Jedro

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlagatelju za razlaščeni nepremičnini parc. št. 1423/151 in 1423/152, obe k. o. X., določilo odškodnino v višini 4.372,50 EUR. Razlastitveni upravičenki je naložilo, da je ta znesek dolžna izplačati v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa do plačila.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagatelj ima status kmeta ter se z obdelovanjem kmetijskih zemljišč preživlja. Sodišče je zmotno ugotovilo, da nasprotna udeleženka nima primernega nadomestnega zemljišča, pri čemer je sledilo zgolj njenim navedbam. Razlaščencu bi morala biti omogočena izbira, da namesto odškodnine prejme v last in posest nadomestno zemljišče. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko zapiše, da je bil predmet razlastitve stavbno zemljišče, ki pa naj ne bi imelo tržne vrednosti stavbnega zemljišča, saj je bilo kot tako opredeljeno le zaradi gradnje ceste. V skladu z določilom 26. člena ZSZ se odškodnina za odvzeto nepremičnino, ki obsega vrednost nepremičnine in stroške, povezane z razlastitvijo, določa po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa, torej za stavbno zemljišče. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je odločalo o obrestnem delu podrednega zahtevka. Nasprotna udeleženka ni ugovarjala teku zamudnih obresti, zato bi sodišče moralo slediti predlagatelju. Sodišče je tudi spregledalo sodno prakso, ki določa, da tečejo zamudne obresti že od vložitve predloga, saj je jasno, da takrat sporazuma o odškodnini oziroma nadomestila ni bilo. V konkretnem primeru je šlo za nujen razlastitveni postopek in je bil predlagatelj celo prisiljen pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi izročiti svoje nepremičnine v posest razlastitvenemu upravičencu. Nasprotna udeleženka je nastopila posest vrsto let pred odločitvijo sodišča prve stopnje, kar je v nasprotju z določili takrat veljavnega ZSZ, ki je v 37. členu določal prehod nepremičnine v posest pod pogojem, da razlastitveni upravičenec plača akontacijo 75 % vrednosti nepremičnine. Nasprotni udeleženec take akontacije ni poravnal in je tudi ni ponujal. Očitno se je zavedal, da je dolžan plačati obresti, saj temu delu zahtevka ni nasprotoval. Tudi v tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, izrek pa je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sklepa.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 24. člena prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), ki se v konkretni zadevi uporablja glede na čas začetka postopka za določitev pravične odškodnine, mora razlastitveni upravičenec lastniku za odvzeto nepremičnino zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino. Zakon ob tem ne prepušča pravice do izbire razlaščencu, kot zmotno meni pritožba, temveč nalaga razlastitvenemu upravičencu, da razlaščencu ponudi v last enakovredno in primerno nepremičnino (25. člen ZSZ), če z njo razpolaga, sicer pa plača ustrezno odškodnino. Sodišče prve stopnje je po opravljenih poizvedbah pri nasprotni udeleženki ugotovilo, da ta z drugo enakovredno nepremičnino ne razpolaga. Konkretno zemljišče, ki ga je za zamenjavo predlagal predlagatelj, namreč ni takoj dostopno, prav tako za menjavo niso ustrezne ostale parcele. Pritožbene navedbe, ki zgolj pavšalno grajajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer ne pojasnijo, glede katerega konkretnega zemljišča so ugotovitve sodišča zmotne in bi bila menjava mogoča, takšnega dokaznega zaključka ne morejo izpodbiti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pri določitvi višine odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določila postopka, ker je zemljišče vrednotilo kot kmetijsko zemljišče. Upoštevalo je namreč ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem pripada razlaščencu odškodnina za kmetijsko zemljišče, če je bila namembnost zemljišča spremenjena z aktom, zaradi katerega je do razlastitve prišlo (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2005, II Ips 555/2005). Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča. Ker v konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi bilo zemljišče predlagatelja že pred Uredbo o lokacijskem načrtu za vzhodno avtocesto od Malenc do Šentjakoba in del severne obvoznice od Tomačevega do Zadobrove opredeljeno kot stavbno zemljišče, ga je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno ovrednotilo kot kmetijsko. To ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 26. člena ZSZ, ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa v začetku razlastitvenega postopka. Logično namreč je, da je bil sklep izdan kasneje kot prej citirana uredba o lokacijskem načrtu.

7. Postopek za določitev odškodnine v tej zadevi se je začel po uradni dolžnosti in se je vodil po določilih devetega poglavja ZNP (členi 97 do 104). Sodišče torej ni odločalo o zahtevku, ki ga je ena stranka postavila proti drugi, zahtevek tudi ni bistvena sestavina predloga v predlagalnih nepravdnih postopkih (21. člen ZNP), ampak je urejalo razmerje med udeležencema, ki se sama nista uspela sporazumeti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo ugoditi zahtevku predlagatelja na plačilo zamudnih obresti, saj mu nasprotna udeleženka ni nasprotovala. Odločitev o teku zamudnih obresti predstavlja uporabo materialnega prava, ta pa ni v dispoziciji strank, temveč v pristojnosti sodišča. Predlagateljica je z vlogo z dne 26. 6. 2013 postavila zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 20. 9. 2000, z obrazložitvijo, da je takrat postala pravnomočna razlastitvena odločba UE Ljubljana, izpostava Moste-Polje. Zgolj pravnomočnost razlastitvene odločbe še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bila nasprotna udeleženka v zamudi z izplačilom odškodnine za razlaščeno zemljišče. Zamuda bi sicer po oceni pritožbenega sodišča lahko nastopila s prevzemom posesti razlaščenih nepremičnin, za znesek akontacije, ki bi jo bila nasprotna udeleženka dolžna plačati po določilu drugega odstavka 37. člena ZSZ. Vendar predlagatelj o trenutku izgube posesti na razlaščenih nepremičninah ni postavil nikakršnih trditev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zamudne obresti prisodilo od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer je tudi višino odškodnine odmerilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na drugačno sodno prakso, niso preverljive, saj konkretnih sodnih odločb ne izpostavljajo. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno svojo odločitev podprlo z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2390/2010, ki je v identični situaciji potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da obresti tečejo od izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila.

8. V nepravdnem postopku velja glede povračila stroškov postopka načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. V postopku za določitev odškodnine določa ZNP v 104. členu, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Toda v postopkih s pravnimi sredstvi tudi v takih primerih velja načelo uspeha, po katerem lahko vlagatelj pravnega sredstva zahteva povrnitev nastalih stroškov postopka od nasprotnega udeleženca le, če je s pravnim sredstvom uspel. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.