Jedro

Tožeča stranka v obravnavanem postopku ne more imeti položaja stranskega udeleženca, saj ni izkazala svoje osebne, na zakon oprte koristi, ki bi jo lahko varovala v tem upravnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 31. 12. 2003, s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za priglasitev udeležbe oziroma ji ni priznala položaja stranke (stranskega udeleženca) v upravnem postopku v zadevi odločitve o izbiri na javnem razpisu, podelitvi pravice uporabe radijskih frekvenc in izdaji dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti za TV radiodifuzno postajo na oddajni točki X. na Y. kanalu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tudi po njegovi presoji tožeča stranka v tem postopku ne more imeti lastnosti stranke, niti lastnosti stranskega udeleženca. Morebitni dejanski interes glede obravnavane tematike, ki ga tožeča stranka uveljavlja s pavšalnim sklicevanjem na nastajanje škode in pravico do zdravega okolja, pa ne zadostuje. Pravni interes oziroma pravna korist pa mora biti oprta na zakon ali drug predpis, ki mora opredeliti, kdo in v katerih primerih ima pravni interes. V obravnavanem primeru pa ZTel-1, ki je v času odločanja tožene stranke urejal postopek javnega razpisa in dodelitve radijskih frekvenc, v postopku izdaje dovoljenja oziroma dodelitve radijskih frekvenc takšne koristi oziroma možnosti sodelovanja oziroma vplivanja prebivalcem, ki se nahajajo v neposredni bližini oddajnikov, ni predvideval. 3. Tožeča stranka je vložila revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožeči stranki ni priznalo položaja stranskega udeleženca v postopku, kršilo določbe ZUP, ki se po 4. členu ZTel-1 uporabljajo za predmetni upravni postopek. V danem primeru je podana pravna korist tožeče stranke zato, ker želi v postopku varovati svojo osebno korist, ki temelji na Ustavi RS. Tožeča stranka oz. prebivališča njenih članov se nedvomno nahajajo znotraj vplivnega območja, znotraj katerega bo čutiti negativne vplive radijskega sevanja. Ker je sodba nezakonita in nepravilna, predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) v celoti prereka revizijske (prej pritožbene) navedbe in predlaga, da se revizijo (prej pritožbo) kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem postopku je sporno, ali tožeča stranka lahko sodeluje kot stranka oziroma kot stranski udeleženec v postopku v zvezi z javnim razpisom za dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiofuzije.

9. Po 42. členu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002) je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek). Stranke so lahko tudi drugi (skupina oseb, itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku (drugi odstavek). Po prvem odstavku 43. člen ZUP pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku tega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Zakon o telekomunikacijah – ZTel-1 (Ur. l. RS, št. 30/2001, 110/2002) pa je v tretjem odstavku 15. člena določal, da imajo v postopku, začetem po javnem razpisu, položaj stranke vsi ponudniki.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na določbi 42. člena ZUP in tretjega odstavka 15. člena ZTel-1 tožeča stranka v postopku dodelitve radijske frekvence ne more imeti lastnosti stranke, saj ta postopek ni ne začet na njeno zahtevo (aktivna legitimacija), niti ne teče zoper njo (pasivna legitimacija), prav tako pa ni bila ponudnik v postopku za dodelitev radijske frekvence. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ne more imeti niti lastnosti stranskega udeleženca, saj glede na glede na določbo 43. člena ZUP z navajanjem okoliščin, na katere se sklicuje v svojih vlogah in v tožbi, ni izkazala svoje osebne, na zakon oprte koristi, ki bi jo lahko varovala v tem upravnem postopku.

11. Tožeča stranka pa neposrednega pravnega interesa v obravnavani zadevi tudi ni izkazala z zgolj pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da želi v postopku varovati svojo osebno korist, ki temelji na Ustavi RS, tj. pravici do zdravega življenjskega okolja, varstvu zasebne lastnine in osebne integritete, ter na Obligacijskem zakoniku - OZ, ki določa pravno varstvo zaradi povzročanja škode. V zvezi s sklicevanjem na Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju pa je tožena stranka tožeči stranki že v izpodbijani odločbi pojasnila, da je za izvajanje in nadzor po tej uredbi določena pristojnost drugega upravnega organa, in sicer inšpektorata, pristojnega za okolje, ter da ugotavljanje mejnih vrednosti sevanja po tej uredbi glede na določbe ZTel-1 ni del postopka dodelitve radijskih frekvenc. Zato se tudi Vrhovno sodišče v celoti pridružuje toženi stranki, da bo tožeča stranka morebitne ugovore v zvezi z morebitnimi preseženimi mejnimi vrednosti sevanja in v zvezi z morebitno postavitvijo oddajnikov lahko uveljavljala v drugih upravnih postopkih.

12. Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.