Jedro

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče.

Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če bi se zakonito pridobljeni dokazi izničili le zaradi spremembe procesnega položaja katere od preiskovanih oseb.

Postopka po določbi 235.a člena ZKP namreč ni mogoče razumeti kot dolžnost sodišča, da ga izvede vselej, ko se priča sklicuje na dolžnost varovanja tajnih podatkov. Odločitev o tem je odvisna od vsebine varovanega tajnega podatka oziroma od pravne relevantnosti predlaganega dokaza, česar pa obramba tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnila.

Drži, da je obtoženec oče dveh otrok in da se je med prestajanjem kazni poročil, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da njegova družinska skupnost dejansko nikoli ni zaživela, saj, kot je že zgoraj povedano, se obtoženec ves čas nahaja v zaporu. Družinska skupnost se torej navaja zgolj formalno, ne obstaja pa tudi dejansko, zaradi česar mu že iz tega razloga ne more biti kršena ustavna pravica do družinskega življenja, kot to meni zagovornik.

Načeloma je sicer res, da ima odločitev o zahtevi za izločitev dokazov prednost pred odločitvijo o priznanju krivde, vendar le, če se očitki nezakonitosti dokazov nanašajo na kaznivo dejanje obtoženca, ki krivdo priznava.

Dejstvo, da se je senat seznanil z obsodilno sodbo, čeprav je bila ta že izbrisana v smislu prvega odstavka 82. člena KZ-1, ne predstavlja izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodbe, ki je bila kasneje izbrisana, namreč ni mogoče oceniti kot nedovoljen dokaz, pač pa akt sodišča, ki je zaradi poteka časa in ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, izgubil svojo veljavnost z vsemi pravnimi posledicami sodbe.

Naročniški podatki glede telefonske številke A. je policija zakonito pridobila na podlagi prvega odstavka 149.č člena ZKP (ZKP-N), pri tem pa je podlago imela v določbi tretjega odstavka 149.b člena ZKP, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, ki so navedeni v obeh določbah. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (tretji del), sicer razveljavilo člene 149.b, 149.c petega odstavka 156. člena in deloma šesti odstavek 156. člena ZKP, je pa dalje odločilo, da 149.č člen ZKP ni v neskladju z Ustavo. Pa tudi sicer, kolikor se upošteva razloge za razveljavitev 149.b člena ZKP glede pridobivanja prometnih podatkov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da odredba sodišča Pp 4/18 z dne 29. 5. 2020 za razširitev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na telefonsko številko A., ustreza standardom, kot jih zahteva odločba Ustavnega sodišča. Isto velja tudi za ostale odredbe o nadzoru telefonskih komunikacij, glede katerih pritožba zgolj posplošeno trdi, da so nezakonite oziroma nezadostno obrazložene.

Izrek

I.Pritožbe obtoženih A. A., B. B., C. C. in Č. Č. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtožence se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spoznalo spodaj navedene obtožence za krive, da so storili, A. A. z dejanji po točko I/1 kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1; B. B. z dejanji pod točko I/2 kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, obtoženi C. C. z dejanjema pod točko I/3 kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ter Č. Č. z dejanji pod točko I/4 kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila jim je izreklo sledeče kazni. Obtoženemu A. A. je določilo kazen sedem let in dva meseca zapora ter na podlagi 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju enotne kazni zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 49785/2019 z dne 23. 9. 2019, s katero je bila obtožencu izrečena enotna kazen pet let in 10 mesecev zapora, ki jo je štelo za določeno, ter kazni po tej sodbi izreklo enotno kazen 12 let in 10 mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 mu je v izrečeno enotno kazen vštelo prestano kazen v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 49785/2019 ter sklicujoč se na prvi odstavek 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 4. 8. 2022 dalje. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer pa se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katere mu je vštelo pripor od 7. 4. 2022 od 6.01 ure dalje. Obtožencu je na podlagi 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo v plačilo 15.000,00 EUR, kar predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Obtoženemu C. C. je sodišče izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora, v katero mu je štelo čas trajanja pripora od 7. 4. 2022 od 06.12 ure dalje ter mu po 74. členu in drugem odstavku 75. člena KZ-1 naložilo v plačilo 900,00 EUR, kar predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Obtoženemu Č. Č. je določilo kazni, in sicer na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 pet let in dva meseca zapora, na podlagi prvega odstavka 187. člena KZ-1 pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas trajanja pripora od 7. 4. 2022 od 6.02 ure dalje. Temu obtožencu je odvzelo 20.250,00 EUR, kar predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Sklicujoč se na četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je vse obtožence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, jim je pa na podlagi 94. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kar bo odmerjeno s posebnimi sklepi. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je še sklenilo, da bremenijo nagrade in potrebni izdatki zagovornikov po uradni dolžnosti proračun. Sklicujoč se na 73. člen KZ-1 v zvezi s petim odstavkom 186. člena KZ-1 je odvzelo vso zaseženo prepovedano drogo.

2.Zoper sodbo se pritožujejo zagovorniki vseh štirih obtožencev.

3.Zagovornik obtoženega A. A., odvetnik D. D., se pritožuje zaradi kršitve prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave RS, 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave RS, dalje zaradi kršitve Kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

4.Zagovornica obtoženega B. B. pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi ter zaradi kršitve 14., 22., 23., 27. in 28. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, na sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Zagovornik obtoženega C. C. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP in zaradi kršitve ustavne pravice iz 29. člena Ustave RS, pritožbo pa vlaga tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

6.Zagovornica obtoženega Č. Č. se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 29. člena Ustave RS, 6. člena EKČP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo je nato 4. 6. 2025 tudi dopolnila.

7.Pritožbe niso utemeljene.

Uvod

8.Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da so odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno ugotovljena in da sodišče ni storilo zatrjevanih kršitev določb postopka ter Ustave RS. Obrazložitev sodbe je izredno obsežna, v njej pa so podani tudi odgovori na tiste očitke, ki jih je obramba podala že tekom postopka in jih sedaj ponavlja v pritožbah. Sodišče druge stopnje se bo zato v tistem delu, ko se v celoti strinja na razloge izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju nanje le sklicevalo. Ker pa vsi pritožniki izpostavljajo tudi isto problematiko, se bo sodišče druge stopnje najprej opredelilo do tistih navedb, ki so skupne vsem pritožbam, v nadaljevanju pa bo odgovorilo še na preostale očitke v posameznih pritožbah.

Glede kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in kršitve načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave

9.Zagovorniki obtoženih A. A., Č. Č., B. B. in deloma tudi C. C. v pritožbi zatrjujejo navedeno kršitev, ki je podana s tem, da je kot predsednica senata sodila sodnica, ki je predhodno sprejela priznanje krivde soobtožene E. E. (v nadaljevanju E. E.), pa tudi obtoženih F. F., G. G. in H. H. Glede na zadnje stališče Ustavnega sodišča RS, ki je bilo sprejeto v odločbi Up 1038/21, Up 1044/21 z dne 20. 11. 2024, sodnica v obravnavani zadevi ne bi smela soditi, saj opis kaznivih dejanj v sodbi zoper E. E. vsebuje tudi opis dejanj, ki so se očitala obtoženim A. A., Č. Č. in B. B., ki krivde niso priznali in jim je zato bila kršena pravica do domneve nedolžnosti. Hkrati pa dejstvo, da je sodnica sprejela priznanje krivde, pomeni, da ne more ohraniti videza nepristranskosti, kar se je potrdilo tudi tekom postopka, ko je sodnica povsem neutemeljeno zavrnila številne dokazne predloge obtožencev, to pa zato, ker je bila očitno predhodno že prepričana o njihovi krivdi.

10.Kot izhaja iz podatkov spisa, je tedaj obtožena E. E. na predobravnavnem naroku 31. 3. 2023 priznala krivdo po obtožbi, sodišče prve stopnje pa je njeno priznanje krivde sprejelo in ji po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo obsodilno sodbo. Sodba je postala pravnomočna, saj jo je sodišče druge stopnje s sodbo III Kp 23116/2023 z dne 10. 8. 2023, ko je odločalo o pritožbi njenega zagovornika, potrdilo. Drži, kot navajajo zagovorniki, da opis dejanj v sodbi, ki je bila izrečena navedeni obtoženki, sedaj obsojenki, vsebuje tudi opis dejanj, kot se v izpodbijani sodbi očitajo A. A., B. B. in Č. Č., ker bi v smislu citirane sodbe Ustavnega sodišča RS pomenilo, da se učinki sodbe raztezajo tudi na navedene obtožence, ki krivde niso priznali in se jim je zato sodilo posebej, v postopku, ki je predmet te pritožbe. Sodišče druge stopnje se v podrobnejšo razlago ustavne odločbe ne bo spuščalo, ker ocenjuje, da to iz razlogov, kot bodo še obrazloženi, ni potrebno in bo zato podalo le glavne poudarke.

11.Bistvo obravnavane problematike se nanaša na procesno situacijo, ko sodišče v postopku zoper več obtožencev zaradi istega historičnega dogodka, v sodbi, ki jo izda zoper enega ali več obtožencev (predhodna sodba) opiše tudi dejanja obtožencev, ki jim sodi kasneje, opis dejanja pa je tak, da že prejudicira njihovo krivdo. S tem, ko kasneje sodi isti sodnik, kot je sprejel priznanje krivde, pa ne bo podana le kršitev pravice do domneve nedolžnosti, pač pa tudi kršitev objektivnega vidika nepristranskega sodišča, o čemer se je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodišča Evropske unije, pa tudi Ustavnega sodišča RS že večkrat izrekla. Je pa slednje v zadnji odločbi Up 1038/21, Up 1044/21 z dne 20. 11. 2024 povsem jasno in nedvoumno zavzelo stališče, ki je strožje od prejšnje prakse, ki je veljala tudi v času predmetnega postopka na prvi stopnji. Zapisalo je (točka 52), da tudi v primeru, ko sodišče v predhodni sodbi opis dejanja drugih obtožencev oblikuje ali prilagodi tako, da jim ne krši pravice do domneve nedolžnosti, to še ne zadostuje za sklep, da bo isti sodnik tem obtožencem zagotovil tudi pravico do nepristranskega sojenja. V 52. točki konkretno navaja: V okviru presoje, ali je tak sodnik v kasnejšem postopku ohranil videz nepristranskosti, je odločilno predvsem, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v kasnejšem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva. Gre za vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč ostaja enako odprt za dokaze in trditve strank, kakor bi bil, če v predhodnem postopku ne bi odločal - konec citata. Temu, novejšemu stališču je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi I Ips 11678/2017 z dne 29. 5. 2025, v enakem primeru, kot je obravnavan v odločbi Ustavnega sodišča, ugotovilo kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

12.V zvezi z navedenimi stališči sodišče druge stopnje poudarja sledeče. Pravica strank do nepristranskega sodišča je v procesnih zakonih urejena z institutom izločitve sodnika, v kazenskem postopku konkretno z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP torej, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Glede na to, da se nepristranskost sodišča predpostavlja, je stranka tista, ki mora zahtevati izločitev sodnika, če meni, da je podan dvom v njegovo nepristranskost. Ta se namreč po uradni dolžnosti ne ugotavlja. Res sicer je, da določba prvega odstavka 40. člena ZKP tudi sodniku nalaga dolžnost, da predlaga svojo izločitev, če misli, da je podan razlog za njegovo izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, vendar v konkretni zadevi sodnici ni mogoče očitati, da bi glede na ustavno sodno prakso morala predlagati svojo izločitev, ker je sprejela priznanje krivde v predhodni zadevi. V času sojenja je namreč veljalo stališče, da kršitev pravice do domneve nedolžnosti ne bo podana, če bo sodišče v predhodni sodbi, kadar opisa dejanja ne bo mogoče oblikovati, ne da bi se ob tem navedlo tudi dejanje obdolžencev, ki se jim sodi kasneje, pazilo, da ne bo prejudiciralo krivdo drugih. To pa je sodnica v predhodni sodbi zoper E. E. tudi storila, saj je imena obtožencev, katerih opis dejanja je bil za izrek sodbe nujen, navedla le s kraticami. Ker je ravnala v skladu s tedanjo prakso, tudi ni imela razloga, da bi sama predlagala svojo izločitev. Ustavno sodišče je v citirani odločbi (točka 53) navedlo, da sodnik dvoma o svoji nepristranskosti ne more odpraviti, če v predhodni sodbi jasno navede, da se ta sodba na obtožence, katerim bo sojeno kasneje, ne nanaša. Vendar gre za strožje stališče, ki je bilo sprejeto po zaključku postopka na prvi stopnji in zato sodnica zanj še ni mogla vedeti. Iz istega razloga tudi ni utemeljena pritožbena trditev zagovornika obtoženega C. C., da bi morala sodnica obtožence sama opozoriti na zadnjo ustavno odločbo in jih povprašati, če imajo kakšne pomisleke glede na to, da je predhodno sprejela priznanje krivde.

