoj, ko je postal solastnik, pričel ukrepati zoper tožnikovo samovoljo. Čeprav njegov oče ni nasprotoval tožnikovi uporabi sporne parcele, to še ne more biti dokaz o dogovoru.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Toženec od tožnika zahteva plačilo uporabnine za uporabo dela nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank. Sporno nepremičnino v celoti uporablja tožnik (s svojo družino).

Tožbeni zahtevek temelji na določilih 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pogoji za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, so: prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, obogatitev tistega, ki je stvar neupravičeno uporabljal, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravnega temelja za uporabo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnikova izključna uporaba sporne nepremičnine temelji na dogovoru, ki ga je tožnik sklenil z bivšim solastnikom J. L. (toženčevim očetom), oziroma vsaj na konkludentno podanem soglasju slednjega. Zaključilo je torej, da je podan pravni temelj tožnikove izključne uporabe sporne nepremičnine (ki velja tudi v razmerju do toženca, ki je solastniški delež pridobil na podlagi darilne pogodbe, katero sta z očetom sklenila dne 4. 10. 2001).

Toženec v pritožbi izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja omenjenega dogovora med tožnikom in svojim pravnim prednikom oziroma obstoja (vsaj konkludentno) podanega soglasja svojega očeta glede uporabe sporne nepremičnine (da lahko le-to v celoti uporablja tožnik). Pritožbeno sodišče pa glede dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je toženčev oče vsaj dopuščal (če že ne izrecno dovoljeval) tožnikovo izključno uporabo sporne nepremičnine, nima nobenih pomislekov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje (15. do 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki temelji na presoji izpovedb več zaslišanih prič in pravdnih strank, je natančna in prepričljiva (8. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema.

Pritožbene navedbe, da dogovor med solastnikoma ni bil mogoč ter da je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženčev oče tožnikovo izključno uporabo sporne nepremičnine vsaj dopuščal, zmoten, ne prepričajo. Prav iz izpovedbe toženčevega očeta (priče J. L.) izhaja, da sta bila s tožnikom v dobrih odnosih in da ni nasprotoval tožnikovi izključni uporabi sporne nepremičnine. Samo dejstvo, da omenjena priča že nekaj časa ne živi več na območju, kjer se nahaja sporna nepremičnina, ne pomeni razloga za dvom v pravilnost ugotovitve, da je toženčev oče kot (takratni) solastnik sporne nepremičnine tožniku dovoljeval izključno uporabo te nepremičnine. Tudi okoliščina, da sta se tožnik in toženčev oče v letu 2001 pričela pogovarjati o razdelitvi solastnine (do sklenitve dogovora ni prišlo), v ničemer ne vpliva na veljavnost njunega dogovora o uporabi solastnih nepremičnin. Delitev solastnine in ureditev razmerji med solastniki sta različna pravna instituta oziroma postopka, ki sta tudi v Zakonu o nepravdnem postopku ločeno urejena. Zato se lahko zgodi, da med solastnikoma obstaja soglasje o začasni uporabi solastnega premoženja, ni pa soglasja o njegovi dokončni delitvi.

Obstoj predhodno omenjenega dogovora oziroma soglasja toženčevega očeta, da tožnik uporablja celotno sporno nepremičnino, potrjuje torej (poleg tožnikove izpovedbe) predvsem izpovedba toženčevega očeta, ki je bil neposredno udeležen pri dogovorih (pogovorih) s tožnikom in je tako o tem največ vedel. Način uporabe sporne nepremičnine (ki se nahaja na desni strani, gledano s P.), v skladu s katerim jo je uporabljal izključno tožnik, medtem ko je toženčev oče uporabljal solastne parcele na levi strani (gledano z ulice X.), pa so potrdile tudi preostale zaslišane priče, in sicer sosedje pravdnih strank (predvsem priči M. S. in A. R.), ki so zaznali način uporabe. Prav tako priča I. K., ki je opravljal zidarska dela na parcelah tako na eni kot na drugi strani (pri čemer je zidarska dela na levi strani plačal toženčev oče, na desni strani pa tožnik). Zato ne drži pritožbena navedba, da so bile zaslišane priče zgolj tožnikovi znanci. Tak način uporabe sporne nepremičnine je potrdila tudi priča M. L., ki je tožnikova žena in je zato res ni mogoče opredeliti kot nezainteresirano za izid postopka (kar pravilno poudarja pritožba). Vendar pa je slednjo sodišče prve stopnje navedlo zgolj kot dodatni dokaz, ki potrjuje ugotovljeno razdeljeno uporabo solastne nepremičnine, v katero je privolil toženčev pravni prednik.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) O tožbenem zahtevku tožnika zoper toženca za ugotovitev lastninske pravice je bilo že pravnomočno odločeno z delno sodbo sodišča prve stopnje P 2276/2008-I z dne 8. 6. 2011 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 3881/2011 z dne 4. 7. 2012.