Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi obstajala tudi po sprejemu nove sistemizacije, s katero je bilo delovno mesto, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinjeno. Tožnica namreč sploh ni opravljala del in nalog delovnega mesta pomočnice vodje, temveč delovna opravila skeniranja, popisovanja, urejanja arhiva in indeksiranja. Obseg tožničinega dela se po spremembi sistemizacije ni zmanjšal, saj je tožena stranka v družbo B d. d., s katero je sodelovala na podlagi sklenjene pogodbe o opravljanju skeniranja dokumentacije, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnici v B. d. d. poslala drugo delavko, ki je opravljala enako delo kot prej tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 7. 2019 nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 10. 2019, temveč je trajalo do vključno 16. 1. 2020 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici za čas od 1. 11. 2019 do 16. 1. 2020 priznati pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji obračunati mesečna nadomestila plač v višini vsakokratnega mesečnega bruto zneska 1.498,31 EUR, odvesti akontacijo dohodnine, plačati prispevke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, nakazati tožnici (III. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot so regres in eventuelna božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih neto zneskov teh prejemkov do plačila (IV. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 2.996,62 EUR, od tega zneska plačati dajatve in tožnici izplačati neto znesek denarnega povračila v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo (prvi odstavek V. točke izreka), za 5.994,44 EUR višji zahtevek iz naslova denarnega povračila pa je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Razsodilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 9.157,97 EUR ne obstoji (tretji odstavek V. točke izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa na transakcijski račun Delovnega sodišča v Kopru plačati znesek 937,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo v spremenjeni sestavi oziroma v novem sodnem senatu. Navaja, da je tožena stranka v juliju 2019 sprejela novo sistematizacijo delovnih mest, ki je bila sprejeta in objavljena. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila nova sistematizacija delovnih mest sprejeta mimo pravil Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki so od tožene stranke (kot delodajalca) zahtevale predhodno seznanitev delavcev z možnostjo vpliva na njihove pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, pa tudi na njihov splošen ekonomsko-socialni položaj, saj je priča A.A. izpovedala, da so se vsi zaposleni s predlogom nove sistematizacije seznanili, na vsebino akta pa zaposleni niso dali pripomb. Izpovedala je tudi, da je tožena stranka povsem na novo organizirala svoj delovni proces, vse nepotrebne aktivnosti pa prenesla na zunanje izvajalce, saj so poleg tožnice zaposlitev pri toženi stranki izgubili tudi drugi zaposleni. Stališče sodišča v zvezi s sprejemom nove sistemizacije, kot ga zagovarja sodišče, je preveč ozkogledno in preveč v korist zaposlenim ter v nasprotju z ZDR-1. Tožnici je bila odpoved podana, ker je bilo njeno delovno mesto z novo sistemizacijo ukinjeno. Tožnica je svoje delo pri toženi stranki izvajala le za družbo B. d. d., in še to ne vsakodnevno, temveč le po potrebi. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožena stranka ni uspela izkazati utemeljenega razloga za podajo sedaj sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila pri drugem delodajalcu, zato ni več upravičena do nobenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki. Namen denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 ni v tem, da se delavec, ki ima že zagotovljeno drugo zaposlitev, denarno okoristi na račun bivšega delodajalca, sploh, če je delavec sam z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu onemogočil reintegracijo. Tudi sama višina prisojenega denarnega povračila, če bi bila tožnica do njega sploh upravičena, v višini 2.996,62 EUR bruto, je glede na delovno dobo tožnice pri toženi stranki, kakor tudi njeno nadaljnjo delovno zmožnost in možnost nadaljnje zaposlitve, bistveno previsoka. Več kot očitno je, da je sodišče prve stopnje hotelo za vsako ceno ugoditi tožnici ter je s tem jasno pokazalo svojo pristranskost. Glede odločitve o pobotnem ugovoru pa bo tožena stranka morala pred istim sodiščem zoper tožnico sprožiti nov, ločen sodni postopek zaradi povrnitve tistega, kar je tožnica s svojim lastnim ravnanjem povzročila, slednje pa je imelo za posledico njeno neupravičeno obogatitev na račun tožene stranke. Zaradi napačne odločitve sodišča o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka v postopku sprejema nove sistemizacije delovnih mest, s katero je bilo ukinjeno tudi delovno mesto "Pomočnica vodje poslovne enote zaposlitvenega centra - kadrovski arhiv", za katero je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevala določb Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in nasl.). Vendar pa to nepravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje na vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bistven pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati poslovnega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), čeprav je bilo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njej. Tudi če bi bil zakonito izveden postopek spremembe sistemizacije in tožničino delovno mesto ukinjeno, se s tem ne more ustvariti zakonita podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če še vedno obstaja potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu z navedeno 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 bistveno, ali je prenehala potreba zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), torej ali delo, ki ga je opravljala tožnica še vedno obstaja. To pa posledično pomeni, da se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeliti do vseh obsežnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek sprejemanja nove sistemizacije delovnih mest in domnevne nepravilnosti v zvezi z obveščanjem delavcev o razlogih za njen sprejem v skladu s kolektivno pogodbo.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi obstajala tudi po sprejemu nove sistemizacije, s katero je bilo delovno mesto, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinjeno. Tožnica namreč sploh ni opravljala del in nalog delovnega mesta pomočnice vodje, temveč delovna opravila skeniranja, popisovanja, urejanja arhiva in indeksiranja. Obseg tožničinega dela se po spremembi sistemizacije ni zmanjšal, saj je tožena stranka v družbo B. d. d., s katero je sodelovala na podlagi sklenjene pogodbe o opravljanju skeniranja dokumentacije, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnici v B. d. d. poslala drugo delavko, ki je opravljala enako delo kot prej tožnica. Priča C.C., zaposlena v B. d. d. je v svoji izpovedi potrdila, da se obseg dela, ki ga je terjalo poslovno sodelovanje z družbo B. d. d., v drugi polovici leta 2019 ni zmanjšal. S tem v zvezi je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi tožnica delo skeniranja dokumentacije opravljala le v družbi B. d. d., pa še to le občasno, saj iz izpovedi C.C. izhaja, da je mesečno število ur skeniranja dokumentacije v B. d. d. doseglo 100 ur in več. Poleg tega tožena stranka tudi ni argumentirano nasprotovala navedbam tožnice in dokazom, ki jih je predložila, da je tožnica delo opravljala tudi na sedežu tožene stranke in drugje (npr. da je tožnica skenirala tudi v D., E., izvajala popis v domu upokojencev, ... - A 14), zato pritožbene navedbe o tožničinem delu zgolj v B. d. d. nimajo podlage v izvedenih dokazih. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi na zunanjega izvajalca prenesla tožničino področje dela, saj zakonita zastopnica tožene stranke ob zaslišanju tudi ni vedela povedati, kdaj natanko je bilo preneseno posamezno področje dela na posameznega zunanjega izvajalca.

