Jedro

Tožnik je sicer bil prizadet, užaljen in ponižan, kar je lahko povzročilo nespečnost, vendar zgolj to, da nekaj noči ni spal in se je počutil slabo, ne predstavlja duševnih bolečin takšne intenzitete in trajanja, ki bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine. Ker nastanka pravno priznane škode tožnik ni izkazal, je zavrnitev zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zaradi razžalitve časti in dobrega imena zahtevala odškodnino v višini 19.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.280,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. V poročilu obseženo mnenje o tožniku, ki ga je toženec spisal na podlagi izredno kratkega pogovora s tožnikom, ne more predstavljati objektivne slike o tožnikovem stanju. Že res, da je toženec psihiater strokovnjak na svojem področju, vendar pa ga to ne opravičuje, da bi za potrebe izdelave mnenja o neki osebi napravil temeljito raziskavo in anamnezo. Nekaj minutni razgovor s tožnikom zagotovo ne predstavlja vsestranske psihiatrične obravnave, ki lahko edina predstavlja osnovo za zapis strokovno utemeljenega mnenja o posameznikovem duševnem stanju. Nekorektno je, da strokovnjak mnenje poda na podlagi tega, kar izve od drugih oseb. Sploh če na tej podlagi spozna, da gre za zelo kompleksno in negativno družinsko situacijo. Prav tako tožnikov odziv ob kratkem prvem srečanju s tožencem ne bi smel biti podlaga za končno diagnozo o moteni osebnosti. Razumljivo je, da se je tožnik čutil napadenega, temu primerno pa se je tudi odzval in branil. Da v ozadju predmetnega poročila nekaj "smrdi" in da ni bilo napisano zgolj za postopek pridobitve dodatka za pomoč in postrežbo tožnikove žene, izhaja iz tega, da je bil prisoten močan interes po tem, da se tožnika spravi v Dom starejših občanov, in bi ravno zaradi tega poročilo služilo tudi kot dokumentacija za namestitev tožnika v dom, kar je potrdil tudi sam toženec. Predmetno poročilo je nedvomno objektivno žaljivo in bi pri vsakem bralcu vzbudilo občutke razžaljenosti, manjvrednosti, prizadetosti in vznemirjenosti, še posebej, ker gre za izrazito negativno vrednostno sodbo o posameznikovem duševnem zdravju. To še toliko bolj velja, ker je spisano s strani strokovnjaka, za katerega se predpostavlja, da je zapis podal na podlagi temeljite obravnave posameznika. Označba osebe za osebnostno moteno, z obstojem psihopatoloških, paranoidnih motenj, zagotovo predstavlja pripetje izredno negativne etikete posamezniku, poleg tega predstavlja degradacijo njegove integritete in ugleda. Že mogoče, da toženec ni imel namena razžaliti tožnika, je pa dejstvo, da tovrsten žaljiv in negativen zapis zaradi svoje teže nedvomno predstavlja nedopusten poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti ter časti in dobrega imena. Kar se tiče obstoja priznane škode pa ne more biti nobenega dvoma, da je ta obstajala. Tožnik se je zaradi zapisanega zagotovo počutil užaljenega, prizadetega, manjvrednega in vznemirjenega. Ob takšnem zapisu nihče ne bi ostal ravnodušen, saj gre za izredno obsodbo posameznikove osebnosti in njegovega duševnega stanja. Resda tega sam na tak način ni ubesedil in je bil v svoji izpovedbi dokaj skop in opisno nepodroben, vendar pa gre za preprostega človeka, ki mu dejanja pomenijo več kot sto besed. Je pa iz njegove izpovedbe sklepati, da ga je zapis močno prizadel, mu povzročil številne skrbi in nevšečnosti ter pri njem vzbudil izrazite občutke razžaljenosti, prizadetosti, nemirnosti in razdražljivosti, ki kar niso pojenjali. Vse navedeno pa omogoča zanesljivo sklepanje na močno osebno prizadetost in porušenost notranjega ravnovesja tožnika, kar zadostuje kriterijem 179. člena OZ za obstoj pravno priznane škode.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

4. Višje sodišče je o pritožbi že odločilo s sodbo I Cp 761/2015. Pritožbo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj je pritrdilo prvemu sodišču, da gre za strokovno mnenje toženca, v njem zapisane negativne lastnosti tožnika ne presegajo dopustne meje izražanja in objektivno niso žaljive. Vrhovno sodišče pa je ugodilo tožnikovi reviziji s sklepom II Ips 36/2016 in zadevo vrnilo višjemu sodišču v nov postopek.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti toženčevega ravnanja. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec, ki je psihiater, psihiatrično mnenje o tožencu izdelal brez vednosti tožnika in njegovega soglasja, pri čemer je mnenje, v katerem je podal tudi tožnikovo diagnozo, podal brez ustreznega osebnega pregleda oz. strokovne obdelave tožnika, ki ga do tedaj ni poznal. Navedeni okoliščini pa, kot izhaja tudi iz sklepa VS RS II Ips 36/2016 z dne 21. 12. 2017, utemeljujeta obstoj protipravnega ravnanja toženca.

7. V skladu z določilom prvega odstavka 179. člena OZ ima oškodovanec pravico do pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Tožnik je nastanek nematerialne škode dokazoval s svojo izpovedbo, ki ji je sodišče prve stopnje verjelo. Izpovedal je, da se je zaradi toženčevega poročila počutil slabo in zaradi njega ni veliko spal. Verjelo je tožniku, da je bil zaradi poročila prizadet, užaljen in ponižan, kar je lahko povzročilo nespečnost, vendar pa zgolj to, da nekaj noči ni spal in se je počutil slabo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja duševnih bolečin takšne intenzitete in trajanja, ki bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine (179. člen OZ).

8. Ker nastanka pravno priznane škode tožnik ni izkazal, je zavrnitev zahtevka materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).