Jedro

Tožnik po zaključku bolniškega staleža pet dni zaporedoma ni prišel na delo k toženi stranki, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Rok treh delovnih dni za zagovor, ki ga določa člen 83/2 ZDR, ni absolutni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se tožnik pred podajo pisnega zagovora oziroma v tem pisnem zagovoru na prekratek rok ni skliceval niti ni predlagal preložitve zagovora, prav tako pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi krajšega roka ne bi mogel toženi stranki predočiti dejstev, ki bi lahko vplivala na obstoj zakonitega razloga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpoved zaradi prekratkega roka ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013, da mu delovno razmerje pri toženi stranki 6. 3. 2013 ni prenehalo in da mu še vedno traja vse do izdaje sodbe v tem postopku. Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka, da mu je dolžna tožena stranka zaradi nevračila na delo plačati odškodnino v višini 6 plač, mu priznati obstoj delovnega razmerja od 6. 3. 2013 do izdaje sodbe in mu za to obdobje izplačati nadomestilo plače in izplačilo neto nadomestila plače, kot če bi tožnik delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do izplačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da tožbi (pravilno tožbenemu zahtevku) v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZDR, ko je zaključilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena. V postopku je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik le 2 delovna dneva za pripravo na zagovor in ne 3 delovne dni, kot to določa zakon. Poleg tega je tožnik toženca tudi pred datumom zaslišanja pisno obvestil, da se razprave ne more udeležiti in je za to svojo navedbo tudi predložil potrdilo zdravnika. Prejema tega potrdila toženec na naroku 24. 6. 2014 ni izrecno zanikal. Sodišče očita tožniku, da neupravičeno ni prišel na delo, ko je končal bolniški stalež, vendar je potrebno opozoriti, da je bil tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu (z manjšo vmesno prekinitvijo) vse do 5. 3. 2013, saj je 1. 6. 2012 utrpel pljučno embolijo - infarkt. Dne 28. 11. 2012 je medicina dela podala obvestilo izbranemu zdravniku tožnika, da naj ne dela več kot 14 ur in naj ne dviguje bremen, tožena stranka pa je tožnika kljub temu premestila na delo v A., kjer bi moral delati kot skladiščnik. Za takšno delo tožnik ni bil sposoben. Ker se tožnik za delo ni čutil sposobnega, je zaprosil toženo stranko za izrabo letnega dopusta, ki pa mu ni bil odobren. Ker tožnik na delo ni prišel, je 11. 3. 2013 je ponovno prosil za dopust z navedbo, da zdravstveno ni sposoben za delo, vendar pa je tožena stranka tožniku namesto odgovora poslala sporno vabilo za zagovor brez zakonsko predpisanega roka za pripravo na obravnavo. Tožnik je bil premeščen brez aneksa in ne glede na to, da na delo z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogel priti pravočasno. Te navedbe tožbe toženec ni nikoli prerekal. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja) ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (kateremu tožnik v pritožbi prav tako ne nasprotuje) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 28. 3. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker tožnik po zaključku bolniškega staleža (bolniški stalež mu je bil zaključen 5. 3. 2013) pet dni zaporedoma ni prišel na delo k toženi stranki, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Nadalje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, da mu je pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor in da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz vsebinskih razlogov utemeljena, ker je tožnik storil kršitev iz tretje alineje člena 111/1 ZDR. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanjo le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene navedbe tožnika, ki so odločilne za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do zagovora, ki jo je določil drugi odstavek 83. člena ZDR, ni bila kršena. Po tej določbi mora delodajalec delavcu tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to mogoči (npr., ko je delodajalec sam žrtev kršitve …). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (A17), ki je bil razpisan za 26. 3. 2013, prejel 21. 3. 2013. Tožnik je torej pisno obdolžitev z vabilom na zagovor prejel v četrtek, do tožnikovega zagovora pa naj bi prišlo v torek, kar dejansko pomeni, da je imel tožnik za pripravo zagovora na razpolago le dva delovna dneva. V postopku pa je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik dne 24. 3. 2013, torej po prejemu pisne obdolžitve z vabilom na zagovor, poslal toženi stranki dopis (A17), v katerem je med drugim navedel, da se zagovora ne bo udeležil, ker se ne počuti dobro, zato se na toženo stranko obrača v pisni obliki. V tem dopisu je toženo stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika med drugim prosil, naj ne pozabi, koliko dni je delal po cele dneve, tudi pozno v noč. Poleg drugih očitkov in pavšalnega nestrinjanja z vsebino pisne obdolžitve je navedel tudi, da če mu ima tožena stranka (oziroma zakoniti zastopnik) kaj za povedati, ve, kje ga bo lahko našel. V tem dopisu pa tožnik ni predlagal preložitve zagovora, prav tako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da temu dopisu ni bilo priloženih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se tožnik zagovora iz zdravstvenih razlogov ne bi mogel udeležiti. V zvezi z zdravniškim potrdilom, ki naj bi ga tožnik predložil toženi stranki, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo to potrdilo (obvestilo zdravnika - A21) izdano 16. 4. 2013, torej v času, ko je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že prenehalo. Glede na to omenjeno potrdilo ni moglo biti priloženo tožnikovemu dopisu oziroma njegovemu pisnemu zagovoru z dne 24. 3. 2014. Z ozirom na navedeno in ker je tudi tožena stranka štela, da je tožnik s tem dopisom podal pisni zagovor (kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu, da je imel tožnik za pripravo zagovora na razpolago le dva delovna dneva. Rok treh delovnih dni za zagovor, ki ga določa člen 83/2 ZDR, ni absolutni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se tožnik pred podajo pisnega zagovora z dne 24. 3. 2014 oziroma v tem pisnem zagovoru na prekratek rok ni skliceval niti ni predlagal preložitve zagovora, prav tako pa v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi krajšega roka ne bi mogel toženi stranki predočiti dejstev, ki bi lahko vplivala na obstoj zakonitega razloga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta odpoved zaradi prekratkega roka ni nezakonita (tako npr. tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 37/2012 z dne 1. 10. 2012, opr. št. VIII Ips 68/2013 z dne 16. 9. 2013 …).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da mu je sodišče prve stopnje očitalo neupravičen izostanek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo le, če je tožnik pet dni zaporedoma izostal z dela in o razlogih za to svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje se do upravičenosti tožnikovega izostanka v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo. Ob tem je potrebno poudariti, da sicer vprašanje upravičenosti izostanka z dela v primeru presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po tretji alineji člena 111/1 ZDR, ni bistvenega pomena, saj je bistveno le dejstvo, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, ne glede na razlog izostanka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo tudi, da tožnik o razlogih za svojo odločitev tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnikov dopis z dne 4. 3. 2013 (A17), v katerem je zaprosil za koriščenje letnega dopisa in dopis z dne 11. 3. 2013 (A17), v katerem je izrazil nestrinjanje z odločitvijo tožene stranke, da mu dopusta ne odobri, ne pomenita obvestila, s katerima je tožnik toženo stranko obvestil o razlogih za svojo odsotnost v spornem obdobju.

Ker preostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na pravilnost tožnikove premestitve v letu 2012 in na opustitev sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s to premestitvijo, na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso odločilne, pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).