Jedro

Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne eno ne drugo ne izhaja. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mladoletni A. A. v stiski, ker je deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani materinega novega partnerja, za odreditev prisilnega zdravljenja ne zadošča, zlasti z ozirom na to, da je že deležen obravnave s strani šolske psihologinje in da je že bil umaknjen iz okolja, v katerem je bil podvržen nasilju materinega novega partnerja.

Sodišče druge stopnje o predlogu za izrek denarne kazni ni moglo odločiti samo (347. člen ZPP), ker se o navedenem predlogu odloči s sklepom o izvršbi, zoper sklep o izvršbi pa je dopusten ugovor (53. člen ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje (na ta način se v primeru izdaje sklepa o izvršbi zagotavlja tako pravica do izjave v postopku kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, le-teh pa v primeru reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti). Če bi pritožbeno sodišče o predlagateljevem predlogu odločilo sámo, bi nasprotni udeleženki vzelo pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I.Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 44/2025 z dne 31. 3. 2025 se ugodi in se II. točka izreka navedenega sklepa spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru predlagatelja zoper II. točko izreka sklepa o začasni odredbi II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 se ugodi, II. točka izreka sklepa II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 se razveljavi in se zavrne predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Mladoletnega A. A., se vključi v obravnavo pri kliničnem psihologu in sta starša dolžna takoj po vključitvi otroka v obravnavo o tem obvestiti sodišče. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Nasprotna udeleženka je dolžna v roku sedmih dni od izdaje te začasne odredbe predlagati izrek ukrepa trajnejšega značaja skladno s 172. členom Družinskega zakonika (DZ). Ta začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka za varstvo koristi otroka oziroma sedem dni, v kolikor ustrezen predlog ne bo vložen."

II.Pritožbi predlagatelja zoper sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 44/2025 z dne 17. 4. 2025 se ugodi, navedeni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 31. 3. 2025

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z 31. 3. 2025 delno spremenilo sklep o začasni odredbi II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je spremenilo termine izvajanja stikov pod nadzorom (I. točka izreka), zavrnilo ugovor predlagatelja zoper II. točko izreka sklepa o začasni odredbi II N 44/2025 z dne 13. 3. 2025 (II. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa si je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2.Zoper II. točko citiranega sklepa vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 13. 3. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje z začasno odredbo mladoletnega A. A. vključilo v obravnavo pri kliničnem psihologu in staršema naložilo, da takoj po vključitvi otroka v obravnavo o tem obvestita sodišče. Pogojev za vključitev mladoletnega A. A. v klinično-psihološko obravnavo ni, kar je ocenil tudi Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) v svojem mnenju z dne 4. 4. 2025. Sodišče za takšno odločitev ni imelo kompetenc in ustreznega strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 165. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), v skladu s katero je pred odločitvijo o začasni odredbi o zdravniškem pregledu ali zdravljenju treba pridobiti soglasje mladoletnega otroka, če je ta sposoben privoliti v medicinski poseg ali zdravstveno oskrbo, pri čemer se sodišče prve stopnje v sklep o začasni odredbi z dne 13. 3. 2025 ni opredelilo niti o sposobnosti mladoletnega A. A. opredeliti se glede medicinskega posega, sicer pa bo A. A. star kmalu 12 let in je sposoben oblikovati lastno mnenje. Izpostavlja, da mu je kršena pravica do izjave, ker je nasprotna udeleženka predlog za obravnavo pri kliničnem psihologu podala ustno na zaslišanju na naroku 13. 3. 2025, ki se je zvočno snemal, pri čemer je zapisnik naroka prejel šele 14. 3. 2025 skupaj z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi, zoper prepis pa je imel možnost podati ugovor v roku petih dni. Tudi sicer niso podani pogoji iz 172. člena DZ, ker ni ogroženo niti življenje mladoletnega A. A. niti ni ogroženo njegovo zdravje, sicer pa obravnava pri kliničnem psihologu ni niti zdravniški pregled ali zdravljenje v smislu 172. člena DZ. Sodišče prve stopnje bi tudi predhodno moralo pridobiti strokovno mnenje CSD, saj samo nima strokovnega znanja ocenjevati, ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Mladoletni A. A. je bil v stiski zaradi fizičnega in psihičnega nasilja s strani okolja, kjer je živel pri nasprotni udeleženki, sedaj, ko je v varnem okolju pri predlagatelju, pa ni razlogov za dodatno stigmatizacijo in obravnavo pri kliničnem psihologu, saj se A. A. pri očetu počuti zelo dobro in je srečen. Mladoletni A. A. nima nobenih duševnih stisk. Opisuje dogajanja, kjer je mladoletni A. A. živel pri nasprotni udeleženki. Pa tudi sicer bi sodišče, če je že določilo kliničnega psihologa, glede na visoko stopnjo konfliktnosti med staršema moralo način izbire kliničnega psihologa določiti drugače in ne bi smeli prepustiti dogovarjanju staršema, zlasti z ozirom na to, da ima nasprotna udeleženka omejeno starševsko skrb zaradi izvajanja stikov pod nadzorom dve uri tedensko. Priglaša pritožbene stroške.