13.Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev zaradi razloga po 6. točki prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa stranke zaradi tega, ker naj bi bil podan dvom v sodničino nepristranskost zaradi sprejema priznanja krivde niso zahtevale izločitev sodnice. Na prvem naroku za glavno obravnavo stranke na sestavo senata niso imele pripomb. Zahteva za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je sicer nato bila nekajkrat podana, vendar ne zaradi sprejetega priznanja krivde, temveč iz drugih razlogov, o čemer bo rečeno kasneje. Nobenega dvoma ne more biti, da so obtoženci v postopku na prvi stopnji vseskozi vedeli, da je tedaj obtožena E. E. priznala krivdo in da je sodišče njeno priznanje sprejelo ter izreklo sodbo. Obtoženi A. A. že zato, ker je E. E. njegova žena, ostali obtoženci pa so to tudi nedvomno izvedeli oziroma tudi videli, da navedena, ki je bila obtožena skupaj z njimi, ni navzoča na glavni obravnavi, na kateri pa je bila 5. 9. 2024 nato zaslišana kot priča. Ker je bil opis dejanj, ki se je očital obtoženki, naveden v obtožnici, pa so soobtoženci vedeli tudi, da se njeno priznanje krivde razteza na njim očitana kazniva dejanja. Tega, da niso vedeli, da je sodnica sprejela priznanja krivde ne le od E. E., pač pa tudi od F. F., G. G. in H. H. pa pritožniki tudi ne zatrjujejo. To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče.

14.Stališče Ustavnega sodišča o kršitvi pravice do nepristranskosti sodišča je treba razumeti za tiste primere, ko stranka v postopku pravočasno zahteva izločitev sodnika zaradi dvoma v njegovo nepristranskost. Institut izločitve sodnika je namreč izključno v korist strank, ki zaradi različnih objektivnih ali subjektivnih okoliščin na strani sodnika podvomijo, da bo lahko sodnik sodil nepristransko. Gre za zaupanje strank do sodišča, ki je lahko porušeno med samim postopkom oziroma med njegovim trajanjem. Zato je povsem logična časovna omejitev, da sme stranka izločitev sodnika zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave in le izjemoma po njej. Stvar ocene stranke torej je, ali sodniku, ki je sprejel priznanje krivde soobtoženca zaradi istega in medsebojno povezanega historičnega dogodka, še lahko zaupa, da bo sodil nepristransko. Če stranka meni, da tak dvom ni podan, potem izločitve sodnika ne bo zahtevala, kar pomeni, da se s tem odpoveduje tudi morebitnim očitkom, da sodišče ni bilo nepristransko. O tem se je sodna praksa že večkrat izrekla. Če pa je nasprotnega mnenja, potem mora takoj zahtevati izločitev sodnika in v takem primeru bo, če bodo podani razlogi iz obravnavane ustavne odločbe, treba slediti njenemu stališču, da sodnik zaradi predhodno izdane sodbe ni več deležen zaupanja z vidika nepristranskosti. V konkretnem primeru pa, kot rečeno, obramba izločitve sodnice zaradi sprejetega priznanja krivde obtožene E. E., ni pravočasno zahtevala, čeprav bi to lahko storila.

15.Da je bil zamujen rok za izločitev sodnice, je očitno spoznal tedanji zagovornik obtoženega A. A., ki v pritožbi na 10. strani izpostavlja, da je bilo najnovejše stališče Ustavnega sodišča izdano po zaključku sodišča na prvi stopnji in zato predstavlja novost. S tem uveljavlja izjemo iz drugega odstavka 41. člena ZKP, po kateri sme stranka izločitev zahtevati kasneje, če je razlog izločitve bil podan že prej, pa stranki ni bil, niti ni mogel biti znan. Vendar tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Razlog, zaradi katerega bi stranke lahko zahtevale izločitev, predstavlja dejstvo, da je sodnica na podlagi sprejetega priznanja krivde izdala predhodno sodbo zoper E. E., ne pa zaradi stališča ustavnosodne prakse. Problematika nepristranskosti sojenja zaradi predhodne izdane sodbe v isti zadevi je namreč prisotna že vrsto let (v zadevi Ferrantelli in Santangelo proti Italiji, se je ESČP z njo ukvarjalo že leta 1996), in če bi stranke podvomile v nepristranskost sodnice, bi bil dvom glede tega podan zaradi sprejetega priznanja krivde in ne zaradi nekega stališča v sodni praksi, ki se povrh vsega lahko tudi spreminja. Dvom ni bil podan zato, ker je Ustavno sodišče kasneje zavzelo stališče, da bi lahko bil, pač pa iz razloga, ker stranke kljub temu, da je sodnica sprejela priznanje krivde, niso podvomile v njeno nepristranskost in zato njene izločitve iz tega razloga tudi niso zahtevale. Pritožbena trditev, da bi sodnica morala biti iz sojenja izločena je zato prepozna.

16.Zagovornik obtoženega A. A. se v pritožbi sklicuje tudi na kršitev 27. člena Ustave RS oziroma na kršitev načela nedolžnosti, ki pa ga posebej ne utemeljuje, razen, kolikor se sklicuje na obrazložitev citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki pa kršitev tega načela povezuje s pravico strank do nepristranskega sojenja. Načelo domneve nedolžnosti z izrekom izpodbijane sodbe ni bilo prekršeno, saj je bil obtoženec spoznan za krivega na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, pa tudi sicer bi ta očitek morala obramba uveljavljati pravočasno v postopku na prvi stopnji, česar ni storila. Zato tudi iz tega razloga navedena kršitev ni podana.

Glede nezakonitosti dokazov

17.Vsi pritožniki vztrajajo pri stališču, da odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, ki so bile izdane v Republiki Italiji in ki so služile kot podlaga za izdajo odredb v predmetnem postopku, ni bilo mogoče preizkusiti glede njihove zakonitosti in varovanja temeljnih človekovih pravic, saj je sodišče dokazne predloge v tej smeri zavrnilo. Zato obstaja tudi dvom v zakonitost odredb, ki so bile izdane v tem postopku, zlasti ustne odredbe državne tožilke z dne 19. 6. 2018 in njene kasnejše pisne odredbe ter nato odredbe z dne 1. 10. 2018. Ker so bile na podlagi izsledkov teh odredb izdane nadaljnje odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih tudi zoper druge obtožence, so posledično nezakoniti tudi nadaljnji pridobljeni dokazi.

18.Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi, je na kratko povzeti naslednje ugotovitve. V Republiki Italiji so italijanski varnostni organi (v nadaljevanju IVO) izvajali prikrite preiskovalne ukrepe zoper kriminalno združbo, ki se je ukvarjala z ilegalnim tihotapljenjem mamila iz Južne Amerike v Evropo, in sicer sta se vodila dva postopka. Prvi pod oznako R.G N.R. 10175/17 (one million 2), iz katerega pa je izhajal drugi samostojen postopek z oznako R.G.N.R. 7233/2018, ki se je vodil pod oznako Grand Tour. V okviru izvajanja ukrepov so preiskovalci prišli do spoznanja, da storilci uporabljajo vozilo slovenske registracije Audi A3, bili pa naj bi povezani tudi z osebo v Sloveniji, domnevno E. E. Vozilo Audi A3 je bilo na podlagi izdanih odredb državne tožilke nadzorovano glede gibanja z nameščeno GPS napravo, pa tudi z ambientalnim prisluškovanjem, to je v notranjosti vozila. Prav na podlagi teh prisluhov v vozilu so z IVO ugotovili, da nameravajo storilci z navedenim vozilom 19. 6. 2018 iz Nizozemske oditi v Izolo, da se srečajo z dogovorjeno osebo, ki naj bi uredila dokumente v zvezi z registracijo vozila. Zaradi pomanjkanja časa so se nato IVO preko slovenske policije, konkretno kriminalista I. I., obrnili s prošnjo na pristojno državno tožilko ODT v Kopru za izdajo ustne odredbe po osmem odstavku 149.a člena ZKP, to je za izvedbo opazovanja v Sloveniji. Državna tožilka je predlogu ugodila in izdala ustno dovoljenje za tajno opazovanje osebe, voznika Audi A3, pa tudi dovoljenje italijanskim varnostnim organom za sledenje vozila preko GPS naprave, ki je bila v vozilu že nameščena, istega dne pa je izdala še pisno odredbo glede obeh dovoljenj. Na podlagi izdanih dovoljenj je IVO sledilo vozilu na našem ozemlju na podlagi GPS sistema, slovenska policija pa je izvedla ukrep tajnega opazovanja v Izoli, v okviru katerega je bilo zaznano srečanje voznika Audi A3 in E. E. z izročitvijo registrskih tablic.

19.Glede tega dela postopka sodišče druge stopnje ni sprejelo pritožbenih očitkov o nezakonitosti ustne in pisne odredbe. Pogoj za izdajo odredbe po osmem odstavku 149.a člena ZKP je obstoj utemeljenih razlogov za sum, da oseba, zoper katero se ukrep odreja, izvršuje katero od kaznivih dejanj, ki so našteta v četrtem odstavku istega člena in ta sum je državna tožilka v pisni odredbi z dne 19. 6. 2018, Ktpp-Z 8/2018 prepričljivo obrazložila. Tega, da državna tožilka na podlagi dobljenih informacij od policije ni imela zadostne podlage za utemeljene razloge za sum, pritožniki tudi ne zatrjujejo. Navajajo le, da iz spisa ne izhaja, da so bila preiskovalna dejanja v Italiji odrejena zakonito oziroma, da bi ustno odredbo z dne 19. 6. 2023 glede na 2. točko šestega odstavka 149.a člena ZKP lahko izdal le preiskovalni sodnik. Ta očitek je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj je preiskovalni sodnik pristojen, če je treba namestiti tehnično napravo za ugotavljanje položaja in gibanje osumljenca, ta naprava pa je bila v vozilu že predhodno nameščena v R Italiji. Ustno dovoljenje se ni nanašalo na namestitev takšne opreme in zato ni šlo za situacijo, ki bi narekovala pristojnost preiskovalnega sodnika.

20.Pritožniki, konkretno zagovornik obtoženega A. A. dalje navajajo, da slovenski policisti ukrep tajnega opazovanja in sledenja 19. 6. 2018 niso izvajali na način, kot je bilo ugotovljeno v postopku, saj sledenje vozila v Sloveniji od Karavank do Izole že glede na čas izdanega ustnega dovoljenja in časovni potek vožnje, ni bilo tehnično izvedljivo. Zato je očitno, da so slovenski policisti vozilu sledili preko nameščene GPS naprave, za kar pa niso imeli dovoljenja, pač pa le IVO. Vendar te navedbe po presoji pritožbenega sodišča niso bistvene, saj se med tem sledenjem niso pridobili nobeni dokazi ali ugotovila odločilna dejstva oziroma druge okoliščine. Ta del opazovanja in sledenja je zato povsem nepomemben vse do opazovanja v Izoli, kjer so policisti izvajali ukrep opazovanja oziroma srečanje med voznikom Audi A3 in E. E.

21.Zagovornica obtoženega Č. Č. opozarja tudi, da izdaja ustnega in pisnega dovoljenja državne tožilke sploh ni bila potrebna in nujna, saj so IVO že pred tem bili seznanjeni z aktivnostjo vozila A3 in osumljeno E. E. Tudi kolikor ta trditev pritožnice drži, pa ne vpliva na zakonitost odredbe, saj je bila ta izdana zaradi pridobivanja podatkov o identifikaciji in morebitnih dokazov pri izvrševanju kaznivega dejanja, do teh podatkov in dokazov pa na drug način ne bi bilo mogoče priti, kar je tudi sicer eden od pogojev za izdajo prikritih ukrepov.

