Jedro

Zakon o varnosti cestnega prometa iz leta 1998 (Ur.l. RS, št. 30/98) ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, ki jo je vložil hrvaški državljan, ki je od leta 1975 prebival v R Sloveniji. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je navedeni zakon v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ne ureja zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 25.6.1991 na območju R Slovenije stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Sloveniji tudi dejansko živeli.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1234/2000-7 z dne 1.3.2001 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, Ljubljana z dne 20.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradi list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 8.7.1999, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, ker ni bila vložena v predpisanem roku.

V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98). Ta določa, da lahko tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji več kot šest mesecev, in državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja, če izpolnjujeta z zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil, v enem letu od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahtevata zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, pri čemer se slovensko vozniško dovoljenje izda brez opravljanja vozniškega izpita za vožnjo motornih vozil tiste kategorije, ki jih imata pravico voziti s tujim vozniškim dovoljenjem in namesto veljavnega tujega vozniškega dovoljenja. Zakon je pričel veljati 1.5.1998, zato sta upravna organa prve in druge stopnje za tožnika, ki v Republiki Sloveniji prebiva od leta 1975, kar ni sporno, pravilno štela, da je rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja začel teči od dneva uveljavitve ZVCP, to je od 1.5.1998 dalje. Enoletni rok za vložitev zahteve je potekel 1.5.1999. Ta rok je materialni rok in ga ni mogoče podaljšati. Glede na navedeno in ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je tožnik zahtevo vložil dne 24.5.1999, torej po preteku predpisanega roka, tudi po presoji sodišča tožnik s pritožbo ni mogel uspeti.

Tožnik v pritožbi navaja, da je rok zamudil zato, ker ga pristojni upravni organ v K., ki mu je izdal vizo in potrdilo o začasnem prebivališču, ni obvestil, da mora kot tujec zamenjati tuje vozniško dovoljenje. Dne 3.6.1999 je postal državjan Republike Slovenije.

Takrat so mu na pristojni upravni enoti povedali naj zamenja potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje. Navaja še, da bi ponovno opravljanje vozniškega izpita ogrozilo njegovo družino - je oče treh otrok, v podjetju, kjer dela pa mu grozi prenehanje delovnega razmerja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim spornom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-119/99-30 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) odločilo, da je ZVCP, na katerega sta oba upravna organa oprla odločitev, temu pa je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče, v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ni uredil zamenjave vozniških dovoljenj, katerih imetniki so državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli do 25.6.1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi, št. U-I-284/94 sprejelo stališče, da pravni položaj državljanov drugih republik prejšnje SFRJ zahteva posebno pravno ureditev. Zato bi ZVCP moral urejati pravni položaj navedenih oseb različno in ne bi smel njihovega pravnega položaja enačiti s tistimi tujci, ki niso bili državljani drugih republik prejšnje SFRJ. Na podlagi določbe 135. člena ZVCP (Uradni list RS, št. 30/98) bi torej upravni organ lahko odločil o tožnikovi prošnji za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje le, če tožnik ne bi spadal v kategorijo oseb, na katere se nanaša odločba ustavnega sodišča. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik, ki je bil ob odločanju državljan Republike Hrvaške, prebiva v Republiki Sloveniji od leta 1975 dalje, kar izhaja iz podatkov spisa in niti ni sporno, po presoji pritožbenega sodišča upravni organ v določbi 135. člena ZVCP ni imel podlage za zavrnitev tožnikove prošnje.

V zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča je zakonodajalec sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-C, Uradni list RS, št. 67/2002), zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku, glede na navedeni zakon presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpdobijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke.