Jedro

Stališče pritožbenega sodišča, da gre pri pritožbenem očitku o izostali presoji ugovora tožencev v luči pravila iz 18. člena ZSKZ za nedovoljeno pritožbeno novoto, je napačno.

Na pravilno uporabo materialnega prava morata sodišče prve in sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, s čimer se v pravdi odraža rek Iura novit curia. Še več: dolžnost uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti sodišče nadalje zavezuje tudi pri zbiranju procesnega gradiva, kjer je razpravno načelo korigirano z metodo materialnega pravdnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Metoda materialnega pravdnega vodstva je namenjena temu, da strankam omogoči iz kompleksnega življenjskega primera izluščiti (in navesti) tista dejstva, ki so z vidika normativnega kompleksa relevantna. Če je tako, potem je sodišče še toliko bolj zavezano upoštevati že ponujena (ali celo ugotovljena) dejstva, ki so pravno relevantna, četudi stranka ob tem, ko jih je navedla, ni zatrjevala tudi njihovega pravnega pomena oziroma jih ni navezovala na določeno materialnopravno pravilo (v konkretnem primeru na pravilo iz 18. člena ZSKZ).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica kot lastnica sporne nepremičnine (gre za parcelo, na kateri so zasajene oljke in sadna drevesa, toženca pa sta na njej zgradila tudi manjši objekt) zahteva od tožencev kot posestnikov te nepremičnine, naj ji jo izročita v neposredno posest ter z nje odstranita zgrajen objekt in druge predmete, zemljišče povrneta v prejšnje stanje, hkrati pa opustita vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Toženca sta se branila, da imata sporno nepremičnino v posesti že od leta 1982, kot pravno podlago za pravico do posesti pa sta se sklicevala na zakupno pogodbo, ki sta jo 26. 9. 1994 sklenila s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožencev zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Sodišči sta presodili, da toženca od 30. 9. 2005 s tožnico nimata sklenjene veljavne zakupne pogodbe. Tega dne je namreč drugi toženec s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenil zakupno pogodbo za več nepremičnin, a - kar je po presoji nižjih sodišč odločilno - sporna nepremičnina je bila s pogodbenega seznama izpuščena. Hkrati pa je bilo s to pogodbo dogovorjeno, da Zakupna pogodba z dne 10. 1. 1995 preneha veljati. Prav slednja pogodba pa je temelj, na katerega je tožena stranka opirala svojo pravico do posesti.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

3. Zoper takšno odločitev vlaga obširno revizijo tožena stranka. Kot bistveno navaja, da bi morali nižji sodišči pravno presojo o pravici tožencev do posesti, najprej presoditi na dan, ko je začel veljati Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Ta dan je 11. 3. 1993. Nižjima sodiščema očita, da bi morali opraviti presojo v luči vseh relevantnih pravnih podlag. Navaja jih več, a osrednje mesto v argumentaciji ima pravna podlaga iz 18. člena ZSKZ. Pri tem navaja, da so bila pravno relevantna dejstva za uporabo te določbe podana in da jih ugotavljata tudi obe nižji sodišči v svojih sodbah. Tako utemeljuje stališče, da se je z dnem uveljavitve ZSKZ zakupno razmerje nadaljevalo s tožečo stranko. V nadaljevanju pa utemeljuje, zakaj meni, da je zakupno razmerje obstalo tudi v nadaljevanju.

4. Na revizijo je odgovorila tožeča stranka. Predlagala je njeno zavrnitev.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni več sporno, da je tožnica lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet te vrnitvene pravde, pridobila ex lege z uveljavitvijo ZSKZ dne 11. 3. 1993 na podlagi 14. člena tega zakona, četudi je bila sama pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter A. sklenjena šele 13. 7. 2005. 7. Sporno pa je, ali bi bili nižji sodišči dolžni pravico tožene stranke do posesti (kot temelj ugovora zoper vindikacijski zahtevek) presojati tudi v luči 18. člena ZSKZ.1

8. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbeno grajo glede opustitve tovrstne materialnopravne presoje odgovorilo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (10. točka sodbe pritožbenega sodišča), češ da toženka s tem „širi in spreminja dejansko podlago svojega ugovora.“

9. Revidenta obširno utemeljujeta tezo, zakaj bi nižji sodišči morali opraviti presojo, ali se ni zakupno razmerje z uveljavitvijo ZSKZ nadaljevalo na podlagi njegovega 18. člena. Zatrjuje, da so bile dejanske trditve podane, kar naj bi bilo razvidno iz obeh sodb nižjih sodišč ter da je sodišče dolžno ugovor tožene stranke o pravici do posesti preizkusiti ob vseh veljavnih pravnih pravilih.

10. Vrhovno sodišče temu v celoti pritrjuje. Stališče pritožbenega sodišča, da gre pri pritožbenem očitku o izostali presoji ugovora tožencev v luči pravila iz 18. člena ZSKZ za nedovoljeno pritožbeno novoto, je napačno.

11. Da so bila relevantna dejstva zatrjevana, izhaja že iz same sodbe pritožbenega sodišča, ko v 9. točki zapiše: „v odgovoru na tožbo je bilo sicer omenjeno, da je bil drugi toženec posestnik parcele že na podlagi predhodnih zakupnih pogodb vse od leta 1982“ ter v opombi doda, da je „prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ima drugi toženec parcelo v zakupu od 24. 5. 1984, od takratne kmetijsko zemljiške skupnosti in za tem od SKZG.“ Vendar je pritožbeno sodišče k temu dodalo, da teh dejstev toženca nista navedla v zvezi z uporabo 18. člena ZSKZ, marveč v drugem pravnem kontekstu.

12. Na pravilno uporabo materialnega prava morata sodišče prve in sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, s čimer se v pravdi odraža rek Iura novit curia. Še več: dolžnost uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti sodišče nadalje zavezuje tudi pri zbiranju procesnega gradiva, kjer je razpravno načelo korigirano z metodo materialnega pravdnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Metoda materialnega pravdnega vodstva je namenjena temu, da strankam omogoči iz kompleksnega življenjskega primera izluščiti (in navesti) tista dejstva, ki so z vidika normativnega kompleksa relevantna. Če je tako, potem je sodišče še toliko bolj zavezano upoštevati že ponujena (ali celo ugotovljena) dejstva, ki so pravno relevantna, četudi stranka ob tem, ko jih je navedla, ni zatrjevala tudi njihovega pravnega pomena oziroma jih ni navezovala na določeno materialnopravno pravilo (v konkretnem primeru na pravilo iz 18. člena ZSKZ).

13. Ker je osrednje vprašanje v tej pravdi, ali ima tožena stranka pravico do posesti sporne nepremičnine, predstavlja stališče pritožbenega sodišča zanikanje načela Iura novit curia. Toženka je v pritožbenem postopku širila kvečjemu pravno, ne pa tudi „dejanske podlage svojega ugovora“. Pravno ovrednotenje že ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku ne predstavlja navajanja nedovoljenih novot (337. člen ZPP). Na to pravno podlago bi moralo biti namreč po uradni dolžnosti pozorno že sodišče prve stopnje, zaradi česar je pritožbeni očitek, da tega ni storilo, dovoljen.

14. Stališče pritožbenega sodišča predstavlja napačno uporabo 337. člena ZPP. To je v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP Vrhovnemu sodišču narekovalo, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek. To sodišče je namreč tisto, ki mora odpraviti zagrešeno procesno kršitev. To bo v ponovljenem postopku storilo tako, da bo na pritožbeno navedbo o neuporabi 18. člena ZSKZ vsebinsko odgovorilo.

1 Ta je določal, da prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov iz prvega in drugega odstavka 14. člena tega zakona ne vpliva na najemna, zakupna in druga njim podobna razmerja, ki so bila do uveljavitve tega zakona oziroma predpisov iz drugega odstavka 14. člena tega zakona ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določa drugače. V drugem odstavku je nato konkretizirano še trajanje tako nadaljevanih najemnih razmerij, določeno pa je tudi, da pri trajnih nasadih to traja do izteka dobe, za katero je sklenjena zakupna pogodba oziroma do izteka rodnosti nasada, razen če se sklad oziroma občina in najemnik oziroma zakupnik ne sporazumeta drugače.