22.Kot izhaja iz vseh pritožb, so za obrambo najbolj problematični ambientalni prisluhi v vozilu Audi A3, ki so se predhodno izvajali v R Italiji, saj tega, v kateri zadevi in kdaj so bili izdani in za kakšno obdobje ni bilo mogoče preizkusiti, ker je sodišče, kot rečeno, zavrnilo dokazne predloge v tej smeri. Po navedbah zagovornika obtoženega A. A. so se ambientalni prisluhi v vozilu izvajali že v zadevi 10175/2017 in bi zato s pribavo dokumentacije bilo potrebno preveriti, v kateri zadevi so bile dejansko izdane odredbe za ambientalne prisluhe, in, ali je tudi bila opravljena naknadna sodna presoja te odredbe. S pridobitvijo dokumentacije bi se zato dalo ugotoviti, ali je skupno trajanje teh prisluhov še bilo v skladu s posegom v svobodo komuniciranja po naši Ustavi, kar smiselno enako zatrjujejo tudi ostali pritožniki. Vendar sodišče druge stopnje glede teh navedb poudarja sledeče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zelo podrobno in prepričljivo zavrnilo očitke o nezakonitosti dokazov v R Italiji. Ugotovilo je, da je odredba o ambientalnem prisluhu v vozilu bila izdana 11. 5. 2018, v zadevi 7233/2018, ta ukrep pa se je izvajal od 18. 5. 2018 do 12. 11. 2018, odredbo pa je izdala državna tožilka po tistem, ko je dobila odobritev preiskovalne sodnice. V sodbi je dalje sodišče podrobno povzelo obrazložitev odredbe in zaključilo, da je preiskovalna sodnica odobrila prisluškovanje v vozilu na podlagi okoliščin, kot so bile ugotovljene tekom dotedanjih postopkov in kot izhajajo tudi iz predhodnih ugotovitev iz zadeve 10175/17, kar pomeni, da je pristojna preiskovalna sodnica v R Italiji pred odobritvijo ukrepa opravila sodno kontrolo zakonskih pogojev, kakor tudi presojo sorazmernosti. Sodišče prve stopnje pa se je konkretno opredelilo tudi do vprašanja veljavnosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tuji državi. Kot je navedlo, se sodne odločbe slovenskih sodišč smejo opirati na dokaze, pridobljene s posameznimi procesnimi oziroma preiskovalnimi dejanji, ki so jih v skladu s svojo zakonodajo opravili tuji organi, tudi če preiskovalna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljajo veljavni mednarodnopravni dokumenti ali jih varuje Ustava RS. Slovensko sodišče je pristojno preveriti le, ali je imelo določeno procesno ravnanje zakonito podlago in ali je bilo predmet pravosodne kontrole.

23.Kot je ugotovilo sodišče, sta bila oba pogoja izpolnjena, saj so ambientalni prisluhi temeljili na podlagi izdane odredbe državne tožilke, sodna kontrola pa je bila opravljena s strani preiskovalne sodnice v R Italiji, ki je izdala predhodno dovoljenje.

24.Da so se ambientalni prisluhi v Audi A3 izvajali že v zadevi 10157/17, ne more biti nobenega dvoma, saj je ta okoliščina navedena že v odredbi italijanske preiskovalne sodnice, s katero je dovolila odredbo prisluhov v zadevi 7233/18, kar pomeni, da so ti ukrepi bili predmet presoje s strani preiskovalne sodnice in zato pridobitev dodatne dokumentacije, kot je to predlagala obramba, ni potrebno. Sodišče prve stopnje se je o tem tudi podrobneje opredelilo v izpodbijani sodbi v točki 629. Pritožniki pa tudi niso uspeli utemeljiti, zakaj bi vsebina prisluhov v vozilu v letu 2017 bila bistvena za izdajo odredbe v zadevi 7233/18, glede na to, da je šlo za dva ločena preiskovalna postopka. Spričo tega tudi ni pomembna skupna dolžina izvajanja ambientalnih prisluhov, kot posega v komunikacijsko zasebnost, niti ni mogoče pritrditi obrambi, da so z izdajo odredb v R Italiji bile prekršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Kot je bilo že zgoraj rečeno, je za veljavnost dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb italijanskih organov in so nato služili kot podlaga za izdajo odredb v predmetnem postopku, treba upoštevati, da je bila odredba o prisluhih zakonito izdana na podlagi odločitve državne tožilke v R Italiji dne 11. 5. 2018, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja v smeri nezakonitosti in protiustavnosti pridobljenih dokazov, niso utemeljena.

25.Je pa glede na povedano treba dodati še sledeče. Ambientalni prisluhi v vozilu Audi A3 z dne 18. 6., 19. 6., 8. 8. in 23. 8. 2018 so bili pri nas pomembni za naslednjo odredbo državne tožilke z dne 1. 10. 2018, s katero je odredila zoper E. E. in šest drugih osumljencev ukrep tajnega opazovanja po prvem odstavku 149.a člena ZKP, zoper E. E. pa tudi ukrep tajnega delovanja po prvem odstavku 155.a člena ZKP. Z odredbo preiskovalne sodnice Pp 4/18 z dne 1. 10. 2018 pa je bil zoper isto obdolženko odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, to je nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo na elektronskem komunikacijskem omrežju na dveh telefonskih številkah. Z obema odredbama se je postopek odkrivanja storilcev kaznivih dejanj s področja tihotapljenja mamil pri nas konkretno usmeril na E. E. ter na podlagi izsledkov teh ukrepov razširil še na druge osumljence, od katerih so se nekateri znašli v obravnavanem postopku. Vendar kot izhaja iz obrazložitve obeh odredb, tako državna tožilka kot preiskovalna sodnica utemeljenega razloga za sum nista temeljili le na navedenih ambientalnih prisluhih, pač pa tudi na drugih okoliščinah, predvsem ugotovitvah ob izvedbi tajnega opazovanja v Izoli 19. 6. 2018 in drugih. Ker sta bili obe odredbi tudi podrobno in temeljito obrazloženi glede obstoja vseh zakonskih znakov, sodišče druge stopnje v njuno zakonitost nima nobenih pomislekov.

26.Ostali očitki glede nezakonitih dokazov bodo obravnavani pri posameznih pritožbah.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

27.Zagovornik izpodbija odločitev sodišča, s katero je bil zavrnjen njegov predlog za izločitev dokazov, in sicer poročilo vseh tajnih delavcev, prisluškovanih telefonskih pogovorov med obtožencem in E. E., ambientalnih prisluhov, v katerih je bila udeležena E. E. ter izpovedbe tajnih delavcev z oznako TD 200 in TD 201. Vztraja na stališču, da se sodba ne sme opirati na izjave privilegirane priče E. E., ki jih je ta dala med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, saj se je v kazenskem postopku zoper obtoženega A. A., ko je bila zaslišana kot priča, sklicevala na pravno dobroto iz 236. člena ZKP in zoper obtoženca oziroma svojega moža ni pričala. Ker pa se izpodbijana sodba prvenstveno opira na izjave, ki jih je E. E. dala tajnemu delavcu med izvajanjem ukrepa tajnega delovanja in v njih obremenila obtoženca, je pridobila položaj obremenilne priče, glede katere pa obtožencu v celotnem postopku ni bila dana možnost, da jo zasliši. Kot obtoženka v postopku se je namreč branila z molkom, po izdani sodbi pa je bila zaslišana kot priča, vendar se je odrekla pričevanju. Zaradi tega obtoženec ni mogel uresničiti svoje pravice do obrambe, izjave E. E. pa so predstavljale ključen dokaz v zadevi.

28.Z navedenimi očitki se sodišče druge stopnje ne strinja, in sicer z enakimi razlogi, kot so navedeni v točki 620 izpodbijane sodbe. Upoštevati je treba, da je E. E. TD 200 dala izjave o kriminalnem udejstvovanju njenega partnerja in kasneje moža, v okviru izvrševanja prikritega ukrepa tajnega delovanja. Ker so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da izvršuje kaznivo dejanje v okvirju kriminalne združbe, je imela položaj osumljenke in zoper njo se je tudi izvajal ukrep tajnega delovanja, katerega namen je bil ugotoviti tako njeno udeležbo in vlogo pri kaznivih dejanjih kot drugih morebitnih sostorilcev. Res je, da je TD 200 posredovala podatke o dejanjih obtoženega A. A., vendar pa tu ni šlo za zbiranje obvestil od osumljenca, oziroma od osebe, ki se kasneje posluži pravice, da ne priča zoper obdolženca. Razlaga sodišča prve stopnje v navedeni smeri je povsem pravilna in zato določbe petega odstavka 154. člena ZKP v procesni situaciji, kot je obravnavana, ne pride v poštev. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če bi se zakonito pridobljeni dokazi izničili le zaradi spremembe procesnega položaja katere od preiskovanih oseb.

29.E. E. med izvrševanjem ukrepa tajnega delovanja ni imela procesnega položaja priče, pač pa je tega pridobila šele kasneje v postopku zoper svojega moža, ko je sodba zoper njo že postala pravnomočna. Zato drugače kot v svojstvu priče tudi ni mogla biti zaslišana. Dejstvo, da se je pričevanju odpovedala, zato ne pomeni, da njenih izjav v okviru izvrševanja ukrepov, kolikor se nanašajo na obtoženega A. A., ni dopustno upoštevati. S pritožnikom pa se dalje tudi ni mogoče strinjati, ko meni, da bi se navedenemu procesnemu položaju sodišče lahko izognilo tako, da priznanja krivde obtožene E. E. ne bi sprejelo in bi še naprej vodilo enoten postopek zoper vse obtožence. Takšno ravnanje bi namreč bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 285.c člena ZKP in tudi v škodo obtoženke.

30.Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s pritožbenim očitkom, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe v smislu 29. člena Ustave, ker v postopku ni mogel zaslišati obremenilne priče E. E. Ta se je v postopku branila z molkom, kot priča pa odpovedala pričevanju in se zato po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča RS in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice šteje, da obtoženec ni mogel uresničevati svoje pravice do obrambe in v tem okviru jamstev, ki izvirajo iz pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Kot dalje navaja, je sodišče v celoti sledilo izjavam E. E., ki naj bi jih glede A. A. podala tajnim delavcem, ki so zapisovali poročila. Tajni delavci so zato le posredne priče, obtožencu pa pravica do zaslišanja neposredne - obremenilne priče ni bila dana. Ker pa je E. E. večkrat lagala in delovala na svoj račun, njene izjave, ki jih je podala tajnemu delavcu, niso zanesljive in bi zato bilo še toliko bolj nujno njeno zaslišanje.

31.Pritožnik pravilno povzema ustavno sodno prakso, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6070/2016 z dne 31. 8. 2023 in po kateri se šteje, da obtožencu ni omogočena pravica do zasliševanja obremenilnih prič (soobtožencev), kadar se ti odpovejo pričevanju (zagovarjajo z molkom). Gre za primere, ko so priče oziroma soobtoženci formalno zaslišani, vendar iz zakonitih razlogov ne podajo izjave. Vendar je v takem primeru treba presoditi okoliščine, od katerih je odvisna poštenost postopka, kot je to sodna praksa tudi izrecno poudarila. Pri presoji, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, so relevantni 1) pristop sodišč k obremenilni izjavi avtorja, ki ga obramba ni imela možnosti neposredno zaslišati, 2) preostali obremenilni dokazi in njihova dokazna moč ter 3) procesni ukrepi, ki so uravnotežili slabši položaj obrambe, ker ni imela možnosti neposrednega zaslišanja avtorja obremenilnih izjav. V zvezi z navedenimi kriteriji pa sodišče druge stopnje ugotavlja sledeče. Sodišče je na odločitev E. E., da se ne bo zagovarjala, oziroma da ne bo pričala, ni imelo nobenega vpliva, saj je šlo za uresničevanje njenih zakonskih pravic, pa tudi če sodišče ne bi sprejelo njenega priznanja krivde, kot je to omenjal zagovornik obtoženca, to ne bi v ničemer vplivalo na obtoženkino pravico, da se tudi v nadaljevanju postopka zagovarja z molkom. Zato ostane le presoja dokazne moči njenih navedb glede na preostale obremenilne dokaze. Nobenega dvoma sicer ni, da so njene izjave glede obtoženega A. A. pri storitvi kaznivih dejanj pomembne, saj je tajnemu delavcu navajala vsebino pogovorov z obtožencem in druge okoliščine pri izvrševanju kaznivega dejanja. Vendar pa njene navedbe niso edini obremenilni dokaz in zato tudi ne ključni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba zoper obtoženega A. A. Pritožnik sicer navaja, da gre za ključen dokaz, vendar pa konkretnih navedb v tej smeri pritožba ne ponuja. Š½e zagovornik sam navaja, da je bil obtoženi A. A. objekt izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov od 8. 11. 2018 dalje, kar pomeni, da se je njegova vloga ugotavljala tudi na podlagi telefonskih prisluhov, pa tudi drugih okoliščin, ki jih je E. E. podala tajnemu delavcu in jih je zato sodišče presojalo v skladu z vsemi izvedenimi dokazi pri vsakem kaznivem dejanju, kar je v sodbi nato tudi konkretno obrazložilo. Opredelilo pa se je tudi do konkretnih navedb obtoženca na glavni obravnavi, da je E. E. tajnemu delavcu lagala in si izmišljevala dogodke. Zaradi vsega navedenega zato ni mogoče zaključiti, da je bila obtožencu zaradi nezmožnosti zaslišanja E. E. kršena ustavna pravica iz 29. člena Ustave.

32.Zagovornika obtoženega A. A. in Č. Č. sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo postopek, ko na zahtevo obrambe ni izvedlo postopka za odvzem dolžnosti varovanja tajnosti, na katero so se med zaslišanjem sklicevali izvrševalci prikritih ukrepov. Sodišče prve stopnje se je o tem v sodbi tako podrobno in prepričljivo opredelilo, da k navedenemu ni treba kaj bistveno novega dodati. Postopka po določbi 235.a člena ZKP namreč ni mogoče razumeti kot dolžnost sodišča, da ga izvede vselej, ko se priča sklicuje na dolžnost varovanja tajnih podatkov. Odločitev o tem je odvisna od vsebine varovanega tajnega podatka oziroma od pravne relevantnosti predlaganega dokaza, česar pa obramba tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnila. Tudi kot izhaja iz pritožbenih navedb, je bilo za obrambo sporno opazovanje vozila Audi A3 od Karavank do Izole, vendar pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da to dogajanje z vidika dokazne ocene, ni pomembno.

33.Enak odgovor sledi tudi na pritožbeni očitek zagovornika obtoženega A. A., kdo dejansko je bil koordinator zadeve Grand Tour 1 in 2, oziroma, ali je to res bila oseba, ki je bila na sodišču zaslišana kot priča. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 6. 6. 2024 zaslišalo koordinatorja akcije Grand Tour 1, ki je pojasnil, da je v zadevi kot koordinator sodeloval od začetka do konca, nobene podlage pa ni za utemeljenost suma, da ni bil zaslišan pravi koordinator akcije. Obtoženčev zagovornik v pritožbi dalje izraža pomisleke tudi glede načina oštevilčenja poročil o tajnem delovanju in glede poročila z dne 12. 2. 2019. Sodišče druge stopnje se strinja s pojasnilom sodišča, da številčne napake v oznakah poročil ne vplivajo na verodostojnost poročil, ki so bila vsebinsko ocenjena, sodišče pa je tudi izrecno poudarilo, da poročilo z dne 12. 3. 2019 vendar obstaja in da je bilo na glavni obravnavi tudi povzeto, zato nasprotna pritožbena izvajanja ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede izvedbe tajnega opazovanja z dne 12. in 13. 3. 2019.

34.Kolikor zagovornik dalje izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju TD 202 in 203, že vsebina njegove pritožbe potrjuje, da zaslišanje ni potrebno. Po stališču pritožnika bi se namreč z zaslišanjem le preverilo okoliščino, kakšne so bile realne možnosti za izpeljavo prevoza mamila v Luko Koper oziroma, ali je šlo zgolj za slepilni manever policije za prekomerno izvajanje prikritih ukrepov. S temi očitki se je ukvarjalo še sodišče prve stopnje, ki je glede prevoza mamila v Luko Koper ugotovilo, da je v tej smeri že prišlo do srečanja med TD 200 in J. J., kar je v sodbi tudi podrobno pojasnilo. Iz tega sledi, da je dejansko šlo za realne namene izpeljave posla storilcev kaznivega dejanja in ne za zgolj fiktivno pretvezo, kot meni pritožnik.

35.Zagovornik v okviru kršitve kazenskega zakona navaja, da je dejanje, kot je opisano v drugi alineji 1. točke krivdoreka in je čas storitve naveden 2. 12. 2019, sodišče pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja, vendar pa je bilo že v predkazenskem postopku z analizo zasežene snovi ugotovljeno, da predmet kaznivega dejanja ni bila prepovedana droga, pač pa zmes, ki ne predstavlja mamila. Zato ni šlo za poskus, temveč za neprimeren poskus kaznivega dejanja in bi zato sodišče moralo uporabiti določbo 35. člena in ne 34. člena KZ-1. Ta ugotovitev pa je pomembna zaradi presoje okoliščin, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije.

36.Navedeni pritožbeni očitki so sicer točni, vendar na pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja obtoženca ne vplivajo, saj je glede na preostala izvršitvena dejanja vendar šlo za dokončano kaznivo dejanje. Pritožbeni očitki se zato lahko nanašajo le na obrazložitev sodbe in posledično na izrek kazenske sankcije, ki pa je, kot bo še rečeno, povsem pravilna.

37.V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik izpodbija dokazno oceno glede dejanj, ki se očitajo obtožencu. Skupno izhodišče pritožbenih navedb je, da ugotovitve sodišča temeljijo na izjavah E. E. tajnemu delavcu med izvajanjem ukrepa tajnega delovanja, te izjave pa niso zanesljive in zato ne dopuščajo gotovostnih zaključkov glede udeležbe obtoženega A. A., ki se je v času storitve kaznivih dejanj nahajal na prestajanju zaporne kazni in pri očitanih mu kaznivih dejanjih ni bil neposredno udeležen. Kaznivo dejanje naj bi izvrševal preko svoje tedanje partnerke, kasneje žene E. E., vendar pa je dokazni postopek po ugotovitvah zagovornika, pa tudi sodišča, potrdil, da E. E. tajnemu delavcu ni vedno govorila resnice, saj je zaradi dobička pri proviziji hotela delati mimo vednosti A. A.

38.Sodišče druge stopnje je pravilnost dejanskega stanja glede posameznega dejanja obtoženega A. A. preizkusilo v smeri pritožbenih očitkov in ugotovilo, da ti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč svoje ugotovitve in zaključke glede posameznega izvršitvenega dejanja pravilno ugotovilo in v sodbi zelo obširno in argumentacijsko prepričljivo obrazložilo. Pri vsakem dejanju je podrobno povzelo v postopku prikritih ukrepov pridobljene dokaze - izsledke, in sicer telefonske prisluhe, poročila tajnega delavca TD 200 in druge dokaze, nato pa napravilo prepričljive sklepe. Ker se sodba preizkuša le v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje obrazložitve sodbe ne bo ponavljalo, pač pa se bo opredelilo le na bistvene očitke.

39.Kar zadeva očitek dejanja z dne 12. 5. 2019 v prvi alineji točke I je obrazložitev sodbe podana v točkah 130 do 139, pritožnik pa povzema le obrazložitev sodbe do točke 134 in nato navaja posamezne nelogičnosti v zvezi z dogodki, ki bi jih po njegovem bilo mogoče pričakovati, pa se niso zgodili. Zaradi tega izjave E. E. tajnemu delavcu glede različne količine kokaina, naj ne bi bile prepričljive. Vendar te trditve niso pomembne, saj pritožba zanemari ugotovitve glede dogovarjanja obtoženega A. A. z J. J. in v zvezi s tem prihod obtoženčevega bratranca K. K., ki je v Izolo pripeljal 1 kg kokaina, kot je to podrobneje navedeno v obrazložitvi sodbe pod točko 138.

40.Pri dejanju pod drugo alinejo, točko 1, se obtožencu očita, da je 2. 12. 2019 E. E. napotil k L. L., s katerim se je dogovoril za prevzem 43 g kokaina, katerega je nato v skladu z navodili E. E. prevzela in ga prodala tajnemu delavcu, ker pa ni šlo za kokain, je dejanje ostalo pri poskusu. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno povzelo ugotovitve prikritih ukrepov in tudi vlogo L. L. in že glede na vsebino telefonskega pogovora ob 17.24 uri ni dvoma, da je med A. A. in L. L. bilo dogovorjeno glede izročitve kokaina E. E. Pritožnikov očitek, da sodišče ni obrazložilo, kako naj bi se A. A. dogovoril z L. L., ni bistven glede na dejstvo, da je E. E. TD 200 povedala, da jo je po mamilu k L. L. poslal prav A. A. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrebe po zaslišanju L. L. in M. M., saj je dejansko stanje zanesljivo ugotovljeno že na podlagi zgoraj izpostavljenih dejstev.

41.Zagovornik sodbe glede dejanja pod tretjo alinejo točke I ne izpodbija, pač pa se v nadaljevanju ukvarja z dejanjem posredovanja pri prodaji 1 kg kokaina dne 4. 7. 2020. Tudi glede tega dejanja je dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno in obširno obrazloženo, ugotovitve sodišča pa se nanašajo na celoten potek dogodkov glede prodaje kokaina. Bistveni poudarek v pritožbi je, da ravnanje obtoženca, kot ga je ugotovilo sodišče, ne izpolnjuje zakonskih znakov posredovanja pri prodaji, saj obtoženec ne s prodajalcem niti s kupcem ni kakorkoli kontaktiral. To, da je E. E. rekel, naj J. J. predstavi težave pri izvedbi posla in ga vpraša, kaj ji je storiti, pa po oceni pritožbe še ne pomeni posredovanja.

42.Z navedenimi očitki se ni mogoče strinjati. Vloga obtoženega A. A. pri posredovanju prodaje 1 kg kokaina je v izpodbijani sodbi predstavljena širše in bolj podrobno kot v pritožbi navaja zagovornik. Kot namreč izhaja iz obrazložitve sodbe, je A. A. ugotavljal možnost, da bi kokain dobil od Š½. Š½., nato od drugih oseb v Izoli, s čimer vse se je dogovarjal z E. E., ta pa je vsebino teh pogovorov prenašala TD 200. Čeprav drži, da iz podatkov spisa ne izhaja, da je A. A. osebno s komerkoli kontaktiral, pa je očitno, da je na nek način le komuniciral z J. J., saj je to tajnemu delavcu zatrdila E. E., ki ni imela nobenega razloga, da o tem ne bi govorila resnice. To na drugi strani pomeni, da je tudi J. J. vedel za vlogo A. A. pri nabavi 1 kg kokaina, saj je bil nejevoljen, ker se je A. A. dogovarjal tudi z drugimi dobavitelji. Nobenega dvoma zato ne more biti, da je bil preko E. E. aktivno vpleten v izvedbo posla in je zato izpodbijana sodba tudi v tem delu povsem pravilna.

43.Kar zadeva kaznivo dejanje pod peto alinejo točke I z dne 22. 2. 2021 obtoženčev zagovornik povzema dokazno gradivo glede kontaktov E. E., TD 200 in J. J. in ugotavlja, da iz te komunikacije ne izhaja, da bi obtoženi A. A. s komerkoli kontaktiral, pač pa je bila v to dejanje globoko vpletena le E. E. Obtoženec je bil zainteresiran le za provizijo, ki naj bi bila višja kot 1.000,00 EUR, vendar zgolj ta okoliščina po mnenju pritožbe še ne predstavlja njegove udeležbe pri kaznivem dejanju.

44.Z navedenimi ugotovitvami pritožnika se je mogoče sicer načeloma strinjati, vendar je tudi motiv višje provizije treba upoštevati v kontekstu celotnega dogajanja, ki je v sodbi podrobno obrazloženo. Dokazni zaključek glede udeležbe obtoženega A. A. je naveden v točki 329 sodbe, zagovornik pa razen zgoraj povzetega, konkretno ne pove, zakaj ugotovitev sodišča ni pravilna. K temu pa je glede na pritožbene navedbe le dodati, da pri izvršitvenem dejanju posredovanja pri prodaji ni potrebno, da storilec osebno kontaktira s prodajalcem ali kupcem, pač pa se posredovanje lahko izrazi tudi preko druge osebe, v konkretnem primeru E. E., upoštevajoč ob tem tudi razmerje med obtoženim in J. J., ki je temeljilo na medsebojnem zaupanju. Sicer pa, kot rečeno, zagovornik teh ugotovitev sodišča tudi konkretno ne izpodbija.

45.Pri dejanju pod zadnjo alinejo točke I se obtoženemu A. A. očita, da je po dogovoru z J. J. E. E. večkrat dobavil večje količine mamila, in sicer tako, da je v enem primeru mamilo dostavil K. K., v drugem pa N. N., E. E. pa je nato različnim odjemalcem prodala 300 g kokaina. Sodišče prve stopnje je ugotovitve in dokazne zaključke podalo v točkah 290 do 298, zagovornik pa tudi v tem delu ne pove nič takega, kar bi omajalo pravilnost sodbe. Po tistem, ko povzema poročilo o tajnem opazovanju z dne 21. 9. in 23. 9. 2020 ter poročilo o tajnem delovanju, v pritožbi izpostavlja le, da ni jasno, kako in kdaj naj bi obtoženec E. E. dostavil kokain, oziroma, da naj bi ravno on organiziral dostavo kokaina. Vendar ta okoliščina z zanesljivostjo izhaja iz navedb E. E. TD 200, pa tudi iz vsebine telefonskega pogovora med A. A. in E. E., ki ga sodišče dobesedno povzema v opombi pod točko 36 v izpodbijani sodbi. Ker je tudi v nadaljevanju E. E. TD 200 omenjala dobave mamila preko J. J. bratranca, ni nobenega dvoma, da se je o tem dogovorila s A. A., da je to dobavo uredil, ona pa mu je nato v zaporih izročila del provizije, zato ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da obtoženi A. A. pri tem poslu ni imel nobenega opravka.

46.Na podlagi vsega povedanega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena izvajanja niso privedla do zaključka, da je dejansko stanje v sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno.

47.Kar zadeva odločbo o kazenski sankciji, obtoženčev zagovornik meni, da je obtožencu izrečena kazen previsoka. Kot navaja, je obtoženec sicer že res bil obsojen zaradi enakega kaznivega dejanja, vendar je šlo v vseh primerih za posest zanemarljivih količin prepovedane droge, kazen zapora pa je prestajal tako v Italiji kot v naši državi, in sicer kolikor se upošteva izpodbijana zaporno kazen, bi to pomenilo, da bo v razdobju 17 let zaprt kar 15 let in pol. Tako dolga zaporna kazen pa ne vpliva pozitivno na obtoženčevo resocializacijo, pri čimer je treba upoštevati, da je oče dveh mladoletnih otrok, med prestajanjem kazni pa se je tudi poročil, in s tem pokazal željo po spremembi v svojem življenju.

48.Navedene okoliščine po oceni sodišča druge stopnje nimajo takšne teže, da bi dosegle izrek milejše kazni. Okoliščine, ki so vplivale na višino zaporne kazni, so namreč v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljene in glede vseh okoliščin ustrezno ovrednotene, tako da se obtožencu določena kazen sedmih let in dva meseca zapora za obravnavana kazniva dejanja izkaže povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kot ostalim okoliščinam, ki so v izpodbijani sodbi v točkah 527 do 531 podrobno obrazložene. Dejstvo je, da je obtoženec ne le specialni povratnik temveč storilec, ki je pokazal izredno vztrajnost pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja, saj je to storil med prestajanjem zaporne kazni, kar kaže, da prej izrečene mu sankcije nanj niso imele prav nobenega učinka. Organizirano prodajo mamila je preko svoje partnerke in kasnejše žene E. E. vodil neposredno iz zapora, kar predstavlja bistveno obteževalno okoliščino, katero je sodišče prve stopnje povsem ustrezno ovrednotilo. Na drugi strani pa dejstvo, da je oče dveh otrok, ni okoliščina, ki mu bi bila posebej v dobro, saj za otroka, ker se nahaja neprestano v zaporu, nikoli ni skrbel, niti ne more skrbeti. Določena mu zaporna kazen je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem na mestu.

49.Obtoženčev zagovornik izpodbija tudi izrek izgona tujca, ki je bil obtožencu izrečen, z utemeljitvijo, da stranska kazen ustreza formalnim pogojem, vendar pa je neutemeljena in zato nesorazmerna. Kot že rečeno je obtoženec oče dveh otrok in ima pravico do družinskega življenja, ta pravica pa bi mu bila z izgonom kršena in je zato odločitev sodišča v nasprotju s 53. in 54. členom Ustave RS. Pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki jo Ustava uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine, enako pa to določa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 8. členu. Zato ocenjuje, da sodišče obtožencu navedene stranske kazni ne bi smelo izreči.

50.Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi, kot jih je pri obrazložitvi izgona tujca navedlo sodišče prve stopnje v 532. točki sodbe. Drži, da je obtoženec oče dveh otrok in da se je med prestajanjem kazni poročil, vendar na drugi strani ne gre prezreti, da njegova družinska skupnost dejansko nikoli ni zaživela, saj, kot je že zgoraj povedano, se obtoženec ves čas nahaja v zaporu. Družinska skupnost se torej navaja zgolj formalno, ne obstaja pa tudi dejansko, zaradi česar mu že iz tega razloga ne more biti kršena ustavna pravica do družinskega življenja, kot to meni zagovornik. Na drugi strani pa ne gre prezreti, da je obtoženec oseba, ki predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost, saj se storitev kaznivega dejanja, pa tudi njegova predkaznovanost nanaša na kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Izgon tujca iz naše države za čas treh let je zato povsem na mestu.

51.Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi izpostavlja tudi naslednje pomisleke. Kot navaja, je sodišče prve stopnje hitelo s postopkom, da ga zaključi do 3. 10. 2024, saj je tega dne potekel dvoletni rok, v katerem sme pripor trajati po vloženi obtožnici, na drugi strani pa je z izdelavo pisnega odpravka sodbe zelo zamujalo. Predsednica senata je namreč za pisno izdelavo sodbe potrebovala več kot 200 dni, tako znatna prekoračitev pa lahko pomeni tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave in pravnih standardov poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče druge stopnje zato poziva, da preveri, ali je bilo zadoščeno določbi prvega odstavka 363. člena ZKP.

52.Sicer drži, da je bil v obravnavani zadevi znatno prekoračen rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe, vendar je na drugi strani treba upoštevati, da je obrazložitev izpodbijane sodbe izjemno obsežna in tudi zelo podrobna, pač v skladu s standardi, kot jih sedaj zahteva sodna praksa. Tako velika obsežnost sodbe pa seveda zahteva svoj čas, sodišče druge stopnje pa ne razpolaga z objektivnimi podatki, na podlagi katerih bi lahko presodilo, ali bi sodba lahko bila napisana v krajšem času in za koliko naj bi ta čas bil krajši. Zato navedena, relativna kršitev postopka za pravilnost sodbe pravzaprav niti ni pomembna.

53.K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.

54.Zagovornica v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitve načela nepristranskosti sodišča in nezakonitih dokazov, kar je bilo obravnavano že zgoraj, in zato k navedenemu ni treba ničesar novega dodati. Pač pa uveljavlja še druge kršitve, ki naj bi bile v nasprotju s poštenim sojenjem, in sicer glede odločanja o zahtevah za izločitev dokazov. Kot navaja, je sodišče o dveh zahtevah za izločitev dokazov odločilo po tistem, ko je že sprejelo priznanje krivde obtoženih F. F., G. G., E. E. in H. H., kar je v nasprotju s potekom postopka, pa tudi stališčem Višjega sodišča v Kopru v sklepu IV Kp 38432/2017 z dne 17. 10. 2019. V tem sklepu je namreč navedeno, da je morebitno dilemo o nezakonitosti dokazov treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde.

55.Po mnenju pritožbenega sodišča navedeni očitki ne predstavljajo kršitve postopka. Načeloma je sicer res, da ima odločitev o zahtevi za izločitev dokazov prednost pred odločitvijo o priznanju krivde, vendar le, če se očitki nezakonitosti dokazov nanašajo na kaznivo dejanje obtoženca, ki krivdo priznava. Ker obtoženi B. B. krivde ni priznal, niti ni zahteval izločitve dokazov, bi morala zagovornica pojasniti, katere pravne posledice naj bi imelo nepravilno postopanje sodišča za obtoženega B. B., kateremu obtožba očita storitev drugih kaznivih dejanj kot tistim, ki so krivdo priznali. Te vzročne zveze pa pritožba ne zatrjuje, kolikor pa navaja, da je s tem, ko je sodišče o priznanju krivde odločilo pred odločitvijo o nezakonitosti dokazov, podan dvom v njegovo nepristranskost, bi tudi v tem primeru morala pravočasno zahtevati izločitev sodnice, česar pa obramba ni storila. Zato ti očitki sedaj niso več upoštevni.

56.Zagovornica v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zatrjuje, da je zaključek sodišča o dokazanosti ravnanja obtoženca z dne 4. 6. 2020 in 17. 5. 2021 zmoten in temelji le na dveh dejstvih. Prvič, srečanju dne 30. 5. 2020 med TD 200, E. E. in obtožencem, na katerem se je ta lažno predstavljal za O. O., česar obtoženec ni nikoli zanikal, in drugič, da je E. E. tajnemu delavcu povedala, da ji je kokain 4. 6. 2020 in tudi vzorec kokaina 17. 5. 2021 dostavil obtoženec, kar pa je na glavni obravnavi 5. 9. 2024 zanikala, rekoč, da se je tajnemu delavcu zlagala. Kot pritožba dalje opozarja, glede očitkov obtožencu ni na voljo nobenega materialnega dokaza, in sicer na zavoju mamila ni obtoženčevega DNK, niti ni bil viden pri smetnjakih, kjer je bila puščena droga, pač pa je bil tedaj opazovan na povsem drugi lokaciji. Pri hišni preiskavi obtožencu ni bil najden kokain in tudi ni nobenih dokazov, da bi mu E. E. izročila 15.000,00 EUR, pa tudi sicer v tem času med njim in E. E. ni bila zabeležena nobena komunikacija. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do izpovedbe E. E. na glavni obravnavi.

57.Čeprav drži, da obtoženca ne bremeni noben materialni dokaz in da je E. E. kot priča zanikala resničnost izjav, ki jih je glede dobavitelja kokaina navedla TD 200, pa sodišče druge stopnje v pravilnost sodbe nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno povzelo potek dogodkov, kot izhaja iz izvedenih dokazov, in nato glede sprejetih zaključkov tudi podalo prepričljivo razlago. Res je, da je najbolj obremenilen dokaz izsledek ukrepa tajnega delovanja in izpovedba TD 200, da je E. E. kot dobavitelja kokaina pri dejanjih 4. 6. 2020 in 17. 5. 2021 omenjala B. B., vendar so njene navedbe tajnemu delavcu podprte tudi z drugimi posrednimi dokazi, katerim obtoženec ni oporekal. Dejstvo je, da se je obtoženec 30. 5. 2020 pod pretvezo, da je Č. Č. neposredno sestal s TD 200 in E. E. in se v pogovoru predstavljal kot bodoči dobavitelj mamila ter v njem aktivno sodeloval, torej ni bil zgolj pasivno prisoten, kot sam navaja v svojem zagovoru. Dalje, na dan prodaje 272,37 g kokaina je bil zaznan v bližini primopredaje in čeprav ni mogoče trditi, da je le-to neposredno nadzoroval, pa je treba upoštevati, da zoper E. E. in obtoženca tedaj še ni bil odrejen ukrep nadzora telefonske komunikacije. Drži, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mamilo odložil v smetnjak prav obtoženi B. B., vendar ta okoliščina ni pomembna ob tem, da sploh ni bilo ugotovljeno, kdo in kdaj naj bi mamilo spravil v smetnjak, kar pomeni, da tisti prostor, kjer se je smetnjak nahajal, ni bil pod policijskim nadzorom. Je pa bilo ugotovljeno, da se je E. E. takoj po prejemu denarja osebno srečala z neznanim moškim, kateremu je očitno izročila denar. Dalje ne gre prezreti, da je E. E. kot dobavitelja kokaina tajnemu delavcu omenjala obtoženca tudi kasneje 11. 6. 2020 ter pri tem navajala podrobne okoliščine glede slednjega in sicer, da mamilo kupuje v Ljubljani. Zelo pomembna pa je dalje tudi ugotovitev, da je bil neposreden kontakt obtoženca z E. E. zaznan 17. 5. 2021, po tistem, ko je E. E. tajnemu delavcu izročila vzorec kokaina češ, da ga pošilja obtoženi B. B., ki se je nato na skuterju tudi pripeljal do E. E. in kjer ga je tajni delavec ob tej priliki tudi prepoznal. Ta kontakt pa nenazadnje potrjuje tudi B. B., čeprav zanj navaja druge razloge. Iz obrazložitve sodbe pa tudi sledi, da je E. E. tajnemu delavcu navajala, da je bil dobavitelj mamila v obeh konkretnih primerih, in mu pri tem glede vloge B. B. opisovala še druge podrobnosti, pred dejanjem z dne 4. 6. 2020 in takoj po izročitvi vzorca 17. 5. 2021 pa je bil B. B., kot že rečeno, tudi neposredno zaznan s strani tajnega delavca.

58.V nasprotju s pritožbeno trditvijo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče o izpovedbi E. E. na glavni obravnavi konkretno izreklo v točkah 347 in 348. Pojasnilo je, iz katerih razlogov ne verjame E. E., da je bil pravi dobavitelj mamila v primerih, ko je lažno obremenila B. B., J. J. Obrazložilo je, zakaj E. E. tedaj mamila ni dobavljala od J. J., kar je tedaj povedala tudi tajnemu delavcu, da ji mamila res ni dostavljal J. J., pa je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe pod točko 241, ko je vzorec mamila, ki je bil predmet prodaje 4. 6. 2020, prinesla obtoženemu A. A. v zapore, ki je ugotovil, da je kokain večkrat premešan z dodatki in zato ugotovil, da ne gre za robo, ki jo dobavlja J. J. To ugotovitev je nato tudi prenesla v vednost tajnemu delavcu. Obrazložitev sodbe glede obeh dejanj, ki se očitajo B. B., ne dopušča nobenega dvoma, da je E. E. tajnemu delavcu, kateremu je tedaj zelo zaupala, glede dobavitelja mamila omenjala pravo osebo, to je obtoženega B. B., katerega pa kasneje, ko je bila zaslišana kot priča, ni hotela več obremenjevati. Zato njena izpovedba na glavni obravnavi tudi po oceni pritožbenega sodišča nima posebne teže.

59.Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po trditvah pritožbe v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi, da so posamezni razlogi v sodbi med seboj v nasprotju. Glede neobrazloženosti pritožba ne pove, glede katerih bistvenih okoliščin (razen naklepa) sodba ne ponuja razlogov, in je zato v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Je pa le na splošno ugotoviti, kot je bilo rečeno že zgoraj, da je obrazložitev sodbe zelo obsežna, zelo podrobna in konkretna pa je tudi glede obtoženega B. B.

60.Pritožnica vidi nasprotje v razlogih sodbe v ugotovitvi sodišča, kjer je navedeno, da je E. E. tajnemu delavcu vedno povedala, kdo je njen dobavitelj mamila, na drugi strani pa je hotela tajnemu delavcu prikriti, da je P. P. (Č. Č.) obtoženi B. B., kasneje pa kot priča potrdila, da se je tajnemu delavcu zlagala glede dobavitelja mamila. Tudi v tem delu sodišče ni storilo očitane kršitve, saj je gornje navedbe treba upoštevati v kontekstu ugotovljenega dejanskega stanja in dejstva, da sodišče ni sprejelo izpovedbe E. E. na glavni obravnavi. Kar zadeva naklep kot subjektivni zakonski znak, pa pritožba na eni strani navaja, da sodba o tem nima razlogov, zatem pa pove, da so razlogi za vse obtožence podani v 524. točki sodbe. Vendar kolikor ima v zvezi s tem pritožba v mislih pomanjkljivost ali skromnost obrazložitve, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi povsem zadostni. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč že glede na njegovo naravo pa tudi konkretne očitke B. B., mogoče storiti le naklepoma, sodišče pa je tudi konkretno navedlo, zakaj meni, da je B. B. kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Kršitev postopka zato ni podana.

61.Zagovornica dalje navaja, da dejanji, kot se očitata obtožencu, nista konkretizirani, saj iz sodbe ne izhaja, katero izvršitveno obliko iz prvega odstavka 186. člena KZ-1 naj bi obtoženec v obeh primerih storil. Vendar ta očitek ne drži, saj kolikor se zatrjuje, da je obtoženec proti plačilu 1.500,00 EUR izročil 272,37 g kokaina, to ne more pomeniti nič drugega kot prodajo, izročitev 0,17 g kokaina kot vzorca z namenom prodaje 300 g kokaina pa sodi v okvir poskus prodaje mamila, hkrati pa ima tudi znake dajanja v promet zaradi prodaje, kar pa niti ni pomembno ob tem, da je sodišče obe dejanji opredelilo kot eno kaznivo dejanje.

62.Pritožnica še meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je obtoženca spoznalo za krivega, čeprav bi ga moralo, če bi dejansko stanje pravilno ugotovilo, oprostiti obtožbe. Vendar s temi navedbami ne zatrjuje kršitev kazenskega zakona, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o čemer pa je bilo razlogovano že zgoraj.

63.Z zagovornico se tudi ni mogoče strinjati, ko meni, da je sodišče obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo. Okoliščine, ki vplivajo na višino zaporne kazni, so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene, v kolikor pa pritožnica meni, da je sodišče nepravilno upoštevalo kot obteževalne nekatere okoliščine, ki to niso, njene pritožbe niso na mestu. Dejstvo namreč je, da je bil obtoženec že kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje v Republiki Italiji, kjer je bil tudi obsojen, sodišče pa je dalje pravilno upoštevalo tudi, da je bil obtoženec dobro vpet v kriminalno dejavnost z drogami, s čimer si je zagotavljal zaslužek, saj sicer ni bil zaposlen. Glede stališča pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevati, da zatrjevana izvršena dejanja nimajo družbene nevarnosti, saj so bila sprovocirana s strani policije in je bila droga izrečena tajnemu delavcu, je potrebno pojasniti sledeče. Pritožnica ne konkretizira očitka o izzivanju kriminalne dejavnosti, zaradi česar ta navedba ni upoštevna, kar zadeva izročitev droge tajnemu delavcu, pa je treba vedeti, da obtožencu ta okoliščina ni bila znana, ker je šlo za izvajanje prikritih ukrepov, in zato tudi ne more predstavljati olajševalne okoliščine. Glede na težo dejanja in obtoženčevo predkaznovanost ter druge okoliščine, ki so v sodbi še navedene, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je obtožencu izrečena kazen povsem primerna.

64.Zagovornica izpodbija tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi z utemeljitvijo, da sodišče obtožencu ni dokazalo storitve očitanega mu kaznivega dejanja, s tem pa tudi ne prejem zneska 15.000,00 EUR. Edini indic, da je B. B. dobil denar, naj bi bil v tem, da je E. E. TD 200 povedala, da mora ta denar čim prej dostaviti B. B. in da ji je on dobavil kokain, vendar dokazi v spisu teh navedb ne potrjujejo. Komu je E. E. odnesla 15.000,00 EUR, se namreč ni ugotovilo, pri obtožencu denar ni bil najden, E. E. pa je kasneje svoje navedbe, ki jih je izrekla tajnemu delavcu, označila kot lažne. Zaradi tega zaključek sodišča o prejemu premoženjske koristi po mnenju pritožbe ni pravilen.

65.Š½e v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo rečeno, da je povsem pravilen zaključek sodišča, da je obtoženec E. E. dostavil kokain, katerega je nato ta proti plačilu 15.000,00 EUR dostavila TD 200, ugotovljeno pa je bilo dalje tudi, da je ta denar očitno izročila neznancu, s katerim se je srečala po dejanju. Glede na celotno dokazno oceno in pravilnost zaključka, da je bil obtoženec tisti, ki je E. E. dostavil kokain, tudi ne more biti dvoma, da je prejel kupnino zanj v višini 15.000,00 EUR, saj to izhaja tudi iz navedbe E. E. TD 200, katero pritožba citira. Povsem razumna in logična je zato razlaga, da je B. B., ker je izročil mamilo, zanj tudi prejel kupnino. Zato se tudi odločba o odvzemu premoženjske koristi izkaže kot povsem pravilna, s tem pa pritožba zagovornice tudi v tem delu kot neutemeljena.

66.K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.

65.Tudi zagovornik tega obtoženca uvodoma uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ker je predsednica senata izdala sodbo v predhodnem postopku, ko so soobtoženci priznali krivdo in si je s tem ustvarila svoje mnenje o zadevi, pa tudi zato, ker je na glavni obravnavi 19. 9. 2024 prebrala sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 3325/2015 z dne 23. 4. 2018, ki pa bi morala biti izbrisana iz izpiska iz kazenske evidence že v mesecu decembru 2023, zaradi česar obtoženec od tedaj dalje velja za neobsojenega. Zaradi tega so tudi odpadli razlogi za pripor, ki je bil obtožencu prav zaradi njegove predkaznovanosti podaljševan vse do izreka sodbe. Spričo navedenih razlogov, ki imajo podlago tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, bi sodnica po mnenju pritožnika morala biti izločena iz sojenja.

66.Z navedenimi očitki pritožnik uveljavlja obstoj subjektivnih okoliščin na strani predsednice senata, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost, kar je uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, vendar neuspešno. V zahtevi za izločitev na glavni obravnavi 23. 9. 2024 je zahteval izločitev sodnega senata, ker se je ta seznanil z nedovoljenim dokazom, in sicer prebrano sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, ki je zgoraj citirana in ki velja za izbrisano. S prebranjem sodbe pa se je senat "psihološko okužil", zahteva za izločitev senata pa je bila nato z odločitvijo predsednice sodišča zavrnjena. To pa v smislu zgoraj obrazloženega pomeni, da obramba sedaj v pritožbi lahko uveljavlja očitek o nepristranskosti sodišča le v tolikšnem obsegu, kot se nanaša na seznanitev z nedovoljenim dokazom, ne pa tudi zaradi sodelovanja v postopku zoper obtožence, ki so krivdo priznali. V tem delu pritožbene navedbe kot prepozne niso upoštevne.

67.Dejstvo, da se je senat seznanil z obsodilno sodbo, čeprav je bila ta že izbrisana v smislu prvega odstavka 82. člena KZ-1, ne predstavlja izločitvenega razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Sodbe, ki je bila kasneje izbrisana, namreč ni mogoče oceniti kot nedovoljen dokaz, pač pa akt sodišča, ki je zaradi poteka časa in ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev, izgubil svojo veljavnost z vsemi pravnimi posledicami sodbe. V praksi to pomeni, da obsojenec velja za neobsojenega tudi v primeru, če se sodišče seznani s sodbo, ki je že izbrisana in mu zato te obsodbe ne more šteti v škodo. To je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije tudi upoštevalo, saj je navedlo, da obtoženec velja za neobsojenega. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 9. 2024 izhaja, da je sodišče šele po tistem, ko je prebralo obsodilno sodbo zoper obtoženega C. C., ugotovilo napako v zapisu letnice²⁵ in posledično zaključilo, da je sodba že izbrisana. To pomeni, da sodišču ni mogoče očitati, da je vedelo, da je sodba že izbrisana iz kazenske evidence, pa jo je kljub temu prebralo, zaradi česar tudi ni utemeljen izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Dejstvo, da je sodišče obtožencu podaljševalo pripor zaradi sodbe, ki bi morala biti izbrisana, pa za sam obstoj kaznivega dejanja ni bistveno.

68.Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede zakonitosti dokazov italijanskih varnostnih organov in odredbe državne tožilke z dne 19. 6. 2018. Vendar v tem obsegu ne navaja ničesar bistveno novega, kar ni bilo že zgoraj obravnavano in je zato zagovornika le napotiti na gornjo obrazložitev. Omeniti pa je treba le, da zagovornik kot pomembno okoliščino vidi v dejstvu, da se je vozilo Audi A3 nahajalo v Sloveniji v času od 3. 2. 2018 do 21. 3. 2018, ko se je z novo registrsko tablico vrnilo v Italijo in ker je vozilo imelo nameščeno GPS napravo, je očitno, da so italijanski varnostni organi v tem času izvajali tajno prisluškovanje in sledenje in to brez vednosti slovenske policije, kar predstavlja kršitev suverenosti naše države. Ti očitki po mnenju pritožbenega sodišča za obravnavano zadevo niso pomembni, bi pa lahko bili upoštevni v postopku italijanske zadeve št. 7288/18. Čemu te okoliščine tudi niso pomembne, pa je sodišče že podrobneje pojasnilo zgoraj v točki 24 te sodbe.

69.Glede kaznivega dejanja, ki se obtožencu očita, zagovornik najprej opozarja na nesorazmernost trajanja prikritih ukrepov, ki so bili odrejeni v času od 15. 6. 2020 do 15. 10. 2020. Kot navaja, se obtožencu pred izvajanjem ukrepa očita le eno dejanje z dne 5. 6. 2020, v času izvedbe ukrepov pa tudi eno dejanje z dne 16. 6. 2020, medtem ko so se ukrepi neutemeljeno podaljševali do oktobra 2020 in se je zato obtožencu glede na merila iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 kršila ustavna pravica do zasebnosti.

70.Glede sorazmernosti trajanja prikritih preiskovalnih ukrepov se je sodišče na splošno izreklo v 595. točki sodbe, pri obtoženemu C. C. pa je razloge za odreditev in trajanja ukrepov podalo v 96. točki. Iz teh je razbrati, da je skupno trajanja ukrepa tajnega delovanja znašalo le štiri mesece, ukrep pa se je podaljšal le enkrat in zato očitek o nesorazmernosti trajanja tega ukrepa ni na mestu. Zagovornik pa tudi ne trdi, da je bil ukrep odrejen in podaljšan nezakonito.

71.Kar zadeva izvršitveno dejanje z dne 5. 6. 2020 zagovornik navaja, da edini obremenilni dokaz izhaja iz prisluškovanega telefonskega pogovora med Č. Č. in neznanim sopotnikom oziroma iz navedbe v pogovoru, ko Č. Č. pravi "vzel mu bom stotko". Zgolj ta stavek pa ne zadošča za zanesljivost sklepa, da je bilo govora ravno o heroinu, in ali mu je obtoženec to mamilo tudi dejansko izročil. Zato gre po mnenju pritožnika le za nedopustne domneve sodišča.

72.V obrazložitvi sodbe je sodišče dobesedno povzelo prisluškovane pogovore in nato po oceni pritožbenega sodišča povsem zanesljivo ugotovilo, da so se navedbe Č. Č. nanašale na 100 gramov heroina. Na podlagi katerih dejstev je sodišče napravilo tak sklep, je dalje navedlo v 362. točki sodbe, zagovornik pa zaključek sodišča izpodbija zgolj z načelno pripombo, da gre le za domneve sodišča, kar pa ne drži. Navedbe obtoženega Č. Č.: da bo vzel stotko; da je pred tem jemal belo (kokain); da naj mu ga primeša, da bo (cena) 12 in ne 14; da z C. C. sodeluje že eno leto in da je obtoženi C. C. nato prisedel v vozilo Č. Č., tako ne dopušča nobenega dvoma, da je obtoženec Č. Č. izročil 100 gramov heroina. Izvršitveno dejanje z dne 16. 6. 2020 pa zagovornik izpodbija z očitkom, da na podlagi ukrepa tajnega opazovanja ni mogoče ugotoviti, ali so izvajalci ukrepa dejansko opazovali A. ulico v Izoli, kjer ima obtoženec stalno bivališče, vendar dejansko živi na naslovu B. v Izoli. Ker ta okoliščina ni bila razčiščena, je tudi predlagal zaslišanje opazovalcev in obtoženčeve partnerice, vendar je sodišče ta dokazni predlog neupravičeno zavrnilo.

73.Tudi navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni, saj zgolj ponavljajo tisto, kar je bilo izpostavljeno že v postopku na prvi stopnji in na kar je sodišče prve stopnje podrobne in prepričljive odgovore podalo v 389. točki sodbe. Pojasnilo pa je dalje tudi, zakaj je zavrnilo predlagane dokazne predloge. Ker zagovornik v pritožbi sedaj ne navaja nič novega, ga je zato le napotiti na razloge izpodbijane sodbe.

74.Pritožnik meni tudi, da je bila obtožencu izrečena prestroga zaporna kazen prav zato, da je sodišče z njo pokrilo trajanje pripora, v katerem se je nahajal dve leti in šest mesecev. Pripor pa mu je bil podaljševan le zaradi predhodne sodbe, ki pa je bila izbrisna, da je trajanje pripora nesorazmerno, pa je zagovornik tudi uveljavljal v vsaki pritožbi zoper sklep o priporu. Dalje navaja tudi, da kolikor bi obtoženec prejel ponudbo državnega tožilstva v primeru priznanja krivde, bi dobil le kazen eno leto in tri mesece zapora, kar še dodatno govori o temu, da je izrečena mu zaporna kazen prestroga. Ob tem se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Kopru IV Kp 48043/2016, v kateri je bila storilcu kljub njegovi predkaznovanosti zaradi prodaje 150 gramov heroina izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora.

75.Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je bila obtožencu izrečena prestroga zaporna kazen. Zagovornik svojo oceno utemeljuje s predolgim trajanjem pripora in ponovno z očitkom, da je sodišče pripor utemeljevalo s predhodno sodbo, ki je bila izbrisana, vendar je treba ponoviti, da trajanje pripora ni okoliščina, od katere bi bil odvisen izrek kazni. Sodišče prve stopnje je v 535. točki sodbe navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri izreku kazni in teh ugotovitev pritožba ne izpodbija oziroma le trdi, da objektivne okoliščine niso bile pravilno ugotovljene. Tudi kolikor se sklicuje na primerjalno sodno prakso, to je sodbo IV Kp 48043/2016, ko je storilcu, ki je bil že predkaznovan, zaradi prodaje 150 gramov heroina bila izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora, ta primerjava ni pravilna. V citirani sodbi je storilec izvršil milejšo izvršitveno dejanje, saj je ponujal na prodaj 100 gramov heroina, obtoženemu C. C. pa se očita neprimerno večja kriminalna dejavnost. Zato sodišče druge stopnje sklepno ugotavlja, da so vse okoliščine, ki so vplivale na izrek zaporne kazni, pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene, zaradi česar predlogu za milejše kaznovanje ni bilo mogoče slediti.

76.K pritožbi zagovornice obtoženega Č. Č.

77.Pretežni del obsežne, vendar tudi ponavljajoče se pritožbe se nanaša na problematiko pravice do nepristranskega sodišča in nezakonitosti dokazov, tako tistih, ki se nanašajo na kazenski postopek v Republiki Italiji kot dokazov, ki so bili v predmetni zadevi pridobljeni v predkazenskem postopku in v okviru posebnih preiskovalnih ukrepov. Glede nepristranskosti sodišča in dokazov iz R Italije je bila že zgoraj podana obrazložitev in ker zagovornica ne navaja nič novega, jo je le napotiti na razloge te sodbe. Glede nezakonitosti ostalih dokazov pa pritožba izpostavlja predvsem nezakonitost pridobivanja podatkov o telefonskih številkah naročnikov ter nezakonitost in neobrazloženost sodne odredbe o hišni preiskavi pri obtoženemu Č. Č..

78.Kar zadeva pridobitev podatkov o telefonskem naročniku, pritožba na več mestih razlaga, da je te podatke policija pridobila z odredbo telefonskim operaterijem. Tako pridobivanje pa je nezakonito, saj je podatek o telefonski številki osebni podatek in zato varovan z ustavno pravico do varstva osebnih podatkov²⁸ . Iz predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 29. 5. 2020 pa jasno izhaja, da je bila telefonska številka A., za katero je tožilstvo predlagalo razširitev ukrepa nadzora komunikacij s prisluškovanjem, pridobljena na podlagi zahteve policije operaterjem. Na tak način pa so bile pridobljene tudi telefonske številke drugih obdolžencev, kar pa pritožba podrobneje ne konkretizira.

79.Glede na to, da obramba očitka o nezakonito pridobljenih naročniških podatkih v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, se sodišče z njimi v izpodbijani sodbi tudi ni ukvarjalo in je v točki 108 le, na splošno, navedlo, da je iz vseh odredb, ki se nanašajo na prisluhe, razvidno, kako so bili pridobljeni podatki o telefonskih in IMEI številkah.

80.Preizkus, opravljen v smeri pritožbenih navedb in v okviru uradne dolžnosti iz prvega odstavka 383. člena ZKP, zatrjevane kršitve ni potrdil. Glavni očitek pritožbe je, da policija podatkov o naročnikih telefonske številke ne bi smela sama pridobiti, ker gre za osebne podatke. Čeprav pritožba tega ne navaja, pa je očitno, da ima v mislih, da policija ni pridobila odredbe sodišča oziroma, da bi se zahtevani podatki lahko pridobili le na podlagi sodne odredbe. Vendar to ne drži. Naročniški podatki glede telefonske številke A. je policija zakonito pridobila na podlagi prvega odstavka 149.č člena ZKP (ZKP-N), pri tem pa je podlago imela v določbi tretjega odstavka 149.b člena ZKP, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, ki so navedeni v obeh določbah. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 (tretji del), sicer razveljavilo člene 149.b, 149.c petega odstavka 156. člena in deloma šesti odstavek 156. člena ZKP, je pa dalje odločilo, da 149.č člen ZKP ni v neskladju z Ustavo. Pa tudi sicer, kolikor se upošteva razloge za razveljavitev 149.b člena ZKP glede pridobivanja prometnih podatkov,²⁹ sodišče druge stopnje ugotavlja, da odredba sodišča Pp 4/18 z dne 29. 5. 2020 za razširitev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na telefonsko številko A., ustreza standardom, kot jih zahteva odločba Ustavnega sodišča. Isto velja tudi za ostale odredbe o nadzoru telefonskih komunikacij, glede katerih pritožba zgolj posplošeno trdi, da so nezakonite oziroma nezadostno obrazložene.

81.Precej prostora pritožba posveča hišni preiskavi z dne 6. 4. 2022, I Kpd 17550/2022, glede katere najprej navaja, da ni bilo dejanske podlage za njeno izdajo, odredba pa je tudi povsem neobrazložena. Bila je namreč izdana dve leti od prvega očitanega kaznivega dejanja, pri čemer so se izvajali še drugi prikriti ukrepi, iz njene obrazložitve pa tudi ne izhaja, zakaj naj bi bila sploh potrebna. Prav tako odredba ni obrazložena v skladu z ustavnopravnimi standardi, saj nima lastne ocene v smeri obstoja zakonskih pogojev, pač pa od 3. do 88. strani vsebuje dobeseden prepis predloga državnega tožilca. V smislu odločbe Ustavnega sodišča RS zato ni mogoče šteti, da je odredba obrazložena.

82.V zvezi z neobrazloženostjo odredbe za hišno preiskavo, pa tudi ostalih odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, je zagovornica na predobravnavnem naroku podala predlog za izločitev dokazov, ki pa je bil s sklepom z dne 23. 5. 2023 zavrnjen

Pritožba obtoženčeve zagovornice pa je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Kopru VI Kp 17550/2022 z dne 22. 6. 2023. Ker je sklep s tem postal pravnomočen, bi bila pritožba upoštevana le, če bi zatrjevala, da se je dejansko stanje med glavno obravnavo spremenilo glede okoliščin, od katerih je odvisna ocena zakonitosti dokazov. Če bi do tega prišlo, bi odločitev, pa čeprav predhodno že pravnomočna, lahko bila tudi drugačna, vendar pa pritožba tega ne navaja, temveč le posplošeno zatrjuje neobrazloženost in nezakonitost odredb. S tem, ko zgolj ponavlja prvotne razloge, pa pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki se je poleg odredbe o hišni preiskavi konkretno opredelilo tudi do drugih odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, ne more omajati.

82.Zagovornica v pritožbi opozarja na odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zadevi I K 33244/2022, v kateri je sodišče kot nezakonite izločilo dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi istih odredb o prikritih ukrepih kot v obravnavani zadevi in pri tem povzema tudi del obrazložitve sklepa sodišča. Na isto okoliščino pa je na pritožbeni seji opozoril tudi zagovornik obtoženega C. C.

83.Drži, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s sklepom z dne 18. 8. 2025 iz spisa izločilo dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za prikrite preiskovalne ukrepe po 149.a, 155. in 155.a členu ZKP za čas od 21. 10. 2020 dalje, dokaze po odredbi Okrožnega sodišča v Kopru Pp 6/2020, za čas od 3. 4. 2021 do 17. 10. 2021 in za čas od 20. 5. 2021 do 30. 8. 2021, dalje odredbe za hišne preiskave z dne 20. 6. 2022 in zapisnike o zasegu predmetov, pa tudi druge dokaze. To je storilo na podlagi presoje ustavnosti in zakonitosti odrejenih prikritih ukrepov v smislu kriterijev iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 in odločbe Ustavnega sodišča U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 in sicer, kot izhaja iz povzetkov obrazložitve sklepa v pritožbi, iz sledečih razlogov. Podaljševanje prikritih ukrepov od oktobra 2018 do oktobra 2020 naj ne bi bilo nesorazmerno aktivnemu ravnanju opazovanih oseb, niti niso bili opravljeni zasegi predmetov in zato po mnenju sodišča ni bilo podlage za podaljševanje ukrepov. Dalje je ocenilo, da so bili podatki o naročniku telefonske številke A. pridobljeni nezakonito, saj ni bila izdana odredba sodišča. Navedena odločitev novogoriškega sodišča zato po mnenju pritožnice le še dodatno potrjuje očitek, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih.

84.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba s povzetimi navedbami uveljavlja novo dejstvo, ki je nastopilo po izreku izpodbijane sodbe in je zato treba presoditi, kakšen vpliv ima na pravilnost izpodbijane sodbe. Upoštevati pa je tudi, da sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici še ni postal pravnomočen, saj kot izhaja iz K vpisnika, je državno tožilstvo vložilo pritožbo, zadeva pa sodišču druge stopnje še ni bila predložena v pritožbeno odločanje. Zato sodišče druge stopnje v sedaj obravnavani pritožbeni zadevi ne more presojati pravilnost odločitve o izločitvi dokazov v goriški zadevi, pač pa lahko kot pritožbene navedbe upošteva le tisti del obrazložitve sklepa, ki ga pritožba sedaj povzema.

85.V zvezi z navedenim je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje glede sorazmernosti trajanja prikritih preiskovalnih ukrepov podalo podrobne in prepričljive razloge v 195. in 196. točki. Razlogi v izpodbijani sodbi so tudi bolj popolni od tistih, kot jih povzema pritožba, saj trajanje prikritih ukrepov navezuje tudi na sklenjen sporazum o ustanovitvi skupne preiskovalne komisije z dne 6. 12. 2018 med R Italijo in našo državo, pojasnjeno pa je tudi, da se je podaljševanje ukrepov vsakokrat skrbno in kritično presojalo. Teh ugotovitev pa pritožba sedaj vsebinsko tudi ne izpodbija.

86.Kar zadeva pridobitev naročniških podatkov glede citirane telefonske številke in stališča, da bi morala biti izdana odredba sodišča, je mogoče ugotoviti, da so pritožbene navedbe v tem delu zelo skope. Š½e zgoraj je bilo pojasnjeno, da ustavna odločba z veliko U-I-144/19 ni ugotovila neskladja z Ustavo, čeprav je razveljavila 149.b člen ZKP glede pridobivanja tako imenovanih prometnih podatkov. Je pa treba na splošno pojasniti, da kolikor se ugotovi neustavnost zakona, to samo po sebi še ne pomeni, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi oziroma druge odločitve sodišča, ki so temeljile na kasneje razveljavljenem zakonu, nezakonite. Presoditi je namreč treba, ali je bila dokazna podlaga v času odobritve ukrepa takšna, da je ustrezala standardom, kot jih je navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi³² . Glede na podrobno obrazložitev odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih pa zato ni mogoče na splošno trditi, da niso izpolnjevale zahtevanih standardov.

