Jedro

Samo dejstvo, da je tožnik ocenil vrednost spornega predmeta na 6.000.000,00 SIT, kolikor znaša tudi denarni zahtevek, ne more pomeniti, da uspeha s prvim delom tožbenega zahtevka pri porazdelitvi pravdnih stroškov sploh ni mogoče upoštevati. Zato tudi ni sprejemljiv zaključek, ki ga ponuja tožena stranka v pritožbi, da je uspela v pravdi s 100%, tožnik pa je v celoti propadel.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in potrdi sklep o stroških v izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da tožnik na podlagi svoje zahteve od dneva pravnomočnosti sodbe ni več družbenik M. d.o.o., vpisane v sodni register Okrožnega sodišča v N., zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki ocenjeno vrednost njenega poslovnega deleža v višini 6.000.000,00 SIT v roku treh let od dneva pravnomočnosti te sodbe z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper to odločbo se le v izreku o stroških pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj pritožbeno sodišče odločbo o stroških spremeni tako, da stroške pravdnega postopka v celoti naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da izrek o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je dejansko tožnica zahtevek v 2.točki umaknila že na samem začetku naroka za glavno obravnavo, tako da zaradi tega zahtevka niso nastali nikakršni posebni stroški. Poleg tega sodišče prve stopnje svojega zaključka, da mora vsaka stranka trpeti svoje pravdne stroške, ni z ničemer utemeljilo, ampak je zgolj ocenilo, da je uspeh tožeče stranke 50%. Sodba zato v tem delu nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izrek o stroških spremeni, tako da tožniku naloži v plačilo pravdne stroške toženke, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je tožnik s 50% uspel v pravdi. Tožnik je postavil v pravdi dva zahtevka in sicer nedenarnega na izstop iz družbe in denarnega na izplačilo vrednosti deleža, kot vrednost spornega predmeta pa je ocenil samo denarni zahtevek v višini 6.000.000,00 SIT. To pa pomeni, da je s tem, ko tožnik ni ocenil tudi vrednosti svojega zahtevka na izstop iz družbe, prevzel riziko, da se mu pravdni stroški za ta del zahtevka ne povrnejo. Tudi sicer je poglavitni del zahtevka tožnika bil na plačilo deleža, tako da je treba šteti, da je tožena stranka uspela s 100% v pravdi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Ne glede na to, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo zahtevek v 2.točki umaknila, je dejstvo, da je temu umiku tožena stranka nasprotovala, kar sme, in je zato sodišče prve stopnje moralo odločati tudi o tem delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato izvajalo dokaze, ki se nanašajo na oba dela tožbenega zahtevka, in ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da glede tega drugega zahtevka niso nastali neki posebni stroški. Prav tako ni možno pritrditi navedbam tožeče stranke, češ da sodba v tem delu nima razlogov, ker je sodišče zgolj ocenilo, da je uspeh tožeče stranke 50%. Glede na približno enak pomen obeh zahtevkov, ki jih je postavila tožeča stranka v pravdi, je zaključek, da je v primeru, ko tožeča stranka z enim zahtevkom uspe, z drugim pa ne, uspeh 50%, tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiv.

K pritožbi tožene stranke: Kot je bilo že povedano, je sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v pravdi uspel s 50%, glede na to, da je uspel z enim zahtevkom, z drugim pa ne in da sta zahtevka po teži približno enaka. Samo dejstvo, da je tožnik ocenil vrednost spornega predmeta na 6.000.000,00 SIT, kolikor znaša tudi denarni zahtevek, po mnenju pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da uspeha s prvim delom tožbenega zahtevka pri porazdelitvi pravdnih stroškov sploh ni mogoče upoštevati. Zato tudi ni sprejemljiv zaključek, ki ga ponuja tožena stranka v pritožbi, da je uspela v pravdi s 100%, tožnik pa je v celoti propadel. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, da je bistven del zahtevka zahtevek na plačilo denarnega zneska, ne pa zahtevek na izstop iz družbe, že glede na to, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo zahtevek glede plačila denarnega zneska celo umaknil, čemur pa je tožena stranka nasprotovala. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče šteti, da gre za približno enako pomembna zahtevka, tako da pomeni uspeh tožnika z enim zahtevkom in uspeh toženca glede drugega zahtevka, položaj, pri katerem je utemeljeno sodišče prve stopnje uporabilo določbo 2.odst. 154.čl. ZPP, po katerem v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči tudi, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tako pritožbo tožeče kot tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izrek o stroških v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.