Jedro

Ker pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v izvorno državo, mora taka zavrnitev prošnje vsebovati tudi presojo obstoja pogojev za subsidiarno zaščito (da vrnitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2009, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s 5. in 6. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka odločbe) in na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je moralo v tem upravnem sporu presoditi, ali je tožena stranka interpretirala in uporabila določili 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ v skladu z Ustavo RS, z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) ter s pravili in načeli mednarodnega prava glede razlaganja mednarodnih pogodb ter v skladu z azilnim pravom Evropske unije. Zato je opredelilo, kakšna je dosedanja sodna praksa na tem področju v kontekstu ustavnopravnih standardov v zvezi s pospešenim postopkom (točka a); podalo razlago in uporabo določb pospešenega postopka ter presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika ZMZ (točka b); podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika prava EU (točka c); podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika MKVČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (točka d) in podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika pravil oziroma splošno veljavnih načel mednarodnega prava. Navedeno argumentacijo, ki jo je treba obravnavati v celoti in medsebojno povezano, po presoji sodišča prve stopnje govori za to, da je tožena stranka določbi 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru uporabila nepravilno.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je nepravilno uporabila 5. in 6. alinejo 55. člena ZMZ. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje podalo napačno razlago pospešenega azilnega postopka, saj se v tem postopku ugotavljajo le dejstva, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka in zato se v primerih iz 55. člena ZMZ ne ugotavlja utemeljenost prosilčevih razlogov za podelitev mednarodne zaščite, pač pa se zaradi obstoja dejstev, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka, prosilčeva prošnja zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena. Če pa bi pristojni organ za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito predhodno moral ugotavljati razloge za podelitev mednarodne zaščite in šele nato ugotavljati dejstva, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka, bi se ti postopki obremenjevali, kar pa je popolnoma v nasprotju z določbami ZMZ. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik podal namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito 14. 1. 2009, da je v Republiko Slovenijo vstopil 17. 11. 2007, v Center za tujce pa je bil nastanjen dne 4. 2. 2008 zaradi odstranitve iz države zaradi izrečene mu stranske kazni izgona iz države. Ves ta čas je imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, je izobražen, vseskozi je imel tudi ustrezno pravno pomoč. Tudi ni res, da ni vedel, da se pripravlja njegov povratek na Sri Lanko, saj je že v avgustu 2008 veleposlaništvo Velike Britanije odgovorilo njegovemu odvetniku, da Velika Britanija nima nobene obveznosti, da ga ponovno sprejme. Pa tudi sicer ne gre spregledati dejstva, da je tožnik v Veliki Britaniji preko veleposlaništva Sri Lanke v Londonu stopil v stik z izvorno državo, ki mu je brez težav izdala potni list. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Poudarja, da ni želel preprečiti odstranitve iz države generalno, temveč je podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, ker je izvedel, da se pripravlja njegova vrnitev na Sri Lanko, kjer pa bi bil kot pripadnik narodnostne tamilske manjšine preganjan oziroma celo ubit. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer je s sodbo I Up 189/09 z dne 27. 5. 2009 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2009, zavrnilo.

7. Ustavno sodišče je z odločbo Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009 tožnikovi ustavni pritožbi ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 189/09 z dne 27. 5. 2009 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Po presoji Ustavnega sodišča se Vrhovno sodišče zlasti ni opredelilo do vprašanja, ali bi vrnitev pritožnika v izvorno državo lahko povzročila, da bi bila ogrožena njegovo življenje ali svoboda oziroma da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ocene Vrhovnega sodišča glede obstoja pritožnikove ogroženosti (tako objektivne kot tudi subjektivne), Ustavno sodišče ni moglo odločiti, ali je bil kršen 18. člen Ustave (prepoved mučenja).

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, o obstoju pogojev za podelitve subsidiarne zaščite pa ni odločala. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, in če so ti podani. V 55. členu ZMZ pa so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, in sicer v pospešenem oziroma skrajšanem upravnem postopku.

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 106/2008, I Up 107/2008, I Up184/2008, I Up 209/2008, I Up 211/2008, I Up 372/2009, I Up 572/2008) se v pospešenem postopku ugotavljajo le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek, in ali so podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Mednarodna zaščita po določbah 2. člena ZMZ pomeni tako status begunca kot tudi subsidiarno zaščito. Ker pa pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v izvorno državo, mora taka zavrnitev prošnje vsebovati tudi presojo obstoja pogojev za subsidiarno zaščito (da vrnitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju).

10. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru med drugim izrečena stranska kazen odstranitve iz države; da je bil tožnik zaradi izvršitve navedene sodbe (odstranitve iz države) nastanjen v Centru za tujce od 4. 2. 2008 in da prošnje za mednarodno zaščito ni podal vse do 14. 1. 2009; da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite in v celotnem postopku mednarodne zaščite zatrjeval, da bi bilo zaradi sodelovanja z organizacijo Osvobodilni tigri tamilskega elama (LTTE) v primeru vrnitve oziroma izgona v Sri Lanko tam njegovo življenje ogroženo; sporno tudi ni, da je tožena stranka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ, pri čemer ni preizkusila obstoja zatrjevanih pogojev za subsidiarno zaščito. Sporno pa je, ali je zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito po 5. in 6. alineji 55. člena ZMZ pravilna in zakonita (tožena stranka meni da je, tožnik in prvostopno sodišče menita da ni; ustavno sodišče pa predvsem opozarja na neopredelitev tožene stranke in obeh upravnih sodišč do subsidiarne zaščite) ter ali bi se morala tožena stranka posebej opredeliti do subsidiarne zaščite.

