Jedro

Če sodišče v kazenskem postopku zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S prvostopenjsko sodbo je bil obsojeni S.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in obsojen na eno leto zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 242. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče "izda sodbo v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP". Zagovornik v zahtevi navaja, da se tako sodba sodišča prve kot druge stopnje opirata na prepoznavo storilca, ki jo je opravila policija po fotografijah, "nekaj napak" pa naj bi bilo storjenih tudi v postopku prepoznave, ki jo je opravil preiskovalni sodnik na podlagi 242. člena ZKP. Zagovornik je mnenja, da sta bila oba postopka prepoznave nezakonita in da sta zato obe sodišči s tem, ko sta na nezakonito pridobljen dokaz oprli svojo odločitev, bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s prepoznavo, ki jo je opravil preiskovalni sodnik pa tudi določbo 242. člena ZKP, kar naj bi vplivalo na "pravilnost in zakonitost obeh sodnih odločb".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U. in ugotovila, da se je z vsebinsko enakimi ugovori v pritožbenem postopku ukvarjalo že višje sodišče, ki je ugotovilo, da v zvezi s prepoznavo obsojenca niso bile storjene napake in da je to tudi obširno obrazložilo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da se izpodbijani sodbi izrecno opirata na prepoznavo osumljenca, ki jo je opravila policija po fotografijah in na prepoznavo obdolženca, ki jo je opravil preiskovalni sodnik na podlagi 242. člena ZKP; natančen povzetek obrazložitve obeh sodb v zahtevi glede tega ne dopušča nobenega dvoma.

Strinjati se je mogoče tudi s stališči procesne teorije in sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34/2004 z dne 20.1.2005), na katera se sklicuje vložnik zahteve glede dokazne vrednosti prepoznave po fotografijah na policiji (ta prepoznava je sedaj natančneje urejena v Zakonu o policiji - ZPol, Uradni list RS, št. 79/2003 z dne 12.8.2003, člen 35.a). Njihovo bistvo je v naslednjem: 1. policija ne more opraviti prepoznave oseb na procesno veljaven način, ker prepoznava osumljenca kaznivega dejanja ni navedena med nujnimi preiskovalnimi dejanji, ki jih sme opraviti policija sama (164. člen ZKP); 2. izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo (po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po 2. odstavku 148. člena ZKP) ter zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij, ki ga sestavi policija, so dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu; 3. na takšne dokaze se sodba sodišča oziroma odločba o glavni stvari ne sme opirati, vendar pa to niso dokazi, za katere bi veljalo ekskluzijsko pravilo oziroma dokazi, ki bi jih moralo sodišče iz spisov izločiti (razen če gre za obvestila osumljenca oziroma privilegiranih prič, ki jih je sodišče po zakonu dolžno izločiti).

Pravno zgrešeno pa je stališče zagovornika, ki na podlagi zatrjevanih procesnih dejstev uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obvestilo oziroma zapisnik o prepoznavi osumljenca na policiji, namreč niso nedovoljeni dokazi, ki jih sodišče mora izločiti, temveč le vir za pridobitev veljavnega dokaza, na primer izpovedbo priče o poteku prepoznave na policiji. Če sodišče v kazenskem postopku zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji, je na tak način posredno seznanjeno tudi z njenim potekom. V takšnem primeru je dokaz izpovedba priče, ne pa listini, ki ju je sestavila policija. V obravnavanem primeru so priče, ki so opravljale prepoznavo na policiji (A.V., M.S. in I.G.) v preiskavi opisale njen potek in na glavni obravnavi vztrajale pri teh izpovedbah, tako da je sodišče sodbo moglo opreti tudi na te njihove izpovedbe, vendar pa, kot že omenjeno, tega ni storilo, pač pa se je izrecno oprlo zgolj na obvestilo oz. zapisnik o prepoznavi na policiji.

V opisanem ravnanju sodišča bi sicer lahko bile podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP oz. zmotna ugotovitev dejanskega stanja (v zvezi z verodostojnostjo prepoznave), vendar pa zagovornik takšnih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja. Vrhovno sodišče pa izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo po uradni dolžnosti, saj je pri odločanju o zahtevi vezano na preizkus zgolj tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovnemu sodišču se pri odločanju o zahtevi ni pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP).

Ni se mogoče strinjati z oceno zagovornika, da naj bi bila sodna prepoznava obdolženca, ki jo je opravil preiskovalni sodnik, nezakonita oziroma izvedena v nasprotju z določbo 242. člena ZKP.

Napake, ki jih v zvezi s tem zagovornik zatrjuje, naj bi bile naslednje: 1. preiskovalni sodnik ni zagotovil, da priče ne bi bile med in po opravljeni prepoznavi v medsebojnem kontaktu, saj naj bi se nahajale v istem prostoru; 2. preiskovalni sodnik prič ni opozoril, da naj ne bodo pod pritiskom, da morajo nekoga prepoznati, saj je izločitev nedolžnega prav tako pomembna kot identificiranje storilca; 3. osebe, ki so sodelovale v postopku prepoznave, naj bi vedele, kdo je osumljeni; 4. največja napaka pa naj bi bila v tem, da med osebami, ki so sodelovale v sodno opravljeni prepoznavi, ni bila zagotovljena zadostna stopnja podobnosti, saj naj bi sodelujoči pri prepoznavi po svojih značilnostih več kot očitno izstopali od osumljenca (po obutvi, višini, po oblačilih, itd.).

Za navedeno kritiko sodne prepoznave velja skupna ugotovitev, da zagovornik z njo izraža zgolj dvome v verodostojnost oziroma zanesljivost opravljene prepoznave, nestrinjanje z dokazno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti pa sodi na področje dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 424. člena ZKP). Iz zapisnika o prepoznavi izhaja, da je bila ta opravljena skladno z določbo 242. člena ZKP: priče so po ustreznih opozorilih opisale osebo storilca, njegovo prepoznavo so opravljale ločeno druga od druge, zapisniku o prepoznavi je priložen tudi skupni posnetek vseh oseb, ki so bile prepoznavane. Že višje sodišče pa je zavrnilo enake ugovore obrambe, kot jih ponavlja v zahtevi in ugotovilo, da je bila med prepoznavanimi osebami zadostna stopnja podobnosti. Zagovornik kršitev določbe 242. člena ZKP zgolj zatrjuje, vendar ne pove, zakaj naj bi bila preiskava nezakonita oziroma v čem naj bi bila podana kršitev zakona. Ob tem je treba še pojasniti, da zagovornikovi ugovori, navedeni pod točkama 1 in 2, ne sodijo med zakonske pogoje za sodno prepoznavo, navedene v 242. členu ZKP; gre zgolj za priporočila oziroma procesne standarde, ki naj bi bili v okviru možnosti upoštevani pri pripravi in izvedbi preiskave. V vsakem primeru pa tudi te navedbe zagovornika sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na neugodno premoženjsko stanje obsojenca, kot ga ugotavljata nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).