Jedro

Višina povprečne neto plače, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je le orientir, slednjega pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, ne glede na to, da je prisojene zneske zaokrožilo.

Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo celotna prisojena odškodnina (31.900,00 EUR oziroma 21,44 povprečnih neto plač v času sojenja) ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sodba v celoti na novo glasi:

I."I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 35.131,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 dalje do plačila.

II.Višji tožbeni zahtevek (še za znesek 21.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 do plačila) se zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 62,44 % njenih stroškov postopka, razen stroškov izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki ga je dolžna plačati tožena stranka v celoti.

IV.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu plačati 37,56 % njunih stroškov postopka, razen stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo in zdravje pri delu, ki jih v celoti nosi tožena stranka.

V.Tožena stranka je zavezanka za plačilo 62,44 % sodne takse za postopek na prvi stopnji."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 155,23 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 404,27 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 22.116,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (še za znesek 34.099,06 EUR oz. po popravnem sklepu znesek 34.144,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 dalje do plačila) je zavrnilo. Odločilo je, da sta tožena stranka in stranski intervenient tožniku dolžna plačati 39,31 % njegovih stroškov postopka, razen stroškov izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki ga je dolžna plačati tožena stranka v celoti, tožnik pa je dolžan plačati toženi stranki in stranskemu intervenientu 60,69 % njunih stroškov postopka, razen stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu, ki jih v celoti nosi tožena stranka. Odločilo je še, da je tožena stranka zavezanec za plačilo 39,31 % sodne takse za postopek na prvi stopnji.

2.Zoper navedeno odločitev v II. do V. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče prve stopnje nepremoženjsko škodo po vseh postavkah odmerilo v prenizkem znesku in ni upoštevalo načela individualizacije in vseh konkretnih okoliščin primera. Višine tudi ni odmerilo glede na zadnjo objavljeno povprečno neto plačo (v višini 1.495,23 EUR), saj je očitno, da je zneske zaokrožilo na 1.000 EUR natančno. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje sicer celovito zajelo, vendar je z ozirom na ugotovitve odmera zgolj 5,4 povprečne plače prenizka. Sklicuje se na zadeve VSRS II Ips 1079/2007, II Ips 711/2009, II Ips 438/2007, II Ips 1001/2006 in VSM I Cp 9/2022. Prenizko je odmerjena odškodnina za strah (0,67 plače). Odločitev sodišča je bolj primerna za primere kratkega in neintenzivnega strahu. Enako velja za dosojeno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 6,7 plač. Stanje po takšni poškodbi rotatorne manšete se nikoli ne popravi, kar je potrdil tudi izvedenec. Tožnik je invalid III. kategorije, kot posledica škodnega dogodka, ostal je brezposeln, saj svojega dosedanjega poklica ne more več opravljati. Iz aktivnega človeka se je spremenil v povsem neaktivnega, brez prave volje za življenje, kar mu povzroča hude in trajne bolečine. Sklicuje se na zadeve VSRS II Ips 617/2008, II Ips 1001/2006 in II Ips 711/2009. Prav tako prenizka je odmera odškodnine za skaženost v višini 0,5 plače. Brazgotina tožnika moti in jo ves čas skriva. Sklicuje se na zadevo VSRS II Ips 1079/2007. Višina odškodnine, tudi gledano kot celota, je glede na primerljive primere poškodb rotatornih manšet, bistveno prenizka. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče v zvezi z odmero odškodnine po vseh postavkah sklicuje na primerljive primere sodne prakse, ki jih ne navede, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje neupravičeno tožniku ni prisodilo celotne vtoževane višine premoženjske škode. Glede stroškov s prevozi ni upoštevalo nespornih dejstev, saj tožena stranka in stranski intervenient glede višine nista podala nobenih navedb. Nesporna dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP), zato je sodišče s tem, ko je izvajalo dokaze po uradni dolžnosti (vpogledalo v Google Maps), kršilo določbe postopka. Smiselno enako velja za plačilo parkirnin. Tožena stranka samega dejstva, da so bile parkirnine plačane, substancirano ni prerekala. Tožnik je plačilo parkirnine dokazoval s svojim zaslišanjem. Tožnik prereka tudi zavrnitev dela zahtevka iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče res odloča v okviru postavljenih zahtevkov, vendar pa tožnikov zahtevek ni znašal 2.000,00 EUR, temveč skupaj 56.261,00 EUR. Sodba je v tem delu nerazumljiva, podani sta kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je odločitev glede plačila materialne škode iz naslova izgubljenega dobička. Tožena stranka trditev tožnika glede višine izpada dohodka ni substancirano prerekala. Nesporno je, da je tožnik, kljub temu, da je prejemal 100 % nadomestilo plače, prejemal manj, kot pred škodnim dogodkom. Sodišče zaključi, da izračunanega mesečnega prikrajšanja ni bilo iz naslova nadur, vendar se zahtevek ni konkretno navezoval (le) na nadure, temveč na splošni izpad dohodka v zvezi z mesečno povprečno neto plačo pred škodnim dogodkom, vse v primerjavi z dohodki po škodnem dogodku (torej na vse prejete dohodke), ki bi jih tožnik prejel ob rednem teku stvari. Sodišče ne obrazloži, zakaj je zavrnilo zahtevek glede izpada dohodka. Opozarja na nepravilnost v II. točki izreka, saj je sodišče zavrnilo zahtevek v višini 34.099,06 EUR, dejansko pa razlika znaša 34.144,06 EUR (gre za računsko napako ali bistveno kršitev določb postopka). Glede na napačno odločitev o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Tožnik je po temelju uspel v 100 %, po višini pa (zaenkrat) z 39,31 %, skupno je tako uspel s 70 %. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je po določbi 38. člena ZDSS-1 odločilo le glede dela stroškov dokaznega postopka. Sodišče priznava stroške postopka toženi stranki, čeprav jih slednja ni priglasila najpozneje do konca glavne obravnave, ampak v roku treh dni po njej. Slednje je v nasprotju z 163. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico ali pa izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3.Tožena stranka in stranski intervenient sta odgovorila na pritožbo tožnika. Pritožbene navedbe tožnika prerekata kot neutemeljene in predlagata, da sodišče pritožbo tožnika zavrne. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v presojani sodbi odločilo o višini odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi dne 29. 3. 2018 pri toženi stranki. O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je bilo pravnomočno že razsojeno z vmesno sodbo z dne 19. 1. 2023 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 327/2023 z dne 5. 9. 2023. Odločeno je bilo, da je toženka po temelju do celote odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo pravno relevantna dejstva, kršitev določb postopka ni storilo, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo je pomembno načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.

7.Zmoten je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi to kršitev utemeljevala. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo svojo odločitev. Zgolj to, da se sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine sklicuje na primerljive primere sodne prakse, ki pa je ne navede, uveljavljane kršitve ne utemeljuje. Sodna praksa je namreč javno dostopna, preizkus ustreznosti prisojene višine odškodnine glede na primerljive primere je tako pritožbeno sodišče lahko opravilo tudi ob izostanku konkretnega citiranja te prakse v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Jasni, razumljivi in preverljivi razlogi so podani tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izpad dohodka (obrazložitev je podana v 45. in 46. točki zato ne drži, da odločitev v tem delu ni obrazložena) in glede odločitve o stroških postopka. Zgolj dejstvo, da tožnik z odločitvijo po vsebini ne soglaša v celoti, ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da odločitve ni mogoče preizkusiti.

8.Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ker tega ni storil, pa pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

Glede nepremoženjske škode

9.Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 20.000,00 EUR prisodilo 8.000,00 EUR (5,4 povprečne plače), za strah mu je od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo 1.000,00 EUR (0,67 povprečne plače), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je od zahtevanih 25.000,00 EUR prisodilo 10.000,00 EUR (6,7 povprečnih plač), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa mu je od zahtevanih 3.000,00 EUR prisodilo 800,00 EUR (0,5 povprečne plače). Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša približno 13,31 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja

oziroma 13,27 povprečnih neto plač glede na zadnjo objavljeno povprečno mesečno neto plačo na zaposlenega v RS, s katero je razpolagalo sodišče prve stopnje v času sojenja (plača za mesec avgust 2024).

10.Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odmerilo glede na zadnjo objavljeno povprečno neto plačo, saj je očitno, da je zneske zaokrožilo na 1.000,00 EUR natančno, kar ni pravilen materialnopravni pristop. Navedbe niso utemeljene. Višina povprečne neto plače, ki predstavlja podlago za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je le orientir, slednjega pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo (glej točko 8 obrazložitve), ne glede na to, da je prisojene zneske zaokrožilo.

11.Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka v 52. letu starosti, utrpel škodo zaradi raztrganine desne supraspinatne in infraspinatne mišice s posledičnim draženjem dolge tetive bicepsa in udarnine desnega kolka. Ugotovitve o poteku zdravljenja, z njim povezanimi neprijetnostmi ter trajanje in intenzivnost bolečin so natančno podane v izpodbijani sodbi in za pritožnika niso sporne, tožnik ocenjuje le, da sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ni odmerilo pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče je preverilo primernost prisojene odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode kot tudi primernost skupno prisojene odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ter ugotovilo, da je prenizka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo in upoštevalo vse posebnosti tožnikovega primera, vendar odmerjene odškodnine ni povsem ustrezno umestilo v okvir podobnih primerov iz sodne prakse. Prisojena odškodnina je kot celota izven razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere. Analiza judikatov pokaže, da je bila primerljivim oškodovancem za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v razponu od 4,89 do 9,8 povprečnih plač, za strah od 1,14 do 2,2 povprečne plače ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od 10,8 do 17,6 povprečnih plač, medtem ko za skaženost ni bila priznana ali pa je bila priznana v primerljivem znesku.

12.Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 8.000,00 EUR (5,4 povprečnih mesečnih neto plač). Razloge za to odločitev je podalo v 12. do 14. točki obrazložitve. Izhodišče za odmero odškodnine za telesne bolečine so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi poškodb trpel občasne intenzivne bolečine mesec dni ter občasne zmerne bolečine še pet mesecev. Ob spremembah vremena, po nekoliko napornejših aktivnostih z desnim zgornjim udom, še vedno trpi bolečine v desni rami, te pa bodo prisotne tudi v prihodnje. Skrajne točke gibljivosti so pri njem še vedno boleče. Tožnik je trpel nevšečnosti tekom zdravljenja, in sicer je bil trikrat izpostavljen manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob RTG diagnostikah, opravil je UZ pregled, pregled z magnetno resonanco, 2x je bil pregledan pri ortopedu, 4x pri kirurgu, bil je hospitaliziran 2 dni v bolnišnici A., fizioterapijo je izvajal 14 dni v zdravilišču in kasneje še 8x v zdravstvenem domu B., 1x je bil operiran v splošni anesteziji, ruto pestovalnico je okvirno nosil dva do tri tedne, nato še posebno torakoabdukcijsko opornico šest tednov, imel je prevezo in odstranitev šivov. V bolniškem staležu je bil od 29. 3. 2018 do 15. 5. 2019. Glede na relativno majhno število primerov v bazi odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je oškodovanec utrpel podobno poškodbo, je potrebno obravnavani primer ovrednotiti v primerjavi s hujšimi in lažjimi primeri navedene poškodbe. V zadevi VSRS II Ips 1079/2007 z dne 10. 1. 2008, ki jo za primerjavo izpostavlja tožnik, je oškodovanec srednjih let utrpel izpah sklepa med ključnico in lopatico na desni strani ter delno pretrganje supraspinatne mišice, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa mu je bilo prisojeno 6,5 povprečnih plač. Obseg poškodb je primerljiv, prav tako intenziteta bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. V zadevi II Ips 711/2009 z dne 21. 3. 2013 je tožnik utrpel obtolčenino glave, izpah leve rame z raztrganjem tetive supraspinatusa, nalom 8. rebra, obtolčenine in odrgnine obeh goleni, kar so težje poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpel, so primerljive, drži pa, da je opisan manjši obseg in obdobje telesnih bolečin. Iz tega naslova je bilo oškodovancu v citiranem primeru prisojenih 9,8 povprečnih plač. Iz sodbe II Ips 1001/2006 z dne 28. 5. 2009 je razvidno, da je tožnik, star 57 let, utrpel skoraj popolno pretrganje rotatorne manšete v predelu mišice supraspinatusa. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 8,6 kratnika povprečne plače, pri čemer je bilo trajanje bolečin krajše kot pri tožniku, primerljive so bile nevšečnosti med zdravljenjem, ki pa je trajalo manj časa. V zadevi II Ips 438/2007 z dne 29. 1. 2009 je oškodovanec utrpel raztrganini mišic supraspinatusa in subskapularisa, oškodovanec je utrpel manj bolečin kot tožnik v obravnavani zadevi, zdravljenje pa je trajalo dlje kot pri tožniku, oškodovanec je bil izpostavljen 2x operativnemu posegu v splošni anesteziji in 2x manipulaciji roke v splošni anesteziji. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila prisojena odškodnina v višini 8,84 kratnika povprečne plače. Zadeva I Cp 9/2022, na katero se prav tako sklicuje pritožnik, sicer ni bila preizkušena pred Vrhovnim sodiščem RS kot sodiščem, v čigar domeni je skrb za enotno sodno prakso. Vendar pa tudi iz te zadeve izhaja, da je bila oškodovancu, ki je utrpel primerljive poškodbe (rupturo tetive supraspinatne mišice ter zvin desnega ramena) ter trpel primerljive bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, za slednje prisojena višja odškodnina. V zadevi II Ips 617/2008 pa je oškodovanec v starostni skupini 50 - 55 let utrpel pretrganje supraspinatne mišice, udarnino desnega zapestja, udarnino desne strani medenice, udarnino in zvin desnega gležnja, utrpel je manj bolečin kot tožnik, ni bil hospitaliziran in ni bil operiran, prisojena odškodnina je znašala 4,89 povprečnih neto plač. Pritožbeni preizkus po sodišču prve stopnje odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tako pritrjuje pritožbenim navedbam o prenizko odmerjeni odškodnini iz tega naslova. Upoštevajoč sodno prakso VSRS kriteriju pravične odškodnine ustreza znesek 12.600,00 EUR, kar predstavlja 8,5 kratnik povprečne neto plače.

13.Pritožbeno sodišče sledi tudi pritožbenim navedbam, da je odškodnina za strah, odmerjena v znesku 1.000,00 EUR (0,67 povprečne plače) prenizka. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč izpoved tožnika ter izvedensko mnenje ugotovilo, da je tožnik utrpel kratkotrajen, a intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj minut, nato je trpel intenziven sekundarni strah, ki je trajal nekaj dni, zmeren sekundarni strah, trajajoč nekaj tednov in strah lažje intenzitete, ki je trajal nekaj mesecev. Ugotovilo je, da je bil sekundarni strah prisoten zaradi poteka zdravljenja, saj je bila potrebna tudi operacija, pri čemer je bil tožnik zaskrbljen zaradi morebitnih zapletov med ali po operaciji. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu, še posebej upoštevajoč primerljive primere iz sodne prakse VSRS (II Ips 438/2007, II Ips 1001/2006 in II Ips 1079/2007), utemeljujejo višji znesek odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča pravnemu standardu pravične odškodnine ustreza znesek 2.500,00 EUR, kar predstavlja 1,68 kratnik povprečne neto plače. Višji znesek, za katerega se v pritožbi zavzema tožnik predvsem s sklicevanjem na strah pred izgubo zaposlitve, ni utemeljen, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik izkazal potrebno intenzivnost in dolgotrajnost strahu prav s tem v zvezi (slednjega v tem smislu tudi ni navajal).

14.Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10.000,00 EUR oziroma 6,7 povprečnih mesečnih neto plač ustreza standardu pravične denarne odškodnine. V predmetni zadevi gre za srednje hudo poškodbo, upoštevajoč klasifikacijo po Fisherju. Tožnik je bil ob poškodbi v 52. letu starosti. Zaradi poškodbe ima trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, kar tožniku nedvomno povzroča duševne bolečine. V anatomskem smislu trpi trajne posledice s šivi rekonstruirane tetive supraspinatne in infraspinatne mišice ter s prekinjeno dolgo tetivo bicepsa, v funkcionalnem smislu pa tožnik ni več sposoben za težko delo z desno roko, kjer je potrebno dvigovati bremena od 10 do 15 kg in ni sposoben za dela, kjer je potrebno roko držati v dvignjenem položaju nad glavo (pleskanje, vijačenje, obešanje zaves, ipd.). Omejen je pri gibljivosti ramena, saj so vse skrajne točke gibljivosti boleče. Pri tožniku je od 18. 3. 2021 podana III. kategorija invalidnosti, pri čemer je kot glavna bolezen, ki vpliva na invalidnost, opredeljen miokardni infarkt sprednje stene, posledice poškodbe tetive rotatorne manšete desne rame pa so opredeljene kot bolezen, ki vpliva na njegovo delazmožnost. Tožnik je sicer sposoben za vsa normalna vsakodnevna opravila, lahko se ukvarja s plavanjem in nogometom, s košarko, s katero se je ukvarjal pred poškodbo, pa ne, ker je pri košarki potreben dvig rok v navpičen položaj. Tožnik bo v posledici poškodbe vsekakor težje opravljal svoj poklic, saj brez razbremenitev za delo skladiščnika-monterja ni več sposoben. Duševne bolečine (še posebej zaradi omejenosti pri opravljanju poklica) pa bo moral glede na pričakovano življenjsko dobo (preko 70 let) in glede na njegovo starost ter ob dejstvu, da je imel v letu 2021 le 19 let pokojninske dobe (A20) trpeti še vrsto let. Obseg in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje odmero višje odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče za primerno višino odškodnine šteje znesek v višini 16.000,00 EUR oziroma 10,8 povprečnih plač. Pritožbeno sodišče se glede odmere sklicuje na primerljive primere iz sodne prakse VSRS (II Ips 1001/2006, II Ips 438/2007, II Ips 1079/2007, II Ips 711/2009 in II Ips 617/2008), pri tem pa je glede zadev, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi upoštevalo, da tožnik nima težav pri osebni higieni, da določene športne aktivnosti lahko izvaja (II Ips 617/2008), ter da ga posledice poškodbe ne ovirajo pri domačih opravilih (II Ips 1001/2006). Višji zahtevek tako ni utemeljen. Na višino odškodnine iz tega naslova namreč ne more vplivati dejstvo, da je tožnik sedaj brezposeln, saj tožnik niti ne zatrjuje, da je njegova brezposelnost neposredna posledica obravnavane nezgode, prav tako ne trdi, da je zaposlitev iskal, pa je zaradi posledic nezgode ni mogel najti. Pritožbene trditve, da je v posledici poškodbe brez prave volje za življenje ter odrinjen od družbe nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik povsem samostojen in sposoben opravljati običajna vsakodnevna opravila, zato njegova neaktivnost in domnevno pomanjkanje volje za življenje nimata vzroka v obravnavani nezgodi.

15.Neutemeljeno pa je pritožbeno prizadevanje za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, odmerjene v znesku 800,00 EUR (0,5 povprečne neto plače). Tožnik ima v posledici poškodbe šest centimetrov dolgo in en do dva mm široko pooperativno brazgotino v sprednjem delu desne rame, o kateri se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z neposredno zaznavo na naroku. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da pritožnik zaradi brazgotine hudo trpi, kot to navaja v pritožbi, saj iz njegove izpovedi, ki jo je pri presoji upoštevalo sodišče prve stopnje izhaja, da ga brazgotina sicer moti, če pogleda v ogledalo, sicer je ne vidi. Le malo ga moti, moti ga le, če ga drugi o njej povprašajo, pri čemer ni navajal, da se pri tem zgražajo, kar bi utemeljevalo višjo stopnjo nelagodnosti. Glede na tožnikovo starost takšna brazgotina objektivno tudi v estetskem smislu ne more biti zelo moteča. Ker tožnik trpi le blage duševne bolečine zaradi skaženosti, ta oblika nepremoženjske škode ne utemeljuje višje odmene od prisojene. Zvišanja odškodnine iz tega naslova ne utemeljuje niti sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik (II Ips 1079/2007), saj je bila v tej zadevi brazgotina oškodovanca daljša in širša. Tudi sicer je bila ta zadeva revizijsko preizkušena le na podlagi revizije oškodovanca, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS presojalo le, če je prisojena odškodnina prenizka, ne pa tudi, če je previsoka.

16.Po zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo celotna prisojena odškodnina (31.900,00 EUR oziroma 21,44 povprečnih neto plač v času sojenja) ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve, obenem pa je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse (179. člen OZ).

Glede premoženjske škode

17.Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova stroškov, ki jih je imel s prevozi na zdravniške preglede. Od vtoževanih 348,32 EUR mu je prisodilo 316,94 EUR. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da niti tožena stranka niti stranski intervenient višini tega zahtevka nista nasprotovala. Tožena stranka je namreč podala zgolj ugovor glede njegovega temelja. Kljub takšni situaciji je sodišče prve stopnje del zahtevka zavrnilo na podlagi ugotovitve o drugačnih razdaljah med tožnikovim stalnim prebivališčem in ustanovami, kjer je opravil zdravniške preglede, kar je preverilo s pomočjo aplikacije Google Maps, čeprav izvedbe tega dokaza nobena od strank ni predlagala. Sodišče dokazov niti skladno s preiskovalnim načelom (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1) ne izvaja, kadar gre za nesporna dejstva (214. člen ZPP), kot v konkretnem primeru, ko niti tožena stranka niti stranski intervenient nista substancirano prerekala podatkov tožnika o razdaljah, na podlagi katerih je napravil izračun stroškov prevozov. Sodišče je v zvezi s to odločitvijo kršilo določbe postopka (7. in 214. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kršitev je pritožbeno sodišče lahko odpravilo, zato zgolj iz tega razloga sodbe v tem delu ni razveljavilo, temveč je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo celoten vtoževani znesek iz tega naslova, torej 348,32 EUR (6. alineja 358. člena ZPP).

18.Pravilno pa je zavrnjen zahtevek za plačilo parkirnin v višini 30,00 EUR, saj ga tožnik ni z ničemer dokazal. Na slednje je tožena stranka z navedbo o tem, da tožnik ni predložil potrdil o parkirninah, opozorila v svojih vlogah, s čimer je dejansko prerekala dejstvo njihovega plačila. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno upoštevalo pri odločitvi. Pričakovanje, da bo tožnik shranil in predložil račun (ali kakšen drug listinski dokaz o plačilu parkirnine), glede na njegovo siceršnjo skrbnost pri zbiranju dokaznega gradiva ni neživljenjsko. Posledično ni nerazumna niti zahteva, da tožnik škodo iz tega naslova dokaže z dokazilom o plačilu. Ker je ni dokazal niti drugače (niti s svojo povsem pavšalno izpovedjo), je sodišče ta zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19.Sodišče prve stopnje je tožniku škodo iz naslova stroškov tuje pomoči prisodilo v celotni vtoževani višini (2.000,00 EUR) v okviru postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Zahtevka iz tega naslova v ničemer ni zavrnilo, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi s sklicevanjem na to, da je njegov celotni odškodninski zahtevek znašal 56.261,00 EUR, zato bi mu moralo sodišče glede na ugotovljen obseg tuje nege in pomoči prisoditi še 1.150,00 EUR. Takšne pritožbene navedbe so zgrešene, saj je odškodnino potrebno uveljavljati po posameznih postavkah (posamezni obliki škode), ker vsaka vrsta škode temelji na različnih dejanskih in pravnih okoliščinah, ter je potrebno vsako posebej utemeljiti. Tožnik je po posameznih oblikah škode zahtevek tudi postavil, sodišče prve stopnje pa je o vsaki obliki škode pravilno odločilo v zahtevanem okviru.

20.Tožnik je vtoževal tudi premoženjsko škodo iz naslova izpada dohodka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 3. 2018 do vključno 15. 5. 2019 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Zatrjeval je, da je pred škodnim dogodkom v povprečju zaslužil 836,13 EUR, po škodnem dogodku pa 784,21 EUR, kar je 51,92 EUR manj. Izgubljeni dobiček za 17 mesecev (od aprila 2018 do avgusta 2019) je po njegovih trditvah znašal 882,68 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času bolniškega staleža prejemal 100 % nadomestilo plače, pri čemer takšna osnova vključuje tudi dodatke in nadurno delo, zato ni mogel biti prikrajšan pri dohodku iz naslova plačila za nadurno delo. Posledično je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da se zahtevek v trditveni podlagi ni konkretno navezoval le na nadure, temveč na izpad dohodka v zvezi z mesečno povprečno neto plačo pred škodnim dogodkom, v katero spadajo vsi dodatki (vključno z dodatkom za nadurno delo), vse v primerjavi s prejetimi dohodki po škodnem dogodku. V postopku ni bilo sporno, da je tožnik prejemal 100 % nadomestilo plače, kljub temu iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v obdobju 14 mesecev pred poškodbo prejemal povprečno neto plačo 836,13 EUR, po škodnem dogodku pa v obdobju 17 mesecev 784,21 EUR. Ne glede na to, da je prejemal 100 % nadomestilo plače, je tožnik izkazal razliko v neto prejetih dohodkih pred in po poškodbi. Tudi v tem delu niti tožena stranka niti stranski intervenient trditev tožnika glede razlike v povprečnih neto prejemkih nista substancirano prerekala, tožena stranka je navedla le, da je zahtevan izpad dohodkov neutemeljen iz razloga, ker je tožnik prejemal 100 % nadomestilo plače zaradi poškodbe pri delu. Slednje pa ne nasprotuje neprerekanemu dejstvu, da je tožnik po poškodbi v povprečju prejel 51,92 EUR manj dohodkov kot pred poškodbo in da tako njegov izpad dohodka, ki ga ob normalnem teku stvari ne bi bilo, znaša 882,68 EUR. Glede na neprerekano višino izpada dohodka in glede na ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine tega izpada, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tudi v tem delu ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika za plačilo premoženjske škode iz naslova izpada dohodka v znesku 882,68 EUR v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

21.Tožnik se v pritožbi protivi tudi odločitvi o stroških postopka. Trdi, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške postopka, čeprav jih ni pravočasno priglasila. Iz določbe tretjega odstavka 163. člena ZPP med drugim izhaja, da mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je želela stroškovnik diktirati na zapisnik, zato ji je sodišče odredilo, da ga vloži pisno v roku treh dni. Slednje v zapisniku zadnjega naroka ni protokolirano na način, kot ga zatrjuje tožena stranka, je pa razvidno, da se je tožena stranka stroškovnik zavezala vložiti v roku treh dni, kar je sodišče očitno dopustilo, tožnik pa temu ni nasprotoval. Tožnik ima sicer prav, da so roki, ki jih v zvezi s povrnitvijo stroškov določa ZPP, zakonski in ne sodni, zato jih ni mogoče podaljševati. Ravnanje sodišča, ki bi stranki na naroku za glavno obravnavo odredilo rok za vložitev stroškovnika (kar zatrjuje tožena stranka), bi bilo v nasprotju z zakonom. Vendar na naroku pooblaščenec tožnika napovedanega ravnanja tožene stranke, ki ga je sodišče očitno dopustilo, ni grajal, zato skladno z določbo 286. b) člena ZPP te kršitve v pritožbi ne more več uveljavljati. Tudi sicer se je tožena stranka v opisani situaciji, ko ji je bil s strani sodišča očitno dopuščen rok za vložitev stroškovnika, utemeljeno zanesla, da je bilo tako ravnanje sodišča skladno z zakonom, zaradi česar bi odločitev o nedovoljenosti stroškovnega zahtevka tožene stranke posegla v ustavno načelo pravne varnosti.

22.V zvezi z odločitvijo o stroških postopka tožnik v pritožbi navaja tudi, da je sodišče uporabilo določbo 38. člena ZDSS-1, ni pa obrazložilo, zakaj te določbe ni uporabilo glede vseh stroškov dokaznega postopka, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbena graja ni utemeljena. Praktični pomen obravnavane določbe se izkaže predvsem pri izvedenskem dokazu, saj je le-ta praviloma povezan z občutnimi stroški. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, saj je iz obrazložitve razvidno, da je v zvezi z izvedenskimi mnenji zmanjšalo stroškovni riziko tožnika (delavca), kot ekonomsko šibkejše stranke v delovnem sporu. Dikcija navedene določbe ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da skladno z njo odloči le glede dela stroškov dokaznega postopka. Sicer pa tožnik v pritožbi niti ne konkretizira, katere stroške za izvedbo dokazov bi po tej določbi sodišče prve stopnje še lahko naložilo v plačilo nasprotni stranki.

23.Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za metodo ločenega izračuna uspeha glede na temelj in višino. Le-ta je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak. Tožniku je bil prisojen znesek odškodnine v višini 62,67 % zahtevanega zneska, kar pomeni, da je bil v preostali višini njegov zahtevek pretiran. To pomeni, da mu stroški, ki so bili zaradi pretiranega zahtevka višji, ne gredo v celoti, pač pa sorazmerno uspehu. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil sporen tudi temelj zahtevka, glede katerega so se izvajali dokazi. Dokazni postopek se je enakovredno izvajal tako glede temelja kot višine, ključni dokazili na kateri je sodišče prve stopnje oprlo odločitev sta bili izvedenski mnenji, pri čemer je bil en izvedenec postavljen glede temelja in drugi glede višine. Oba sta izdelala pisni mnenji, noben od njiju ni bil zaslišan. Navedene okoliščine konkretnega spora torej ne narekujejo drugačne metode ugotavljanja uspeha oz. takšne, kot jo zahteva pritožba.

24.Sodišče prve stopnje je dne 12. 2. 2025 izdalo popravni sklep, s katerim je II. točko izpodbijane sodbe zaradi očitne pisne pomote popravilo tako, da je znesek 34.099,06 EUR nadomestilo z zneskom 34.144,06 EUR. Sklep je postal pravnomočen dne 5. 3. 2025. Ker je napako saniralo že sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe glede navedenega niso več relevantne.

25.Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. in 6. alineja 358. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka sodbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) v postopku uspel v deležu 62,44 odstotkov, tožena stranka in stranski intervenient pa v deležu 37,56 odstotkov. Stranki sta zato v tem razmerju druga drugi dolžni povrniti stroške postopka (kot to izhaja iz izreka), tožena stranka pa je glede na določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dolžna plačati 62,44% sodne takse za postopek na prvi stopnji. V preostalem je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

26.Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP upravičen do povračila ustreznega dela stroškov pritožbe. Glede na vrednost po tožniku izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (34.144,06 EUR) znaša njegov uspeh v pritožbenem postopku v deležu 38,12 odstotkov; v deležu 61,88 odstotkov sta z odgovorom na pritožbo tožnika uspela tožena stranka in stranski intervenient. Skladno z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 875 točk, materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR, znaša 653,31 EUR, upoštevajoč uspeh pa 249,04 EUR. Višjih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so bodisi že zajeti v ostalih postavkah (sestanek s stranko, pregled dokumentacije) oz. sploh niso nastali ali niso izkazani (uveljavljanje povračila sodne takse, končno poročilo stranki). Tožena stranka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 875 točk, upravičena je do materialnih stroškov in davka na dodano vrednost; glede na uspeh 404,27 EUR. Po pobotu je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 155,23 EUR. Stranski intervenient, ki je lahko le upravičenec ne pa tudi zavezanec za plačilo pravdnih stroškov, je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 875 točk, upravičen je do materialnih stroškov in davka na dodano vrednost; glede na uspeh 404,27 EUR. Te stroške je dolžan tožnik plačati stranskemu intervenientu, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

1Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave RS).

2Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača za oktober 2024 znašala 1.487,60 EUR.

3Če bi tožnik za primerjavo vzel zgolj 14 mesecev po poškodbi, bi bil izpad v dohodku še večji od vtoževanega.

4Tožena stranka je sicer večino stroškov priglašala tudi sproti v vlogah, kar bi sodišče v vsakem primeru moralo upoštevati.

5N.Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 33.