Jedro

Za razvezo zadostuje, da je zakonska zveza nevzdržna samo za enega zakonca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 6.7.1974 sklenili pravdni stranki.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno v laični pritožbi pritožil toženec, ki v pritožbi navaja, da se pritožuje na postopek, ki ga je doživel 6.7.1999, ker ni bila upoštevana nobena njegova želja, tudi glede toženca, saj se ga še vedno naslavlja s takim nazivom. V tej burki je neprostovoljno, ker glede na življenje, ki sta ga preživela skupaj, naj se toženka (verjetno mišljeno tožnica) spomni časov, ko nista imela skoraj nič. V nadaljevanju pritožbe toženec dobesedno navaja še naslednje: "Za obravnavo pišete, da ste vpogledali vse zapiske in zaslišali. Moram vas opozoriti na vabilo, ki sem ga prejel in ga vam prilagam podčrtano, zato da vas spomnim. Hotel sem vam pokazati, da ni vse res, kar je napisano proti meni. Odpravila ste me z besedo, da me nimate časa čakati. Zato vas pozivam, da to napako popravite. Drugače se bom moral pritožiti: vašemu častnemu sodišču, varuhu človekovih pravic in še kam. Sodba izgleda glede na obtožbo tako, da sem tako, kot je v tožbi navedeno. Opozarjam vas, da me poznate samo 8 minut." Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi navedla, da so se prepiri in nesporazumi s tožencem pričeli že leta 1986. Zakonca že cca 10 let živita vsak po svoje. Toženec prihaja domov le zvečer. Med njima ni nobene komunikacije. Toženec ne prispeva ničesar za hčerki, čeprav mlajša še hodi v šolo. Toženec prispeva le za elektriko in vodo vsak drugi mesec. Vse ostalo prepušča tožnici. Tožnica takšnega življenja ne prenese več in zato zahteva razvezo zakonske zveze.

Toženec je na tožbo odgovoril in v odgovoru navedel, da ga je presenetilo, ko je dobil vabilo na obravnavo, kljub temu, da v njunem zakonu ni marsikaj v redu. Tožnica po njegovem mnenju navaja v tožbi argumente enostransko. Tožnici je večkrat predlagal, da se potrudita in pobotata in da se razmere v družini normalizirajo, vendar z njene strani ni bilo pravega odziva. Toženec se vabilu za obravnavo, ki je bila razpisana za dne 17.6.1999, ni odzval, čeprav je bilo vabilo izkazano. Odzval pa se je vabilu na obravnavo dne 6.7.1999, na kateri sta bili obe pravdni stranki zaslišani. Tožnica je izpovedala, da že več kot 10 let praktično s tožencem ne živita več skupaj, čeprav stanujeta v isti hiši. Ni več pripravljena nadaljevati skupnega življenja, ker je tak način življeja zanjo nevzdržen. Toženec pa je zaslišan kot stranka izpovedal, da bi bil še pripravljen nadaljevati skupno življenje in je to tožnici tudi ponudil. Zaveda pa se, da ne moreš nikogar prisiliti, da bi živel z njim, zato se z razvezo strinja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je odločilo v skladu z določbo 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem sme vsak izmed zakoncev zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice, da ne želi več nadaljevati zakonske zveze in da je njuna življenjska skupnost dejansko že razpadla, sodišče prve stopnje ocenjuje, čeprav je toženec zakonsko zvezo še pripravljen nadaljevati, da med zakoncema ni več obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči. Ker torej manjka glavna vsebina zakonske zveze med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zakonsko zvezo na podlagi navedene zakonske določbe razvezalo.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča povsem pravilna in zakonita. Pravilen je zaključek tega sodišča, da sme vsak izmed zakoncev zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Tudi v primeru, če drugi zakonec meni, da bi še kazalo nadaljevati zakonsko zvezo, to ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, saj zadošča, da je zakonska zveza nevzdržna samo za enega od zakoncev. Toženec se je zaslišan kot stranka, kot je že bilo navedeno, strinjal z razvezo zakonske zveze, zato sedaj pritožbenemu sodišču ni jasno, zakaj se zoper odločitev prvostopenjskega sodišča pritožuje. Iz njegove pritožbe je mogoče sklepati, da ga je prizadel bolj postopek, ki se mu je zdel prekratek in tak, da ni mogel povedati, kar je želel. V postopku, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ne vidi nobenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nedvomno je bila tožencu dana možnost, da se je opredelil do navedb tožnice v njeni tožbi kot tudi do njene izpovedbe, na katero pa je reagiral tako, da se je z razvezo strinjal. Res je bil postopek kratek, kar pa je v skladu z ZPP, ki kot eno od temeljnih načel določa hitrost in ekonomičnost postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilno dejstvo, da je namreč za tožnico postala zakonska zveza s tožencem nevzdržna, kar je tudi v zadostni meri utemeljila v svoji obrazložitvi. Tako je podan razlog za razvezo zakonske zveze iz 65. člena ZZZDR, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in to zakonsko določbo tudi povsem pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi pravno niso upoštevni oziroma niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.