87.Obtoženčeva zagovornica v pritožbi in njeni dopolnitvi izpostavlja nezakonitost zasega mamila R. R. in S. S., ki pred izročitvijo mamila s strani policije nista prejela pravnega pouka glede privilegija zoper samoobtožbo. Kot navaja, je policistka Š . Š . dejala S. S., naj izroči mamilo, pred tem pa ji ni podala pravnega pouka, sporno pa je bilo tudi ustno dovoljenje s strani državnega tožilstva, saj zanj niso bili izpolnjeni pogoji.

88.Sodišče prve stopnje je obtožencu očitana dejanja in postopek zasega mamila S. S. 16. 6. 2020 podrobno obrazložilo v točkah 196 do 408. Iz obrazložitve je mogoče povzeti, da se je obtoženi Č. Č. sestal s S. S., ker pa njena identiteta tedaj še ni bila ugotovljena, je pa bil podan sum, da sta se sestala zaradi prometa z mamili, je od državnega tožilstva pridobila ustno dovoljenje za izvajanje tajnega opazovanja osebe, katero je nato legitimirala kot S. S. Ker so policisti ob prihodu do njenega vozila zaznali, da je S. S. skrila PVC vrečko v predel nedrčka in je obstajala velika verjetnost, da ima pri sebi predmet, ki ga je treba zaseči, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za pregled osebe na podlagi 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), je pregled opravila policistka Š . Š . Ta je zaslišana kot priča zatrdila, da je S. S. dala pravni pouk po 4. členu ZKP, nato pa jo pozvala, naj ji izroči predmet, ki ga je pri sebi skrivala tako, da ga je z roko tiščala k telesu. S. S. ji je nato zavitek tudi izročila. Je pa sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je bil zaseg mamila izveden na podlagi neposredne zaznave policije, da ima S. S. pri sebi predmet, ki ga je treba zaseči in zato do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni moglo priti, saj S. S. ni imela prostovoljne izbire, ali bo tak predmet izročila ali ne. Enako situacijo pa je sodišče ugotovilo tudi pri zasegu mamila R. R.

89.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe tudi v tem delu zelo skope, saj postavljajo le trditev, da S. S. ni dobila pravnega pouka, ne izpodbijajo pa ugotovitve sodbe, da je policistka opravljala pregled na podlagi 52. člena ZNPPol in da zato S. S. ni šla pravica privilegija zoper samoobtožbo. Če ji ta pravica ni šla, potem tudi pravni pouk ni bil potreben, pritožba pa ne zatrjuje, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zaseg predmetov po 52. členu ZNPPol. Da S. S. pri sebi skriva PVC vrečko, so policisti zaznali neposredno, glede na predhodno dejanje pa je bila podana tudi velika verjetnost, da se v PVC vrečki nahaja mamilo, zaradi česar so policisti imeli zakonsko podlago za pregled S. S., pa tudi v pozivu slednji, naj izroči predmet, ki ga je S. S. skrivala pri sebi. Zato v pravilnost postopanja policije tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov.

90.Pritožba sodišču prve stopnje še očita, da ni hotelo zaslišati Š . Š . niti T. T., pa tudi, da ustno dovoljenje državnega tožilstva ni bilo zakonito. Glede Š . Š . sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila priča zaslišana na glavni obravnavi 8. 7. 2024, razloge za zavrnitev zaslišanja T. T. pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, kakor tudi zakonitost ustnega dovoljenja državnega tožilstva po devetem odstavku 149.a člena ZKP. Pritožba teh razlogov ne izpodbija, zaradi česar je nadaljnja razlaga nepotrebna.

91.Pritožnica v nadaljevanju še izpostavlja, da tudi niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev zaščitnih ukrepov prič po 240.a členu ZKP, in sicer obstoj resne nevarnosti za življenje in telo prič. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče s sklepom z dne 21. 6. 2024 odredilo zaščitne ukrepe glede tajnih delavcev, katerih zaslišanje je bilo predlagano. Zoper sklep je obtoženčeva zagovornica vložila pritožbo iz istih razlogov, kot jih uveljavlja sedaj v pritožbi, njena pritožba pa je bila nato zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 25. 7. 2024. Ker sedaj pritožnica navaja iste razloge, o katerih je bilo že odločeno, jo je le napotiti na obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča.

92.Navedba pritožbe, da je iz spisovnega gradiva mogoče razbrati, da je TD 200 - U. U. izzval kriminalno dejavnost, saj je pritiskal na E. E., da iz Južne Amerike pridobi večjo količino kokaina, je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v 599. točki sodbe. Pritožba pa ne pove, zakaj odločitev sodišča ni pravilna, temveč ponavlja prvotne trditve, o katerih pa se je sodišče že izreklo. To velja tudi za nekatere posamične trditve, česa sodišče ni storilo, pa bi moralo, ne da bi te svoje navedbe podrobneje obrazložilo tako, da nanje niti ni mogoče odgovoriti. Ker se je sodišče prve stopnje v sodbi obširno in prepričljivo opredelilo do vseh očitkov, ki so bili izpostavljeni v postopku na prvi stopnji, je zato zaključiti, da pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nista podana.

93.Zagovornica v okviru pritožbenega razloga kršitve Kazenskega zakona izpodbija dejanje pod deveto alinejo točke 4 z navedbo, da iz opisa dejanja ni jasno, katero izvršitveno dejanje se nanaša na prodajo in katero na omogočanje uživanja mamil. Meni tudi, da gre pri obeh dejanjih le za eno kaznivo dejanje, to je prodaja mamil po 186. členu KZ-1.

94.Navedeni očitki niso utemeljeni, saj je opis dejanja v sodbi povsem jasen tako, da podrobne razlage ne zahteva. Prvi očitek se nanaša na prodajo 1,5 g kokaina za ceno 150,00 EUR, drugi pa na omogočanje uživanje mamil tako, da je obtoženec V. V. v uživanje izročil kokain, katerega je nato v njegovem osebnem vozilu tudi zaužila. Iz opisov je torej jasno, da gre za izvršitev dveh samostojnih kaznivih dejanj, ki medsebojno nista pogojeni, temveč vsaka zase predstavljata samostojno kriminalno dejanje. Eno je prodaja mamila, drugega pa omogočanja uživanja na način, da je obtoženec V. V. v svojem vozilu izročil kokain, da ga je ta zaužila, s čimer je nudil tudi prostor za uživanje. Kršitev Kazenskega zakona, zato ni podana.

95.V zaključku pritožbe zagovornica izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja. Kot navaja tisti denar, ki je bil obtožencu zasežen ob hišni preiskavi v različnih kuvertah, ni bil njegov, pač pa last njegove matere in stare matere ter Z. Z., kar izhaja že iz napisanih imen na ovojnicah. V nadaljevanju pritožba pove za vsako posamezno kuverto, čigav je bil denar in iz katerih razlogov ali namenov se je nahajal v kuverti, obtoženčeva mati pa je že ob zasegu predmetov jasno povedala, da je ves zasežen denar njen. Kolikor bi denar bil obtoženčev, ga ta ne bi hranil na tak način, kot je bil hranjen. Zato obrazložitev sodbe pod točko 541 po mnenju pritožbe ni prepričljiva.

96.Nasprotno navedenemu stališču pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odvzema premoženjske koristi. Kot je sodišče navedlo, je korist ugotovilo na podlagi seštevka zneskov, kot so pri prodajah mamil navedeni v opisu dejanj, in glede katerih je bilo ugotovljeno, da jih je obtoženec storil. Višine premoženjske koristi tudi pritožba ne izpodbija, meni le, da tisti denar, ki je bil obtožencu zasežen pri hišni preiskavi, ni njegov in da zato ni pravilna odločitev, da se mu denar vzame. Vendar je treba ugotoviti, da se je do teh navedb obrambe, ki so sedaj ponovno izpostavljene tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje konkretno opredelilo v 541. točki in naslednjih. Na podlagi prisluškovanih pogovorov je namreč ugotovilo, da je obtoženec govoril o visokih prejemkih, ki jih je dobil na račun prodaje mamil, pa tudi o tem, da denar hrani pri materi, ki mu pomaga pri pranju denarja. Iz povzetkov pogovorov je razvidno tudi, da je obtoženec prikrival izvor denarja, ki ga je dobil iz posla z mamili, ter hotel prikazati, da je denar legalno pridobljen oziroma, da je last njegovih sorodnikov. Zato je okoliščina, da so bili na kuvertah, v katerih se je nahajal denar, navedena imena matere in drugih, ne preseneča in ne predstavlja nobenega dokaza v smeri zatrjevanih obtoženčevih navedb. Odločitev o odvzemu premoženjske koristi je spričo navedenega povsem pravilna.

97.Glede na to, da pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija, jo je sodišče druge stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 536. točki sodbe podrobno obrazložilo odločitev o višini zaporne kazni za obe kaznivi dejanji ter pri tem navedlo tako obteževalne okoliščine kot olajševalno okoliščino, da do sedaj še ni bil kaznovan. Presoja vseh okoliščin pa je pokazala, da je kazenska sankcija ustrezna predvsem kriminalni količini kaznivih dejanj, kakor tudi okoliščinam storitve, kot je v sodbi podrobneje obrazloženo, olajševalna okoliščina dosedanje nekaznovanosti pa nima takšne teže, da bi je bilo treba še dodatno ovrednotiti. Ker je izrečena mu zaporna kazen povsem primerna tako teži kaznivih dejanj kot ostalim okoliščinam, je sodišče druge stopnje ocenilo, da niso podani razlogi, da bi bilo treba poseči v obtožencu izrečeno kazensko sankcijo.

98.Ker spričo vsega obrazloženega vložene pritožbe niso utemeljene, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje vse vložene pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

99.Čeprav obtoženci s pritožbami svojih zagovornikov niso uspeli, jih je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-754/19 z dne 10. 11. 2022 in Up-346/04 z dne 11. 10. 2006; sodbe VS RS I Ips 49827/2023 z dne 6. 12. 2018; I Ips 6/2003 z dne 17. 6. 2004; I Ips 21607/2010 z dne 9. 1. 2014 in I Ips 49827/2013 z dne 6. 12. 2018.

Točka 30.

Točka 13 do 29.

Točka 21 sodbe.

Podrobno v točkah 18 do 23 sodbe.

Povsem drugače pa bi bilo, če bi na primer med telefonskim pogovorom oseba, ki ni objekt preiskave, obremenila osumljenca, kasneje v postopku pa bi se zoper njega odrekla pričevanja. V takem primeru pa bi določba petega odstavka 154. člena ZKP seveda prišla v poštev.

Nekatere od njih je sodišče prve stopnje tudi dobesedno prepisalo.

Točka 567, 568, 582.

Točka 627.

Točka 112 sodbe.

Točka 119 in 120 sodbe.

V opombi številka 24 je sodišče prve stopnje tudi dobesedno povzelo vsebino poročila.

Točka 595.

Točka 140 do 172.

Povzetek je naveden v točki 166.

Podrobneje v točkah 257 do 287.

Podrobneje v točki 263 sodbe.

Podrobneje v točki 294.

Točke 215 do 246 in točke 331 do 349.

Podrobneje v točki 215.

Glede medsebojne komunikacije sodišče razloge podaja v 238. točki sodbe.

Podrobneje točka 233.

Dogodek je podrobneje naveden v točki 335.

Obrazložitev se nahaja na 292 straneh.

2019 namesto 2018.

Prodaja 100 gramov heroina.

Točka 359 in naslednje.

38. člen Ustave RS, 1. točka 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, 1. točka 4. člena Splošne uredbe EU o varstvu osebnih podatkov, sodba Vrhovnega sodišča RS IV 908/2010 z dne 3. 12. 2010.

Dokazni standard, obdobje pridobivanja podatkov, katalog kaznivih dejanj - obrazložitev v točki 41 do 60 odločbe.

U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 in Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016.

Listovna številka 9838.

Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, XI Ips 92897/2023 z dne 9. 9. 2024.

Točka 4/druga in četrta alineja.

Njena izpovedba je povzeta v točki 403.

Glej obrazložitev v točki 415.

Podrobnejša obrazložitev v točkah 426 in 427.

Telefonski pogovor povzet v točki 544 sodbe o tem ne pušča nobenega dvoma.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1, 27, 29 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48a, 49, 75, 186, 186/1, 187, 187/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 4, 39, 39/1, 39/1-6, 40, 40/1, 41, 41/2, 149.a, 149.b, 149.b/3, 149.a/8, 149.č, 149č/1, 154, 154/5, 235a, 236, 237, 240a, 363, 363/1 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.