11. Glede zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito v obsegu, ki se nanaša na status begunca, Vrhovno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke utemeljena in da je njena izpodbijana odločba glede tega pravilna in zakonita, sodba prvostopnega sodišča pa ne.

12. Glede na dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovila tožena stranka, ne pa sodišče prve stopnje, zato te ne morejo biti predmet pritožbene presoje, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za status begunca v pospešenem postopku po 5. in 6. alineji 55. člena ZMZ, pri čemer za zavrnitev prošnje zadošča že en razlog.

13. V teh določbah 55. člena ZMZ je določeno, da se v pospešenem postopku prošnja zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. alineja) oziroma je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alineja).

14. V tem primeru je po podatkih izpodbijane odločbe tožnik živel v Sloveniji od 17. 11. 2007, od 20. 7. 2007 je bil poročen s Slovenko, bil je pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, izrečen mu je bil izgon iz države, zaradi česar je 5. 2. 2008 prišel v Center za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije, 14. 1. 2009 pa je napisal izjavo, da želi zaprositi v Sloveniji za azil. Glede na te okoliščine torej po presoji Vrhovnega sodišča ni dvoma, da namere za mednarodno zaščito ni izrazil v najkrajšem možnem času, pa bi to vsekakor lahko storil najpozneje 17. 1. 2008, ko so ga slovenski organi aretirali zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Razlog za zavrnitev prošnje za status begunca v pospešenem postopku na podlagi 5. alineje 55. člena ZMZ je torej podan.

15. Ne glede na to, da za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadošča že en razlog iz 55. člena ZMZ, pa Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je v tem primeru podan tudi razlog iz 6. alineje 55. člena ZMZ. Tožnik je namreč namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito vložil šele 14. 1. 2009, to pa je po tem, ko je tudi po lastnih navedbah izvedel, da se zaradi izvršitve pravnomočne kazenske sodbe slovenskega sodišča, vodi postopek njegove odstranitve iz Slovenije, vendar ne v Veliko Britanijo, saj so organi te države pojasnili, da do njega nimajo obveznosti, kar je tožnik izvedel tudi od svojega odvetnika, temveč na Sri Lanko. Torej je dejstvo, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito vložil zato, da bi odložil oziroma onemogočil svojo odstranitev iz Slovenije na Sri Lanko.

16. Vendar pa ne glede na to, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito v obsegu za status begunca pravilno in zakonito zavrnjena, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, ker se v svoji odločbi ni opredelila do tega, ali so v tem primeru izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito.

17. Tožnik je namreč v spis vložil fotokopije listin, s katerimi je dokazoval svoje trditve, da je doma z narodnostno mešanega območja, in da je tudi sam Tamilec. Trdil in dokazoval je torej, da obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve oziroma izgona v izvorno državo kot pripadnik skupine, ki je sistematično izpostavljena trpinčenju, tudi sam ogrožen.

18. Ker obstajajo take navedbe in so ponudeni taki dokazi, bi morala tožena stranka odpraviti vsak dvom o tožnikovi zatrjevani ogroženosti v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. Ocene, ali bi vrnitev tožnika na Sri Lanko lahko povzročila, da bi bila ogrožena njegovo življenje in svoboda oziroma ali bi bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pa odločba tožene stranke ne vsebuje.

19. Tožena stranka je v prvotnem postopku in v izpodbijani odločbi presojala le pogoje za priznanje statusa begunca, čeprav bi morala glede na enotnost azilnega postopka (34. člen ZMZ) potem, ko je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, presojati tudi obstoj morebitnih pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Eno od temeljnih jamstev v postopku mednarodne zaščite je prav načelo nevračanja (20. člen ZMZ), po katerem vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogroženo zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi, ni dovoljena. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku dopolniti dejansko stanje o zatrjevanem sistematičnem izpostavljanju, trpinčenju pripadnikov LTTE ob uporabi t.i. strogega testa presoje oceniti, ali pri tožniku obstaja resnična nevarnost, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo Sri Lanko tam izpostavljen mučenju in nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

20. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru izrečena stranska kazen odstranitve iz države, Vrhovno sodišče poudarja, da 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki predstavlja eno od osnovnih vrednot demokratičnih družb, absolutno prepoveduje mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje. Prav zaradi absolutne narave določbe 3. člena EKČP, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu (ESČP) poudarilo v več sodbah, ni mogoče tehtanje med nevarnostjo, da bo oseba podvržena mučenju in med nevarnostjo, ki jo ta oseba pomeni za skupnost, če ne bo poslana nazaj v izvorno državo (glej sodbi ESČP: Ahmed proti Avstriji z dne 17. 12. 1996 in Saadi proti Italiji z dne 28. 2. 2008). Zato pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, zlasti v delu, ki se nanaša na stransko kazen odstranitve tujca iz države, ne sme imeti nikakršnega učinka na oceno tveganja, ki jo mora opraviti tožena stranka za morebitno podelitev subsidiarne zaščite tožniku.

21. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku pa bo morala tožena stranka slediti napotkom iz te sodbe Vrhovnega sodišča in ne napotkom prvostopnega sodišča.