3.Nasprotna udeleženka in CSD na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bila kršena pravica do izjave, ker je bil prepis zvočnega posnetka naroka, na katerem je nasprotna udeleženka podala predlog za izdajo začasne odredbe ustno na zapisnik, predlagatelju vročen skupaj s sklepom o začasni odredbi. Kajti zoper sklep o začasni odredbi je predviden ugovor, ki ga je predlagatelj tudi vložil, v okviru ugovornega postopka pa mu je bila zagotovljena pravica do izjave v postopku (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti so torej neutemeljeni.

8.Predlagatelj tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ta pritožbeni razlog ni del uradnega pritožbenega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Glede na to, da predlagatelj temu standardu ni zadostil, saj je zgolj na splošno zatrjeval zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vsebinski preizkus tega pritožbenega razloga v obravnavani zadevi ni dopusten.

9.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka (predlagatelj - oče in nasprotna udeleženka - mati) bivša zakonca in starša mld. A. A., starega 11 let, in njegove mlajše sestrice B. B. (nanjo se izpodbijana sklepa sicer ne nanašata). Mld. otroka sta bila na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru II N 763/2019 z dne 24. 8. 2021 zaupana v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, določeni so bili stiki s staršema in preživljanje mladoletnih otrok. Dne 12. 2. 2025 je predlagatelj vložil predlog za predodelitev mladoletnih otrok njemu, predlog za spremembo preživnine in stikov ter predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo in s sklepom o začasni odredbi z dne 13. 3. 2025 spremenilo način izvajanja stikov tako, da se stiki med mld. A. A. in materjo izvajajo pod nadzorom CSD enkrat tedensko v trajanju dveh ur. Razlog za izdajo začasne odredbe je bilo izvajanje psihičnega in fizičnega nasilja materinega novega partnerja nad mladoletnim A. A.. Z istim sklepom o začasni odredbi je bilo s strani sodišča tudi odrejeno obravnavanje mladoletni A.A. pri kliničnem psihologu (II. točka izreka), proti tej odločitvi sodišča prve stopnje pa je predlagatelj vložil ugovor, ki je bil z izpodbijanim sklepom (z dne 31. 3. 2025) zavrnjen.

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja CSD z dne 11. 3. 2025 ugotovilo, da je mladoletni A. A. psihično obremenjen in v stiski, saj je na neformalnem razgovoru izražal strah pred materinim partnerjem, prav tako pa je verjetno izkazano, da je bil mladoletni A. A. z njegove strani deležen psihičnega in fizičnega nasilja. Psihoterapevtsko obravnavo je predlagal strokovni sodelavec CSD, s tem pa se je strinjala tudi šolska psihologinja, ki mladoletnega A. A. v šoli že obravnava zaradi medvrstniških težav in vedenja v šoli. Strokovni delavec CSD je na zaslišanju pojasnil, da bi bilo dobro, da se mladoletni A. A. zaradi premagovanja duševnih stisk vključi v osebno pomoč, psihoterapevtsko obravnavo, prav tako pa je šolska psihologinja podprla predlog o njegovi vključitvi v obravnavo pri nekomu, ki ga ne pozna v šolskem okolju, saj se ji glede situacije v domačem okolju ne zaupa. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja CSD štelo, da je mladoletni A. A. v duševni stiski zaradi dogodkov, ki so se mu dogajali v razmerju do materinega novega partnerja, saj obstaja sum, da je le-ta nad njim izvajal psihično in fizično nasilje. S šolsko psihologinjo se o situaciji doma ne želi pogovarjati in tudi na izrecno vprašanje se ji ne izpove, mati pa pri mladoletnem A. A. že nekaj časa opaža neprimerno vedenje, kar po oceni sodišča prve stopnje kaže na to, da so pri mladoletnem A. A. prisotne tudi psihosocialne težave v smislu drugega odstavka 157. člena DZ. Zaključilo je, da je zato tudi podana ogroženost mladoletnega A. A. v smislu 161. člena DZ, in izdalo začasno odredbo o zdravljenju mld. A. A..

11.Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer kot materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe pravilno uporabilo določbo 161. člena DZ, v skladu s katero sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in določbo prvega odstavka 162. člena DZ, ki primeroma našteva vrste začasnih odredb, med njimi tudi začasno odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju. Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode.

12.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča. Pogoj za izdajo začasne odredbe v družinskem sporu namreč ni otrokova korist, temveč je to njegova ogroženost, ki pa v obravnavanem primeru ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.

13.Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve nadalje ocenjuje, da glede na podatke spisa pogoji za prisilno zdravljenje na podlagi 172. člena DZ ne bi bili podani niti v primeru, če bi sodišče o tem odločalo kot o glavni stvari, kaj šele v primeru, ko sodišče o tem odloča z začasno odredbo (in so pogoji še strožji). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne eno ne drugo ne izhaja. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mladoletni A. A. v stiski, ker je deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani materinega novega partnerja, za odreditev prisilnega zdravljenja ne zadošča, zlasti z ozirom na to, da je že deležen obravnave s strani šolske psihologinje in da je že bil umaknjen iz okolja, v katerem je bil podvržen nasilju materinega novega partnerja.

14.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in začasno odredbo z dne 13. 3. 2025 v II. točki izreka razveljavilo ter predlog nasprotne udeleženke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Glede na ugoditev pritožbi že iz zgoraj navedenih razlogov je opredeljevanje sodišča druge stopnje do ostalih pritožbenih razlogov nepotrebno.

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2025

15.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 4. 2025 zavrnilo predlagateljev predlog za izrek (izvršitev) denarne kazni zaradi kršitve I. točke izreka začasne odredbe z dne 13. 3. 2025 (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

16.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP). Navaja, da je nasprotna udeleženka kršila začasno odredbo z dne 13. 3. 2025 s tem, ko je vzpostavljala telefonske stike z mladoletnim A. A., zato je predlog za izvršitev denarne kazni utemeljen. Kot izhaja iz začasne odredbe 13. 3. 2025, stiki od takrat naprej potekajo zgolj pod nadzorom, noben drug način izvajanja stikov ni predviden. Ne drži razlogovanje sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je sodišče prve stopnje z začasno odredbo z dne 13. 3. 2013 poseglo zgolj v osebno izvajanje stikov med materjo in otrokom, ne pa v dogovor o telefonskih stikih. Sodišče prve stopnje je namreč s I. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 13. 3. 2025 spremenilo celotno sodno poravnavo glede izvajanja stikov in ne samo del sodne poravnave, ki se nanaša na III. točko, kjer so določeni osebni stiki. Da gre zgolj za delno spremembo sodne poravnave, iz sklepa o začasni odredbi z dne 13. 3. 2023 ni razvidno. Glede na to, da so z začasno odredbo z dne 13. 3. 2025 določeni zgolj stiki pod nadzorom, druga oblika stikov ni predvidena. S tem, ko je nasprotna udeleženka z mladoletnim A.A. vzpostavljala telefonske stike, je začasno odredbo kršila, zato je utemeljen izrek denarne kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

17.Nasprotna udeleženka in CSD na pritožbo nista odgovorila.

18.Pritožba je utemeljena.

19.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se predlagatelj v pritožbi zgolj pavšalno sklicuje na kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje in na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na to, da to nista pritožbena razloga, ki bi ju pritožbeno sodišče preverjalo po uradni dolžnosti, ju je mogoče preverjati le v okviru izrecno (določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Glede na to, da predlagatelj temu standardu ni zadostil, vsebinski preizkus teh pritožbenih razlogov v obravnavani zadevi ni dopusten.

