Jedro

Če je bil inšpekcijski postopek začet po določbi 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ni podlage za odreditev inšpekcijskega ukrepa na podlagi določbe 73. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor iz leta 1993.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1507/98-13 z dne 8.6.2000 razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.8.1998 (pravilno z dne 20.8.1998). S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L., Izpostava D. z dne 28.10.1997, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep - odstranitev male hidroelektrarne na umetnem potoku H.M., na zemljišču parcela, št. 5416/1 k.o. H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, 26/90, 8/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da je tožnik investitor objekta, za katerega je bil odrejen sporen inšpekcijski ukrep in da si za navedeni objekt ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja. Iz tožnikove izjave, dane na zapisnik, sestavljen pri inšpekcijskem ogledu dne 9.10.1997 izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje za sporni poseg z dne 22.2.1993 odpravljeno in sicer konec leta 1994, novega lokacijskega dovoljenja pa tožnik ni pridobil. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da ker je bil inšpekcijski postopek uveden leta 1988 na podlagi določbe 74. člena takrat veljavnega ZUN, ne more biti podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa določba 73. člena ZUN iz leta 1993, ki je veliko bolj restriktivna. Iz tožnikove izjave, dane na zapisnik namreč izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje, izdano tožniku za sporni objekt, odpravljeno in torej tožnik ni izpolnil svoje obveznosti iz 74. člena ZUN, zato je odreditev odstranitve objekta utemeljena. Ukrep po določbi 73. člena ZUN se ne razlikuje od ukrepa po določbi 3. odstavka 74. člena ZUN.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil inšpekcijski postopek uveden leta 1988 in mu je bila na podlagi 1. odstavka 74. člena ZUN izdana odločba o ustavitvi del ter naloženo, da priglasi gradnjo. V nadaljevanju postopka je urbanistični inšpektor dne 27.1.1989 izdal odločbo, s katero je odredil odstranitev objekta, dne 11.4.1989 pa je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Navedeno odločbo in sklep je tožena stranka odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje, da opravi nov postopek. Organ prve stopnje je o zadevi ponovno odločil z odločbo z dne 16.5.1995, s katero je odredil odstranitev male hidroelektrarne. Tudi navedena odločba je bila odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 13.3.1996. V obrazložitvi te odločbe je tožena stranka navedla, da je potrebno preveriti pritožbene navedbe, da je bil inšpekcijski postopek uveden pred spremembo ZUN iz leta 1993 in, če to drži, nadaljevati že začeti postopek po določbi 74. člena ZUN. Določbe 74. člena prej veljavnega ZUN ni mogoče enačiti z določbo 73. člena novega ZUN. Inšpekcijski postopek po prej veljavnem ZUN je bil namreč povsem drugačen. Prej veljavni ZUN je razlikoval, ali gre za gradnjo na območju, za katero ni mogoče izdati dovoljenja (73. člen ZUN), ali za gradnjo, kjer je sicer graditev dovoljena (74. člen ZUN). Šele s spremembami in dopolnitvami ZUN iz leta 1993 je bil 74. člen ZUN črtan, in se za vsak poseg v prostor brez dovoljenja odredi odstranitev (73. člen novega ZUN). Značilnost prej veljavnega 74. člena ZUN je bilo postopno ukrepanje-najprej ustavitev gradnje, temu ukrepu je sledila obveznost investitorja, da zaprosi za dovoljenje in šele, če investitor obveznosti ni izpolnil - gradnje ni ustavil ali ni zaprosil za dovoljenje, ali mu je bila izdaja dovoljenja zavrnjena, je sledil ukrep odstranitve objekta. Iz primerjave ureditve pred letom 1993 z ureditvijo po letu 1993 izhaja, da je nova ureditev strožja. Po novi ureditvi se v primeru, da je investitor začel z gradnjo brez dovoljenja takoj odredi odstranitev objekta, med tem, ko je bil po prejšnji ureditvi v 74. členu ZUN, tak ukrep odrejen šele, če investitor ni izpolnil obveznosti. Ker je bil postopek uveden po določbi 74. člena ZUN, tožnik pa je obveznost v celoti izpolnil, saj ni kršil naložene obveznosti ustavitve gradnje, zaprosil pa je tudi za izdajo lokacijskega dovoljenja, za odreditev spornega inšpekcijskega ukrepa po določbi 3. odstavka 74. člena ZUN ni podlage. Ker dejansko stanje, ki ga za odreditev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje določa 3. odstavek 74. člena ZUN, v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, in ker je o zadevi odločeno na podlagi določbe 73. člena novega ZUN, za uporabo te določbe pa glede na določbo 17. člena sprememb in dopolnitev novega ZUN ni podlage, je sodba nezakonita. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je bil v obravnavanem primeru inšpekcijski postopek zoper tožnika začet na podlagi določbe 74. člena ZUN in na podlagi 1. odstavka tega člena tožniku odrejena ustavitev gradnje. Tožnik je že v tožbi navajal, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa in niti ni sporno, da je zahteval izdajo lokacijskega dovoljenja, da je bilo tožniku za sporni poseg v prostor izdano - lokacijsko dovoljenje z dne 22.2.1993, ki pa je bilo odpravljeno z določbo tožene stranke z dne 27.12.1994, pri čemer pa iz navedene odločbe tožene stranke izhaja, da je bila zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Glede na navedeno je utemeljen tožnikov ugovor, da ni podlage za odreditev inšpekcijskega ukrepa na podlagi določbe 73. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN iz leta 1993 (Uradi list RS, št. 18/93). Ta je namreč v prehodni določbi 17. člena določil, da se inšpekcijski postopki za nedovoljene posege v prostor, pričeti pred uveljavitvijo tega zakona, vodijo po doslej veljavnih določbah. Zato bi moral po presoji pritožbenega sodišča upravni organ nadaljevati postopek po prej veljavnem zakonu, torej po določbi 74. člena ZUN in glede na navedeno določbo ugotoviti, ali obstoji dejansko stanje za odreditev odstranitve spornega objekta. Res je sicer, kar navaja sodišče prve stopnje, da tako prej veljavna določba 3. odstavka 74. ZUN, kot tudi nova določba 73. člena ZUN daje urbanističnemu inšpektorju pooblastilo za odreditev inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta, kakršen je bil odrejen tožniku. Vendar pa se pogoji za odreditev tega ukrepa po določbi 73. člena ZUN razlikujejo od pogojev po določbi 74. člena ZUN. Po določbi 73. člena ZUN namreč za sporni inšpekcijski ukrep zadostuje že ugotovitev, da je investitor začel z gradnjo brez ustreznega upravnega dovoljenja. Po prej veljavni določbi 74. člena ZUN pa je mogoče odrediti odstranitev objekta le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je investitor, kljub izdanemu ukrepu ustavitve gradnje nadaljeval z deli, ali če v odrejenem roku ni zaprosil za izdajo ustreznega dovoljenja ali je bila njegova zahteva zavrnjena. Ali so ti pogoji izpolnjeni, pa v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno. Podlaga za odločitev organa prve stopnje in tožene stranke je le ugotovitev, da tožnik za sporni objekt nima nobenega dovoljenja. To pa je po presoji sodišča prve stopnje zadostna podlaga za odreditev inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta, ob upoštevanju dejstva, da je bilo lokacijsko dovoljenje, ki je bilo tožniku izdano za sporni objekt leta 1993, odpravljeno z odločbo tožene stranke iz leta 1994 in torej tožnik ni izpolnil obveznosti iz določbe 74. člena ZUN. Za tak sklep pa po presoji pritožbenega sodišča v podatkih spisa ni podlage. Iz odločbe tožene stranke iz leta 1994 sicer res izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje odpravljeno, vendar je bila zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek, ni pa ugotovljeno, ali in kako je upravni organ odločil v ponovnem postopku. Brez te ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za sklepanje, da so izpolnjeni pogoji za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbi 3. odstavka 74. člena ZUN.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.