Jedro

Ker je dajatveni zahtevek tožeče stranke kondikcijske narave, ne pa odškodninske, sodišče tudi ne more upoštevati morebitne koristi, ki jo je imela tožena stranka zaradi razdora pogodbe, tako, kot bi to lahko storilo v primeru odmere odškodnine zaradi kršitve pogodbenega temelja v smislu uporabe pravila compensatio lucri cum damno .

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo oblikovalnemu zahtevku tožeče stranke za razdor pogodbe, saj je bila pogodba pravdnih strank razdrta že v trenutku toženčevega prejema odstopne izjave tožeče stranke. Zakonsko odstopno upravičenje kupca predstavlja namreč njegovo (enostransko) oblikovalno pravico, ki se realizira že z odstopno izjavo, učinkuje pa od trenutka prejema odstopne izjave s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Pogodba, ki sta jo glede nakupa osebnega vozila znamke A.R tip 147/1.9/TD št. šasije xy reg. št. abc dne 26. 1. 2007 sklenila Z. P. kot kupec in D. L. kot prodajalec, se razdre.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 2. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razdre pogodba, ki sta jo glede nakupa osebnega vozila znamke A. R. tip 147/1,9/TD št. šasije xy reg. št. abc, dne 26. 1. 2007 sklenila Z. P. kot kupec in D. L. kot prodajalec. Toženi stranki je zato naložilo obveznost vrnitve prejete kupnine po pogodbi v višini 8.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 1. 2008 dalje do plačila, ter plačilo stroškov tožeče stranke v višini 964,43 EUR z obrestmi.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

(1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba med pravdnima strankama razdrta po samem zakonu v trenutku, ko je bilo tožeči stranko sporno vozilo zaseženo s strani policije. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno zgolj, da je bilo vozilo kupcu odvzeto (in še to zgolj začasno), ni pa izkazano, da prodajalec ni ravnal po kupčevi zahtevi, saj zahteve kupca prodajalec sploh ni prejel. Tožeča stranka bi morala skladno s 489. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2) toženo obvestiti o pravni napaki in od nje zahtevati, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve oziroma da mu izroči drug enak avto brez pravne napake, česar pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni storila. Če je prodajalec pripravljen pravno napako odpraviti, kupec ne more razdreti pogodbe. Ker tožeča stranka napake ni ustrezno notificirala in od tožene stranke ni zahtevala njene odprave, sedaj ne more zahtevati razdora pogodbe. Dodaja tudi, da sodišče na izgubo pravic iz naslova jamčevanja za pravne napake prodane stvari po določbi 1. odstavka 515. člena ZOR pazi po uradni dolžnosti in ne šele na ugovor stranke (sodba VS RS II Ips 509/2007). Razdor pogodbe pa ni mogoč tudi zato, ker je bilo tožeči stranki vozilo odvzeto zgolj začasno. Utemeljenost zahtevka je odvisna tudi od tega, ali je tožeča stranka obvestila toženo o sporu oziroma od tega, ali je tožena stranka imela na razpolago sredstva, s katerimi bi dosegla vrnitev zahtevka tretjega (ker naj bi lastninsko pravico na avtomobilu že priposestvovala po prvem odstavku 28. člena ZTLR). Tožeča stranka v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je toženo stranko obvestila o zasegu in zahtevala vračilo kupnine, vendar to ne drži. Naslovno sodišče je neupravičeno zavrnilo tudi toženčev pobotni ugovor iz naslova neupravičene obogatitve zaradi enoletne brezplačne uporabe spornega vozila. Sodišče je odločitev utemeljilo s tem, da naj bi tožeča stranka v času, ko je imela vozilo v uporabi, le-to vzdrževala, čeprav za navedeno tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene in dokazne ponudbe. Sodišče je nadalje zmotno zaključilo, da se morebitna razlika med vrednostjo vozila ob nakupu in v času zasega kompenzira s tožnikovo izgubo možnosti uporabljati vozilo. S tem je namreč preseglo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka ni postavila zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe vozila. Navajala je le, da bi se dalo v odškodninskem smislu še marsikaj poračunati, da pa ima za to še kar nekaj časa. Sodišče bi moralo ugotoviti višino pobotnega ugovora tožene stranke in od plačane kupnine odšteti koristi tožeče stranke v času, ko je uporabljala vozilo (sklep VSLJ I Cp 242/94). Poudarja tudi, da mora pravna napaka, če naj zanjo jamči prodajalec, obstajati v času sklenitve prodajne pogodbe. Pri tem se sklicuje na odločbo VS RS III Ips 20/94 in pojasnjuje, da je lastninsko pravico na prodanem avtomobilu pridobila na originaren način z nakupom vozila od družbe H. leasing, zato je postala njegov lastnik kljub temu, da se je pozneje izkazalo, da je bilo vozilo ukradeno. Če bi ji tožeča stranka notificirala domnevno pravno napako, bi zato tožena stranka tudi dosegla, da se sporno vozilo oprosti sedaj zatrjevane pravice tretjega. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožeča stranka kupila zaseženo vozilo v okviru komisijske prodaje od družbe K., d.o.o., ne pa od tožene stranke, saj s toženo stranko sklenjena pogodba z dne 26. 1. 2007 nikoli ni bila realizirana z izročitvijo vozila v posest. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki poudarja, da je ostala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje neprerekana tožbena trditev, da je tožeča stranka še istega dne obvestila toženo stranko o zasegu avtomobila in zahtevala vračilo kupnine. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da nepopolna evikcija, kakršno pomeni zaseg vozila v (pred)kazenskem postopku, ne povzroči razdora pogodbe po samem zakonu. Zgolj popolna evikcija namreč v vsakem primeru onemogoči uresničitev namena kupoprodajne pogodbe, tj. prenosa lastninske pravice. V drugih primerih omejitve lastninske pravice na prodani stvari, obstoj kavze pogodbe še ni izključen, zato tudi ni mogoč zaključek o razdoru pogodbe na podlagi samega zakona. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da lahko kupec stvari, ki uveljavlja pravno napako, zaradi nje odstopi od pogodbe zgolj ob pogoju, da je o takšni napaki obvestil prodajalca (toženo stranko v konkretnem primeru) in mu dal možnost, da takšno napako odpravi oziroma oprosti stvar s strani tretjega uveljavljanega zahtevka. Vendar pa tožena stranka ob sicer pravilni predstavitvi zgornje premise sodniškega odločanja v konkretnem primeru v pritožbi zmotno povzema elemente spodnje premise takšnega odločanja. Tožena stranka namreč zmotno navaja, da je tožeča stranka ni obvestila o pravni napaki. Tožeča stranka je v tožbi jasno zatrdila, da je še istega dne, ko ji je bilo vozilo zaseženo, o zasegu obvestila toženo stranko in zahtevala vračilo kupnine. Takšna trditev je ostala neprerekana v celotnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka šele v pritožbi ugovarja, da ji tožeča stranka napake ni notificirala in od nje ni zahtevala njene odprave. Ker pa ob tem ne navaja okoliščin, ki bi izključevale njeno krivdo za navajanje takšnih dejstev po prekluzivnem roku iz 286. člena ZPP, omenjene trditve sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Ni tudi mogoče slediti pritožbeni oceni, da je bila trditev tožeče stranke glede dejstva notifikacije pavšalna. Tožeča stranka je jasno in določno zatrdila, da je o zasegu obvestila toženo stranko. Takšna trditev tožeče stranke pa je povsem zadostna za zapolnitev spodnje premise sodniškega silogizma in bi lahko postala nezadostna šele zaradi ugovorov tožene stranke, ki pa jih le-ta, kot že pojasnjeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Tožeča stranka je sicer res navedla, da je istega dne skupaj z notifikacijo napake od tožene stranke zahtevala tudi vrnitev kupnine. Toženi stranki zatorej ni postavila jamčevalnega zahtevka za odpravo napake, temveč kondikcijskega, saj je štela, da je pogodba razdrta po samem zakonu. Kljub temu ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da toženi stranki v konkretnem primeru ni bila dana možnost odprave napake. Ker se dispozicija prve povedi prvega odstavka 490. člena OZ v konkretnem primeru ni uresničila, je pogodba pravdnih strank navkljub zasegu še vedno obstajala. Tega se je tudi tožena stranka očitno zavedala, saj je zahtevek za vračilo kupnine zavrnila. Vsled notifikacije pravne napake bi zatorej morala takšno napako odpraviti z oprostitvijo prodane stvari uveljavljane pravice tretjega (vozilo je bilo tožeči stranki zaseženo zato, ker je bilo prijavljeno kot ukradeno v Italiji). Njena primarna obveznost po pogodbi, sklenjeni s tožečo stranko, je namreč ravno pravilna izpolnitev. Glede na to, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 28. 3. 2008, tj. več kot dva meseca po tem, ko je bilo vozilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje dne 16. 1. 2008 zaseženo tožeči stranki, tožena stranka pa niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni zatrdila, da bi storila kar koli, zato da bi opravila pravilno izpolnitev po pogodbi, je torej mogoče zaključiti, da je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 490. člena OZ upravičeno odstopila od pogodbe z izjavo, ki jo je podala v tožbi za primer, da pogodba ni bila razdrta že po samem zakonu(3). Ker odstopna izjava kot enostransko oblikovalno upravičenje učinkuje z dnem njenega prejema s strani nasprotne pogodbene stranke, je bila torej pogodba med strankama v konkretnem primeru razdrta najkasneje z dnem prejema tožbe v odgovor 4. 7. 2008. Glede na zakonsko ureditev jamčevalnih zahtevkov za pravne napake na prodani stvari pa so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori, da toženi stranki prodano vozilo v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo obremenjeno s pravno napako, ker je tožena stranka kot prodajalec pridobila lastninsko pravico na stvari na originaren način. Sodišče druge stopnje namreč opozarja, da je glede na dikcijo drugega odstavka 490. člena OZ za pridobitev zakonskega upravičenja odstopa od pogodbe odločilno že dejstvo, da tožena stranka kot prodajalec ni ugodila kupčevi zahtevi, da oprosti stvari zahteve tretjega v primernem roku, zaradi česar tožeča stranka ni mogla doseči namena sklenjene pogodbe.