21.Sodišče druge stopnje se je zato osredotočilo na preverjanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ga predlagatelj podrobno pojasnjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje je izrek denarne kazni zaradi kršitve začasne odredbe zavrnilo z razlogovanjem, da je sodišče prve stopnje z začasno odredbo z dne 13. 3. 2013 poseglo zgolj v osebno izvajanje stikov med materjo in otrokom, ne pa v dogovor o telefonskih stikih, kot so bili določeni s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru II N 763/2019 z dne 24. 8. 2021 (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

22.Navedeno razlogovanje je napačno. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje s I. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 13. 3. 2025 v celoti spremenilo način izvajanja stikov, kot je bil določen s sodno poravnavo z dne 24. 8. 2021. Iz sklepa o začasni odredbi z dne 13. 3. 2025 ni mogoče razbrati, da gre zgolj za delno spremembo sodne poravnave oziroma da bi se z začasno odredbo spreminjali zgolj osebni stiki, ne pa neosebni (telefonski) stiki. Glede na to, da so z začasno odredbo z dne 13. 3. 2025 določeni zgolj stiki pod nadzorom, druga oblika stikov ni predvidena. S tem, ko je vzpostavljala nasprotna udeleženka z mladoletnim A. A. telefonske stike, je začasno odredbo kršila. Stališče sodišča prve stopnje, da telefonski stiki ne predstavljajo kršitve začasne odredbe, je torej materialnopravno zmotno.

23.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa. Sodišče druge stopnje o predlogu za izrek denarne kazni ni moglo odločiti samo (347. člen ZPP), ker se o navedenem predlogu odloči s sklepom o izvršbi, zoper sklep o izvršbi pa je dopusten ugovor (53. člen ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje (na ta način se v primeru izdaje sklepa o izvršbi zagotavlja tako pravica do izjave v postopku kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, le-teh pa v primeru reformatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti). Če bi pritožbeno sodišče o predlagateljevem predlogu odločilo sámo, bi nasprotni udeleženki vzelo pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi.

24.Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku ponovno odločalo o predlagateljevem predlogu za izrek (izvršitev) denarne kazni po 226. členu ZIZ, upoštevajoč pri tem razloge višjega sodišča.

Stroški

25.O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo, ki jih je priglasil predlagatelj, v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 101. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

26.Tudi odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z naložitvijo denarne kazni se pridrži za končno odločbo, ker je sodišče druge stopnje z II. točko izreka razveljavilo prvostopenjsko odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

27.Po ustaljeni sodni praksi pritožba po 357.a členu ZPP ni dovoljena niti zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim v postopku odločanja o začasni odredbi razveljavi sklep sodišča prve stopnje, niti zoper razveljavitev sklepa v izvršilnem postopku (kamor spada tudi sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za izterjavo denarne kazni po uradni dolžnosti po 226. členu ZIZ). Zato pritožba po 357.a členu ZPP zoper II. točko izreka tega sklepa ni dovoljena.

-------------------------------

1VSM sodba I Cp 253/2022 z dne 25.05.2022 in J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 415.

2Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; s tem je mišljena škoda na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ).

3Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-410/01, 7. točka obrazložitve, VSC I Cp 201/2022, VSL IV Cp 2123/2017, VSM III Cp 300/2020, VSM sklep III Cp 512/2024, VSK Sklep IV Cp 618/2021.

4Navedena odločitev z dne 13. 3. 2025 je že pravnomočna, saj je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 280/2025 z dne 8. 4. 2025.

5Obenem pa pritožbeno sodišč ni zaznalo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je del uradnega pritožbenega preizkusa.

6VSM sodba I Cp 253/2022 z dne 25.05.2022 in J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 415.

7VSL sklep I Ip 4248/2015 z dne 13.01.2016,

8VSL sklep I Cp 591/2015 z dne 13.05.2015, VSM sklep I Ip 371/2019 z dne 27.06.2019, VSL sklep I Ip 4248/2015 z dne 13.01.2016, VSM sklep III Cp 216/2024 z dne 19. 3. 2024.

9V skladu z navedeno določbo odloči sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka po prostem preudarku.

10Tako VSRS sklep Cp 30/2018 z dne 04.10.2018. V tem smislu tudi VSRS sklep Cp 6/2023 z dne 01.02.2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 157/2, 161, 162, 162/1, 165, 172 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 101

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.