Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 244. člena ZUP/86 je izjemoma mogoče ob reševanju pritožbe spremeniti prvostopenjsko odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP/86. Če razlogi, določeni v navedenih členih ZUP/86 niso podani, ob reševanju pritožbe ni mogoče v škodo pritožnika spremeniti odločbe, ker velja, da stranka zaradi pritožbe ne sme priti v slabši položaj, kakor bi bil, če se ne bi pritožila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1658/99-9 z dne 20.6.2001 in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.1999, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 29.1.1999 in odločila, da se v prvi točki izreka prvostopenjske odločbe znesek 32.147,00 DEM nadomesti z zneskom 22.450,00 DEM. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je Slovenski odškodninski sklad (Slovenska odškodninska družba) d.d. dolžan kot odškodnino izročiti obveznice v višini 32.147,00 DEM v korist tožnice za nacionalizirano premoženje, za katero obstajajo ovire za vrnitev v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, s katerimi soglaša in se sklicuje na drugi odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da je predmet denacionalizacije po 6. odstavku 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) znesek, ki je določen z odplačnim pravnim poslom, ki se vrača v obliki odškodnine, to je kot valorizirani znesek na podlagi odredbe o koeficientih povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Za tisti del podržavljenega premoženja, ki ga upravičenec ni pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom, pa se vrnitev ne presoja po 6. odstavku 42. člena ZDen, ampak po osnovnem načelu ZDen o vračanju podržavljenega premoženja. To pomeni, da bo v obravnavani zadevi o delu premoženja, ki ni zajeto v izpodbijani odločbi, odločeno še z dodatno samostojno odločbo in bo šele takrat odločeno o celotnem premoženju, ki je bilo upravičenki nacionalizirano. Tožnica je bila v času nacionalizacije nepremičnin na parc. št. 143 in 144 solastnica le-teh do ene polovice. Samo v tem delu je skladno z 9. členom ZDen upravičena do vrnitve premoženja po določbah ZDen. Za tisti delež na premoženju (ena četrtina), ki ga je pridobila (odkupila) nazaj z odplačnim pravnim poslom in je še v okviru deleža, katerega solastnica je bila v času podržavljanja, je upravičena dobiti odškodnino po 6. odstavku 42. člena ZDen. Za ostali delež premoženja, ki ga ni sama odkupila in je še znotraj njene polovice, katere lastnica je bila v času podržavljanja in je sedaj v lasti fizičnih oseb, pa bo upravičena do odškodnine, o kateri bo odločeno z drugo odločbo v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka je odškodnino v obliki valorizirane vrednosti zneska kupnine pravilno določila na podlagi kupnine, ki je bila določena v obeh kupoprodajnih pogodbah iz leta 1967 in 1978. Tožbeni ugovor, da tožnici sploh ni bila priznana odškodnina za kupnino po kupni pogodbi iz leta 1978, ni utemeljen. Tožena stranka in prvostopenjski organ v svojih odločbah res nista specificirala zneska odškodnine za kupnino po obeh pogodbah, vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da ji je priznana tudi odškodnina po kupni pogodbi iz leta 1978, prav tako pa to izhaja tudi iz listin v upravnih spisih.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predmet denacionalizacije ena polovica nepremičnine, vpisane pri vl. št. 128 in vl. št. 205 k.o. R. Tožnica je 19.4.1967 sklenila prodajno pogodbo z Zavodom za komunalno dejavnost K. V prodajni pogodbi niso bili določeni deleži, ki naj bi jih odkupila vsaka v pogodbi kot kupec navedena stranka, niso bili navedeni zneski kupnine, ki naj bi jih posamezne pogodbene stranke plačale. Zato je sklep upravnega organa, ki ga povzema sodišče v izpodbijani sodbi, da je tožnica upravičena le do vračila ene četrtine kupnine v dejanskem stanju, ki izhaja iz listin, napačen. Višino odškodnine je potrebno izračunati skladno z določbami in kriteriji, ki jih določa ZDen.

Napačna je tudi ugotovitev, ki se nanaša na štiri stanovanjske sobe v prvem nadstropju, za katere je tožnica sklenila pogodbo 20.11.1978. Iz navedene prodajne pogodbe pa tudi iz listin, ki jih je vpogledal upravni organ, ko je o zadevi odločal in ugotovitve katerega sodišče v celoti povzema, pa ne izhaja, da je tožeča stranka kupila tisti del nepremičnine, ki je bila predmet nacionalizacije. Nepremičnina v naravi ni bila razdeljena in tožnica ni kupila tistega dela nepremičnine, ki je bil nacionaliziran, za tak sklep tudi ni nobenega dokaza. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in o zahtevku tožnice ponovno odloči. Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka v pritožbenem postopku ob reševanju tožničine pritožbe utemeljeno znižala v upravnem postopku odmerjeno odškodnino za nacionalizirano premoženje, za katero obstajajo ovire za vrnitev v naravi, in s tem odločila v škodo tožnice. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna odločba tožene stranke nezakonita. V skladu z določbo 2. odstavka 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je izjemoma mogoče ob reševanju pritožbe spremeniti prvostopenjsko odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP/86. Če razlogi, določeni v navedenih členih ZUP/86, niso podani, ob reševanju pritožbe ni mogoče v škodo pritožnika spremeniti odločbe, ker velja načelo, da stranka zaradi pritožbe ne more priti v slabši položaj, kakor bi bil, če se ne bi pritožila ("reformatio in peius"). V obravnavani zadevi je tožena stranka na pritožbo tožnice odločila v njeno škodo, saj je spremenila prvostopenjsko odločbo tako, da je znižala znesek odmerjene odškodnine, ne da bi določno navedla zakoniti razlog iz ZUP/86. S tem so bila kršena pravila postopka pred izdajo odločbe tožene stranke, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev v 1. odstavku 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.