Jedro

Sodišče sme še pred zaključkom nepravdnega postopka za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka (le), če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Gre za nujni ukrep, ki ga je treba izreči le takrat, ko se pokaže, da ogrožene koristi otroka terjajo ukrepanje že tekom postopka. Iz ogroženosti otroka mora izhajati nujnost po začasni ureditvi spornega razmerja.

Izrek

I. Pritožba predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 10. 2021 sklenilo: - pod točko I. izreka delno ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca B. B. za izdajo začasne odredbe ter delno po predlogu tega predlagatelja in po uradni dolžnosti izdalo pod točko 1, 2, 3 in 4 začasno odredbo, s katero je začasno uredilo stike med mladoletnim C. C. in mladoletnim D. D. ter njunima staršema B. B. in A. A. - pod točko I/5 je v preostalem delu za predlagano drugačno ureditev stikov predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 10. 9. 2021 zavrnilo - pod točko II. izreka je zavrnilo predlog predlagateljice A. A. za izdajo začasne odredbe z dne 26. 8. 2021, s katerim je ta predlagala, da se z dnem izdaje predlagane začasne odredbe dovoli, da se mladoletni C. C. s šolskim letom 2021/2022, ki se začne 1. 9. 2021, vpiše v 3. razred OŠ K., nasprotnemu udeležencu B. B. pa naložijo v plačilo predlagateljičini stroški v zvezi s predlagano začasno odredbo.

2. Predlagateljica je zoper odločitev pod točko II. izreka sklepa vložila pritožbo.1 V pritožbi ni opredelila pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členoma 100 ZNP-1 in 15 ZIZ. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ogroženost mld. C. C., ki bi terjala nujno odločitev o predlogu za prešolanje še pred pravnomočnim zaključkom nepravdnega postopka, ni vsaj verjetno izkazana. Ne zdi se ji razumljivo, da sodišče prve stopnje ne vidi otrokove ogroženosti zaradi vsakodnevno enourne vožnje otroka do šole. Sodišče prve stopnje je v razlogovanju izhajalo iz okoliščin lanske pomladi in iz modela, ki sta ga starša v takratnih okoliščinah izbrala in je v takratnih specifičnih okoliščinah deloval. Predlagateljica ga je sprejela, ker je bil za mld. C. C. najmanj obremenjujoč. Te specifične okoliščine pa niso predstavljale le razhoda staršev, ampak tudi ukrepe zaradi zamejitve bolezni COVID-19. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ločenostjo mld. C. C. od brata D. D. zmotno štelo, da sta otroka pretežni del časa, torej med tednom, živela ločeno. Oba otroka sta vse od odselitve matere v novo bivališče in ves čas izvajanja šolanja na daljavo živela skupaj z materjo. Predlagateljica zaradi predhodnega načelnega strinjanja očeta s prešolanjem predlagane začasne odredbe ni predlagala prej, sodišče pa o predlagani začasni odredbi tudi ni odločilo takoj. Zato se je bila predlagateljica prisiljena prilagoditi razmeram na hitro in na način, ki bi bil za otroka najugodnejši ter je pomoč poiskala pri svojih starših, da bi mladoletnemu C. C. olajšala vsakodnevno pot. Sodišče prve stopnje sedaj neutemeljeno očita predlagateljici, da ni za otroka vseskozi poskrbela in ga je prepustila staršem ter da je ob tem nedopustno, da ni bil ta čas z očetom. Sodišče prve stopnje v zvezi z otrokovo vožnjo v šolo zaključuje, da ta ni ogrožujoča do te mere, da bi bil ogrožen njegov nadaljnji psihični in fizični razvoj, pri tem pa se spregleda, da gre za povsem nepotreben riziko, ki bi pa lahko imel hude posledice. Glede obšolskih dejavnosti mladoletnega C. C. sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da zaradi trenutne situacije te C. C.-ju niso omogočene. Ob presojanju pomembnosti povezanosti obeh otrok je sodišče prve stopnje upoštevajoč, da bosta na podlagi hkrati izdane začasne odredbe otroka vsak drugi teden živela ločeno vsak pri enem od staršev in da je sicer mladoletni C. C. že v septembru med tednom bival pri predlagateljičinih starših, spregledalo, da je šlo za situacijo, v katero je bila predlagateljica prisiljena. Dejstvo je, da se otroka zelo pogrešata, kar je zaznala tudi C. C.-jeva razredničarka. Zato pa drugačno obravnavanje obeh sinov ni primerno za njuno povezanost in občutek enakopravnega obravnavanja. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da otrok ostaja v šoli v S., sta otroka dejansko ločena. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na mnenje CSD spregledalo bistvo tega mnenja, da je v največjo korist mld. C. C. in D. D., da živita skupaj, odraščata skupaj in se razvijata v istem okolju. Po mnenju CSD je v korist otrok, da se ju ponovno ne ločuje, da živita skupaj še naprej pri materi in da se mld. C.C. prepiše na OŠ K. Tudi zaslišana strokovna delavka CSD je povedala, da bi bil prepis ob začetku šolskega leta bolj primeren kot kasnejši. Skupno življenje bratov je pomembno tudi iz vidika prešolanja. Zato predlagateljica meni, da je ogroženost mladoletnega C. C. za izdajo predlagane začasne odredbe izkazala.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o predlagani začasni odredbi. Predlagal je zavrnitev predlagateljičine pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je ob pravnem razlogovanju v točki 17 obrazložitve pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje, sme (glede na 161. člen DZ) sodišče še pred zaključkom nepravdnega postopka za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka (le), če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Takšnemu pravnemu razlogovanju pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno pri tako imenovanih regulacijskih začasnih odredbah, ki se v bistvenem prekrivajo z zahtevkom, kakršna je obravnavana, glede na ustaljeno sodno prakso2 v postopkih iz razmerjih med starši in otroki postopati še posebno restriktivno zaradi vpliva na končno odločitev in dolgoročnost posledic začasnih odredb. Gre za nujni ukrep, ki ga je treba izreči le takrat, ko se pokaže, da ogrožene koristi otroka terjajo ukrepanje že tekom postopka. Iz ogroženosti otroka mora izhajati nujnost po začasni ureditvi spornega razmerja.

6. Zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ugotovilo, da predlagateljici ni uspelo izkazati, da bi bil prepis mladoletnega C. C. še v šolskem letu 2021/2022 v 3. razred OŠ K. bolj koristen kot nadaljnje šolanje v OŠ S., ki jo je obiskoval do sedaj oziroma, da bi nadaljnje šolanje na tej šoli, dokler se s pravnomočno odločitvijo v nepravdnem postopku ne razreši sporno razmerje med staršema glede njune starševske skrbi, bilo zanj ogrožajoče. 7. Sodišče prve stopnje je ob presoji izkazanosti ogroženosti mladoletnega C. C., ob presoji predlagateljičinih trditev o ogrožujoči dnevni vožnji zaradi nevarnosti cestnega prometa in trajanja vožnje na otrokove šolske in obšolske aktivnosti in ki je prepričljivo zavrnilo ter vpliv le-te na odnos med mladoletnim C. C. in njegovim mlajšim bratom D. D., to presojalo tudi z vidika drugih ugotovljenih okoliščin. Tako je na podlagi poročila in mnenja CSD C. z dne 24. 9. 2021 ugotovilo, da mladoletnemu C. C. bistveno večji stres, kot prepis na drugo šolo, predstavlja trenuten konflikten odnos med staršema, ki se ne zmoreta dogovoriti glede izvajanja starševske skrbi in podajata nepopolne in nejasne informacije o tem, kje bo živel, kje bo obiskoval šolo ter s tem ohranjata njegove občutke negotovosti in skrbi. Na podlagi poročila OŠ S. z dne 7. 9. 2021, ki ga je sestavila C. C.-jeva razredničarka, pa je tudi ugotovilo, da se v razredu in v OŠ, ki jo je C. C. obiskoval do sedaj, C. C. počuti varno, sprejeto in sproščeno, v razredu ima tudi najboljšega prijatelja, kateremu zaupa in z njim deli svoje skrbi, zato bi bilo v tej situaciji zanj manj stresno, če bi 3. razred zaključil na tej šoli. Takšno željo je sicer izrazil psihologinji CSD C. tudi sam mladoletni C. C. Da vprašanje prešolanja (in z njim povezan vpliv na mld. C. C.) ni takšno, da bi bil zaradi njega mladoletni C. C. ogrožen, je izpovedala tudi strokovna delavka CSD, zaslišana na naroku 30. 9. 2021. Na podlagi takšnih ugotovljenih okoliščin, sicer odločilnih za presojo ogroženosti koristi mladoletnega C. C. v zvezi s predlaganim takojšnjim, to je že s 1. 9. 2021 oziroma v šolskem letu 2021/2022 izvršeni prešolanjem na drugo osnovno šolo in ob sicer prepričljivi obrazložitvi neprepričljivosti predlagateljičinih trditev, je sodišče prve stopnje življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da predlagateljica ni izkazala, da bi ogroženost koristi mld. C. C. zahtevala njegovo takojšnje prešolanje oziroma ugoditev predlagani začasni odredbo. Pritožnica s ponavljanjem svojih trditev o pomenu vožnje na mld. C. C., o specifičnosti situacije poteka šolanja mladoletnega C. C. v preteklem šolskem letu in o pomenu prešolanja mld. C. C. za medsebojno povezanost z bratom in za brata, ne more omajati prepričljivosti takšnih zaključkov. Pritožbeni očitki pritožnice se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 100. členom ZNP-1, 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1).

9. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev v zadevi.

1 Hkrati je zoper odločitev pod točko I/1, 2, 3 in 4 v skladu s pravnim poukom, kot ga je podalo sodišče prve stopnje, vložila ugovor. 2 Ki se je razvila v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 279/97 z dne 16. 7. 1998.