Iz 489. in 490. člena OZ namreč izhaja, da gre kupcu upravičenje do razdora pogodbe tako v primeru, ko prodajalec pravne napake ne odpravi, kot tudi v primeru, ko prodajalec ne oprosti stvari zatrjevane pravice v primernem roku. V slednjem primeru torej dejanski stan, ki aktivira odstopno upravičenje kupca, ni nujno dejanski obstoj pravne napake (v smislu utemeljene pravice tretjega), temveč položaj, ko tretji zgolj zatrjuje neko (ne nujno utemeljeno) pravico na stvari, s čimer omejuje lastninska upravičenja kupca, prodajalec pa v primernem roku od notifikacije takšne zahteve tretjega s strani kupca ne poskrbi za to, da bi jo od kupca odvrnil. Glede na to, da se zahteva nanaša na pravico, ki naj bi že obstajala v času sklenitve prodajne pogodbe, je namreč ravno prodajalec tisti, ki lahko „razčisti“ sporni položaj. Da bi tožena stranka v obravnavanem primeru to vsled notifikacije napake lahko storila in tako dosegla zavrnitev zahtevka tretjega na prodani stvari, pa v pritožbi trdi celo sama (primerjaj pritožbene trditve na list. št. 62 sodnega spisa).

V tej zvezi je tudi neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 20/94. Dejansko stanje omenjene zadeve (v kateri je prišlo do pravnoposlovnega razpolaganja z zaplenjenim premoženjem po že izvršeni zaplembi, nakar je bila sodba, ki je odredila zaplembo, po desetih letih spremenjena z učinkom ex tunc; subjekt, ki je predmet zaplembe po že izvršeni zaplembi pridobil s pravnim poslom, pa je od odsvojitelja zahteval vrnitev (dela) izplačanega zneska, sklicujoč se na prodajo tuje stvari, za kar kot kupec ni vedel) se namreč bistveno razlikuje od dejanskega stanja obravnavane zadeve. Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi zapisalo, da v trenutku sklenitve pogodbe o prodaji poslovnih prostorov ni bilo nobene pravice, ki bi pravnega prednika tožene stranke kakor koli omejevala pri razpolaganju s prostori. Vendar je pri tem izrecno poudarilo, da gre v takšnem primeru za posebno situacijo vzpostavljanja prejšnjega stanja, za katero ni mogoče uporabiti obligacijskopravnih predpisov glede na to, da jo ureja poseben predpis – Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Omenjeni zakon samo praviloma določa, da se vzpostavi prejšnje stanje v naravi. Ne določa pa pravice subjekta, ki je po izvršeni zaplembi pridobil predmet zaplembe s pravnim poslom, da od odsvojitelja zahteva vrnitev izplačanega zneska.

Sodišče druge stopnje pri tem zgolj še dodaja, da tudi sicer ni mogoče slediti trditvam o originarni pridobitvi lastninske pravice tožene stranke na prodanem avtomobilu z njegovim odkupom od leasingodajalca. Družbe, katere dejavnost predstavlja oddajanje vozil v najem, namreč ni mogoče šteti za prodajalca, ki daje takšna vozila v promet v okviru svoje dejavnosti v smislu 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(4). Kavza leasing pogodb, katerih sklepanje sodi v dejavnost takšnih družb, je namreč v financiranju nakupa, ne pa v trajnem prenosu lastninske pravice na stvari. Četudi je z leasing pogodbo pod posebnimi pogoji dogovorjena možnost odkupa vozila, predstavlja takšen dogovor zgolj pogodbeno upravičenje leasingojemalca, ki ne posega v bistvene elemente takšnega pogodbenega razmerja, zato pa ne more vplivati na naravo sklenjene pogodbe.

Nadalje tudi ni mogoče sprejeti pritožbene graje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kupoprodajno pogodbo za zaseženo vozilo sklenila ravno s toženo stranko in ne z družbo K., d.o.o., kot komisionarjem. Glede navedenega se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe na strani 3 in 4, iz katerih izhaja, da je dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje glede sklenitve kupoprodajne pogodbe, pojasnila sama tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2010. Trditve tožene stranke, da do realizacije sicer sklenjene kupoprodajne pogodbe s tožečo stranko ni prišlo, ker tožena stranka ni izročila tožeči stranki predmeta pogodbe, pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki je tožena stranka ne opraviči z navajanjem okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

Delno pa je treba pritožbi tožene stranke vendarle ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč v prvi točki izreka neutemeljeno ugodilo oblikovalnemu zahtevku tožeče stranke za razdor pogodbe, saj je bila pogodba pravdnih strank – kot predhodno pojasnjeno pod točko 6 obrazložitve – razdrta že v trenutku toženčevega prejema odstopne izjave tožeče stranke. Zakonsko odstopno upravičenje kupca predstavlja namreč njegovo (enostransko) oblikovalno pravico, ki se realizira že z odstopno izjavo, učinkuje pa od trenutka prejema odstopne izjave s strani tožene stranke. Takšen trenutek je v obravnavanem primeru nastopil najkasneje ob vročitvi tožbe toženi stranki 4. 7. 2008. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v oblikovalnem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi prizadevanji potrdilo.

Razdor pogodbe zaradi uresničitve odstopnega upravičenja tožeče stranke je namreč aktiviral kondikcijske zahtevke pogodbenih strank. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe toženi stranki plačala kupnino v višini vtoževanega zneska, je torej navedeno upravičena zahtevati nazaj (111. člen OZ). Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje sicer ugovarjala, da bo tožeča stranka v primeru, če bo sodišče ugotovilo temelj zahtevka, obogatena za eno leto brezplačne uporabe vozila. Vendar pa takšnega ugovora po višini ni opredelila tako, da bi ga sodišče lahko obravnavalo in o njem odločilo v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP. Ni namreč navedla višine terjatve, ki jo uveljavlja v pobot, niti ni podala trditev, na podlagi katerih bi bila višina takšne terjatve vsaj določljiva oziroma iz katerih bi takšna višina določno izhajala. Ker je obravnavani dajatveni zahtevek tožeče stranke kondikcijske narave, ne pa odškodninske, pa sodišče tudi ne more upoštevati morebitne koristi, ki jo je imela tožena stranka zaradi razdora pogodbe, tako, kot bi to lahko storilo v primeru odmere odškodnine zaradi kršitve pogodbenega temelja v smislu uporabe pravila compensatio lucri cum damno . Na navedeno pravilno opozarja že sama pritožba, ravno iz navedenega razloga pa je za utemeljenost zahtevka za vračilo celotne kupnine tudi neodločilno, ali je imela tožeča stranka kakršne koli stroške z vzdrževanjem vozila in ali je trditve o takšnih okoliščinah sploh podala tekom postopka. Četudi so torej razlogi sodišča, ki takšne okoliščine na strani tožeče in tožene stranke upoštevajo, zmotni, navedeno na pravilnost odločitve, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve celotne kupnine, ni vplivalo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v 2. točki potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, je moralo sodišče ponovno odločiti o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa tožeča stranka vsled spremembe ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pri čemer zaradi njegove obravnave niso nastali posebni stroški (odločitev v tem delu je terjala zgolj pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih tožena stranka ni prerekala in torej niso terjala dokazovanja v postopku), sodišče druge stopnje ni poseglo v 3. točko izreka izpodbijane sodbe (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Po nasprotnem razlogovanju mora tožena stranka (vsled pritožbe katere je bila izpodbijana odločitev spremenjena (zgolj) malenkostno in še to na način, ki ni povzročil nastanka posebnih stroškov) sama kriti svoje stroške s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3)Sodišče druge stopnje je dejstvo podanosti izjave o odstopu v tožbi ugotovilo na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP

(4)Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.