Jedro

Odgovornost zunanjega izvajalca je tako stvar notranjega razmerja s toženo stranko. Če torej tožena stranka meni, da ji je zunanji sodelavec povzročil škodo in da je za to odgovoren delavec njenega poslovnega partnerja, lahko odgovornost terja od njega na podlagi določbe Sporazuma, na katero se sklicuje v pritožbi.

Nesporni vzrok za delovno nesrečo je bil v poseganju delavca v stroj, pri čemer pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delavec vijake, s katerimi je bila servisna loputa (varovalo) pritrjena, odvil kar z roko. Zaključek sodišča prve stopnje, da torej varovalo ni bilo tako, da ga ne bi bilo mogoče zlahka odstraniti, je zato pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 29,70 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.485,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila na transakcijski račun tožeče stranke št. SI56 ..., sklic na št. ...

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 13.377,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.248,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne vključno s stroškovno posledico, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da se je v obratu duroplastov tožene stranke pri opravljanju dela 31. 3. 2016 poškodoval delavec tožene stranke, A. A., zavarovanec tožeče stranke. Na pakirni liniji se je mašila cev, zato je delavcu njegova nadrejena naročila, naj gre po mehanika, ta pa mu je svetoval, da zastoj odpravi tako, da s kladivom udarja po silosu. Delavec je s kladivom tolkel po cevi, nato pa je med obratovanjem z železno palico posegel v cev, da bi prebil material, ki se je nabral v cevi. Polž v napravi je zavarovanca zgrabil za roko in mu odrezal del prstanca in mezinca na desni roki.

6. Tožeča stranka od tožene stranke kot delodajalca zahteva povračilo škode na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), ker da ni zagotovil tehnično brezhibnega stroja. Na stroju bi moral zagotoviti takšno varovalo, ki bi preprečevalo dostop do nevarnih območij. Škoda v obliki izdatkov, stroškov za zdravstvene in druge storitve ter drugih dajatev znaša 14.862,70 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je delavec samoiniciativno posegel v stroj in odstranil varnostno napravo. Varovalo ni bilo takšno, da ga ni bilo mogoče zlahka odstraniti, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo kot kršitev Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju: Pravilnik).1 Prvi odstavek 23. člena Pravilnika namreč določa, da kjer obstaja nevarnost, da pride do mehaničnega stika z gibljivimi deli delovne opreme, mora delodajalec zagotoviti, da se ti deli zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje. Varnostne naprave in varovala morajo biti takšna, da jih ni mogoče zlahka odstraniti ali onemogočiti njihovega delovanja (tretja alineja drugega odstavka 23. člena Pravilnika).

8. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, saj da je to družba O. d. o. o., pri kateri je bil zaposlen mehanik B. B., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklicevanje tožene stranke na pisni Sporazum o organizaciji, izvajanju in zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom na skupnem delovišču (v nadaljevanju: Sporazum), ki sta ga sklenila tožena stranka in O. d. o. o., ni utemeljen. Je pa sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke o deljeni odškodninski odgovornosti in zaključilo, da je delavec A. A. do 90% sam odgovoren za nastalo škodo, tožena stranka pa je k temu prispevala 10%.

9. Tožena stranka napada stališče sodišča prve stopnje, da Sporazum z zunanjim izvajalcem, družbo O. d. o. o., zavezuje le stranki sporazuma, na tretje pa ne vpliva. Trdi, da Sporazum jasno določa, da se zunanji izvajalec del obvezuje, da bo v primeru, če bo njegov delavec povzročil materialno škodo naročniku (torej toženi stranki), prevzel ustrezno odgovornost ter poravnal vse stroške, ki izvirajo iz tako nastale poškodbe pri delu, 3. člen pa jasno določa tudi, da so izvajalci kazensko in odškodninsko odgovorni za škodo, nastalo po krivdi delavcev, ki so v okviru izvajalca napoteni na naročnikovo skupno delovišče. Trdi, da naj bi imela tožeča stranka po prvem odstavku 86. člena ZZVZZ pravico zahtevati povrnitev škode tudi od tretje osebe, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročila okvaro zdravja zavarovane osebe. Zato meni, da bi bila tožeča stranka do povrnitve škode od tožene stranke upravičena le v primeru, ko tožena stranka kot delodajalka ne bi izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

10. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da je v razmerju do tožeče stranke odgovorna tožena stranka kot delodajalec. Tožena stranka je namreč organizirala in vodila delovni proces in je bil pri njej delavec tudi zaposlen. Pri organiziranju in izvedbi delovnega procesa je bila povsem samostojna, zato je bilo tudi zagotavljanje varnosti med delovnim procesom njena stvar. Zato tožena stranka tudi ni odvezana zagotavljanja ukrepov za varno delo, ki se izvaja v njeni sferi. Odškodninska odgovornost temelji na zakonu in je zato s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, razen če je takšna možnost zakonsko predvidena.2 Po prvem odstavku 5. člena ZVZD-1 je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, pri čemer 8. člen izrecno določa, da če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti pri delu na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju.3 Odgovornost zunanjega izvajalca je tako stvar notranjega razmerja s toženo stranko, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Če torej tožena stranka meni, da ji je zunanji sodelavec povzročil škodo – ta ji bo namreč nastala šele z izdajo obsodilne sodbe v tem postopku – in da je za to odgovoren delavec njenega poslovnega partnerja, lahko odgovornost terja od njega na podlagi določbe Sporazuma, na katero se sklicuje v pritožbi.

11. Tudi v primeru torej, da je vijake nezadostno pritrdil mehanik B. B., ki je kot zunanji izvajalec tožene stranke skrbel za brezhibnost delovnih strojev, kar tožena stranka trdi v pritožbi, se tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo delovno nezgodo in njene posledice, saj so tudi po stališču višjega sodišča pogoji iz prvega odstavka 87. člena ZZVZZ v tej zadevi izpolnjeni, kar bo obrazloženo še v nadaljevanju. Posledično je zato neutemeljeno tudi pritožbeno razlogovanje, da pravico zahtevati povrnitev škode od tretjega (v tej zadevi torej od zunanjega izvajalca O. d. o. o.) tožeči stranki daje prvi odstavek 86. člena ZZVZZ.

12. Na tem mestu višje sodišče odgovarja še na pritožbeno razlago, da se drugi odstavek 86. člena ZZVZZ (ki govori o tem, da je za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec), nanaša na primere iz prejšnjega odstavka, torej primere, ko je delavec tisti „tretji,“ ki je zavarovancu povzročil okvaro zdravja ali smrt. Pritožnica razlago utemeljuje s sklicevanjem na sodbo VSK Cpg 266/2013 z dne 30. 1. 2014. Vendar po stališču višjega sodišča položaja „tretjega“ v citirani sodbi ni mogoče enačiti s tretjo v tej zadevi, to je družbo O. d. o. o. (ki da je odgovorna za svojega zaposlenega B. B.). Tretji v citirani sodbi namreč ni imel nobenega dovoljenja delodajalca za vključitev v delovni proces in je sam prišel v prostore skladišča, kjer je bil vstop nezaposlenim prepovedan, medtem ko je tretja v tej zadevi oziroma njen delavec B. B. na podlagi Sporazuma dnevno vključen v delovni proces tožene stranke (in je torej le formalno zaposlen drugje, dnevno pa dela pri toženi stranki, kar je zaslišan tudi izpovedal).

13. Morebitno malomarnost mehanika B. B., ki da bi vijake, če res niso bili dovolj pritrjeni, moral priviti s ključem, gre zato v tej zadevi šteti kot malomarnost tožene stranke. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je bil mehanik zadnji, ki je pred škodnim dogodkom popravljal stroj, in da je bila njegova odgovornost, da po končanem popravilu stroj zopet pripravi za varno uporabo, če pa po končanem popravilu lopute ni pritrdil tako, da je ni bilo mogoče zlahka odstraniti, pa da gre za njegovo najmanj malomarno ravnanje ter krivdno odgovornost po 86. členu ZZVZZ4 nosi družba O. d. o. o., pri kateri da je bil zaposlen.

14. Pritožnica trdi, da ZZVZZ v 87. členu ne določa objektivne odgovornosti delodajalca za poškodbe, temveč gre za subjektivno odgovornost za škodo, ki jo je treba izkazati, sodišče pa da v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, v čem naj bi tožena stranka ravnala protipravno in tudi ni pojasnilo vzročne zveze – katero protipravno ravnanje tožene stranke je pripeljalo do škodne posledice (po mnenju tožene stranke je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja delavca ali mehanika ali obeh).