8. Ker je odpoved nezakonita, saj poslovni razlog ni podan, ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica tudi dokazala, da je odpoved rezultat želje zakonite zastopnice tožene stranke, da se tožnice "znebi". Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevani negativni odnos direktorice tožene stranke do tožnice, niso bistvene za odločitev o pritožbi.

9. Tožena stranka v pritožbi napačno tolmači, da tožnica ni upravičena do prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in do reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja (nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), ker se je zaposlila pri drugem delodajalcu (po lastni volji) in se zato ne more vrniti nazaj na delo k toženi stranki. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen je, če se pogodba o zaposlitvi ponovno vzpostavi. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek utemeljeno presojalo z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (kot reparacijski zahtevek), in tožnici pravilno priznalo delovno razmerje od 30. 10. 2019 do 16. 1. 2020. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnica z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu sama povzročila prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki in zato ni več upravičena do nobenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, še najmanj do prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Nezakonito prenehanje delovnega razmerja je povzročila tožena stranka, zato je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje.

10. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zaradi porušenega odnosa med strankama ter posledično tožnici priznalo denarno povračilo v višini dveh tožničinih bruto plač oziroma 2.996,62 EUR. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dosojeni znesek previsok, saj je sodišče upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki dve leti in sedem mesecev, njene zaposlitvene možnosti pa je pravilno ocenilo kot dobre, glede na to, da je tožnica po poklicu komercialistka in je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki v relativno kratkem času našla novo zaposlitev. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, tudi tistih okoliščin na strani tožene stranke, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odmerjeno nadomestilo ustrezno ter v skladu s sodno prakso v podobnih primerih (npr. sodba Pdp 5/2021 z dne 8. 1. 2021, sodba Pdp 98/2020 z dne 19. 5. 2020, sodba in sklep Pdp 664/2019 z dne 30. 1. 2020).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom in sicer da bo tožena stranka morala pred istim sodiščem zoper tožnico sprožiti nov, ločen sodni postopek, zaradi povrnitve tistega, kar je tožnica s svojim lastnim ravnanjem povzročila toženi stranki. Tožena stranka je tekom postopka v pobot uveljavljala terjatev v skupnem znesku 9.157,97 EUR iz sicer iz naslova potnih stroškov v višini 1.056,20 EUR in odškodnine iz naslova neopravljene primopredaje v znesku 8.101,77 EUR, ki jo utemeljuje na 77. členu Pravilnika o delovnih razmerjih. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča, da tožena stranka ne more uspešno uveljavljati vračila potnih stroškov, glede na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Glede v pobot uveljavljenega zahtevka zaradi neopravljene primopredaje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Pravilnik, na podlagi katerega uveljavlja svojo terjatev, ni pristen in ga zato ni mogoče uporabiti. Poleg tega pa je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpadla podlaga za primopredajo dokumentacije, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da primopredaja ni bila določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi, oziroma da iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja pravica tožene stranke od tožnice zahtevati plačilo nadomestila za neizvedeno primopredajo poslov v višini 30 % izplačane bruto plače v celotnem obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, zato so pritožbene trditve tožene stranke, da so stroški postopka napačno odmerjeni, neutemeljene.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk za odgovor, 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.