15. Tožeča stranka ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica neizvedenih ustreznih ukrepov varstva pri delu. Krivda tožene stranke se domneva, zato bi se tožena stranka odgovornosti za nastalo škodo razbremenila le, če bi ji v okviru določil Obligacijskega zakonika o obrnjenem dokaznem bremenu uspelo dokazati, da je v konkretnem primeru ravnala tako, kot bi morala, ali da v konkretnem primeru na njeni strani ni bila prisotna kakršnakoli stopnja krivde. Torej, da ji v zvezi s konkretno nezgodo pri delu ni mogoče očitati niti malomarnosti. Višje sodišče pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila 5. in 9. člen ZVZD-1 in 23. člen Pravilnika. Nesporni vzrok za delovno nesrečo je bil v poseganju delavca v stroj, pri čemer pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delavec vijake, s katerimi je bila servisna loputa (varovalo) pritrjena, odvil kar z roko. Zaključek sodišča prve stopnje, da torej varovalo ni bilo tako, da ga ne bi bilo mogoče zlahka odstraniti, je zato pravilen. Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, v čem naj bi tožena stranka ravnala protipravno, je zato neutemeljen. Tudi če je bilo teoretično varovalo res táko, kot trdi tožena stranka, da je bil namreč za odvijanje šestih vijakov na varovalu potreben ključ, pa iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da v praksi – vsaj tik pred sporno delovno nezgodo, to ni bilo tako. Če so namreč vijaki dejansko odviti oziroma jih je mogoče odstraniti kar z roko, je nepomembno, če varnostna loputa sicer ustreza pojmu „varovala, ki ga je težko odstraniti.“ Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, da nepravilnosti pri toženi stranki ni bilo. Izpovedba A. A. , da: „... ker ni bilo tako prišraufano, pa sem z roko to naredil,“ je tudi višjemu sodišču prepričljivejša od izpovedbe B. B. Ta niti ni izpovedal, da je bilo pred nezgodo na varnostni loputi vseh šest vijakov do konca privitih, medtem ko C. C. nezgode sploh ni videl, saj je bil v mehanični delavnici. Ne drži, da sodišče ne bi pojasnilo, zakaj je namesto pričama B. B. in C. C. verjelo A. A. V 12. točki obrazložitve je namreč navedlo, da ni našlo nobenega razloga, da A. A. ne bi verjelo, kar pomeni, da je po neposrednih vtisih zaslišanj zaključilo, da je bila njegova izpovedba najbolj verodostojna. Tudi če sicer na splošno drži izpovedba B. B. in C. C., da za odvitje vijakov potrebuješ ključ, pa s tem zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi, torej tik pred nezgodo, vijaki niso bili priviti tako močno, da se jih ne bi dalo odviti z roko, ostaja neizpodbit. Po stališču višjega sodišča je sodba zadostno obrazložena, saj je dokazna ocena logična in prepričljiva, zato je pritožbeni očitek, da bi bilo zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbo treba razveljaviti, neutemeljen.

16. Le v tem, da varovalo ni bilo takšno, da ga ne bilo mogoče zlahka odstraniti, je odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje njen prispevek k nastali škodi pravilno ocenilo na 10%. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je delavec ravnal popolnoma samovoljno in pri tem izrecno kršil navodila za varno delo, s katerimi je bil dobro seznanjen. Ti očitki se tičejo delavčevega prispevka k nastanku škode.

17. Glede odločitve o stroških postopka drugih pritožbenih razlogov, kot da so odvisni od odločitve o glavni stvari, tožena stranka ni navedla. Ob preizkusu po uradni dolžnosti višje sodišče kršitev ni našlo, zato je tudi v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena.

18. Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti priglašenih 29,70 EUR stroškov odgovora na pritožbo (2% pavšalni znesek po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife).

1 Uradni list RS 101-4349/2004 z dne 17.9.2004 s spremembami in dopolnitvami. 2 Taka je tudi sodna praksa: prim. VSL sodba I Cp 3851/2011 z dne 6. 6. 2012 in VSL sodba II Cp 2267/2010 z dne 20. 10. 2010. 3 Tako tudi VSL sodba I Cpg 1133/2009 z dne 24. 3. 2010. 4 Ta v prvem odstavku določa, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe.