Jedro

Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M.V. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega M.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po četrtem odstavku 124. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je obdolženi dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, odvetnika V.S. ml. iz M., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A.K. za uveljavljanje priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 15.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe, saj je ravnal v silobranu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik z navedbami, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi sodbe pa so v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke A.K., uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju zagovornika je povsem nesprejemljivo, da sodišče niti z besedo ne omeni, zakaj ni sprejelo obdolženčevega zagovora v delu, ko je ta zatrjeval, da je nož vzel v roke zato, da bi se obranil napada K., ki je med napadom ves čas ponavljal, da bo obdolženca ubil. Slednji je v zagovoru pojasnil, da se je zaradi napada K. bal za svoje življenje, obramba pa je ves čas postopka izpostavljala, da je torej obdolženi ravnal v silobranu. A.K., ki je dosti višji in fizično dosti močnejši od obdolženega V., je slednjega izredno agresivno napadel kar dvakrat, pri čemer po prvem napadu ni prenehal, ampak nasprotno celo vdrl v tujo hišo, da bi tam z oboroženim napadom z leseno palico nadaljeval. Vaupotič se je ves čas napada K. branil in umikal, kot to izhaja tudi iz izjave T.P., pretep pa se je končal šele potem, ko je Z.P. potegnil K. dol iz V., sicer bi K. z napadom verjetno še nadaljeval. Po mnenju zagovornika bi se zato sodišče moralo nujno opredeliti do tega, ali je bilo ravnanje obdolženega V., ko je med napadom K. pograbil nož, upravičeno ravnanje ali ne.

5. Višje sodišče tem pritožbenim navedbam zagovornika v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je sledilo zagovoru obdolženega v delu, da je do njega na nogometnem igrišču pristopil oškodovanec in ga pričel s kolom udarjati po telesu, zaradi česar je zbežal v hišo staršev T.P., a je oškodovanec pritekel za njim in vstopil v hišo, obdolženi, ki pa se je hotel zaščititi, je vzel v roke nož, nakar ga je oškodovanec s palico udaril po glavi, da sta padla, zatem pa naj bi obdolženi oškodovanca med prerivanjem zabodel. Nadalje je sodišče prve stopnje zapisalo, da je verjelo obdolženemu, da ga je oškodovanec brez njegove krivde napadel, pri čemer je oškodovančev napad bil nedvomno takšnega značaja, da bi bil pri povprečno psihično stabilnih ljudeh sposoben izzvati močno razdraženost. Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1. Ker so razlogi o teh odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi izostali, zagovornik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Nadalje zagovornik navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja izvedenca A.K.. Slednji je namreč pojasnil, da je le poškodba stegna tista, ki je bila z gotovostjo za oškodovanca življenjsko nevarna, preostale poškodbe pa so pri oškodovancu povzročile le začasno in znatno oslabljenost pomembnega dela telesa, začasno znatno zmanjšanost za delo in začasno hudo okvarjenost zdravja. V zvezi s tem je pomembno še dejstvo obstoja možnosti, da vse omenjene poškodbe oškodovanca niso bile zadobljene na način, da ga je obdolženi zabodel z nožem. Obdolženi je v zagovoru navedel, da sta med prerivanjem z oškodovancem padla in pri tem podrla star lesen obešalnik, ki se je zato zlomil, kar je potrdila tudi priča T.P., Z.P. pa je povedal, da je videl, da je imel oškodovanec v stegnu zapičen del lesenega obešalnika. Tudi izvedenec A.K. je dopustil možnost, da je do vbodne rane na stegnu oškodovanca prišlo zaradi vboda polomljenega lesenega dela obešalnika. Ker sodišče to možnost načina poškodovanja oškodovanca povsem prezre in ji ne nameni prav nobene razlage oziroma dokazne ocene, je ponovno podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se višje sodišče z zagovornikom strinja. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo izpovedbo priče T.P., da sta obdolženi in oškodovanec med prerivanjem prevrnila lesen obešalnik, nadalje izpovedbo priče Z.P., da je bil na tleh razbit obešalnik, katerega del je imel oškodovanec zapičenega v nogi, nato pa v točki 10 obrazložitve še ugotovitev izvedenca A.K., da je možno, da bi vbodna rana na levem stegnu oškodovanca, ki je povzročila poškodbo arterije, nastala s polomljenim lesenim delom. Vendar je v razlogih sodbe povsem izostala ocena teh izpovedb in ugotovitev izvedenca in nenazadnje tudi zagovora obdolženega, ko je na glavni obravnavi dne 12. 4. 2016 povedal: "Ne verjamem pa, da sem ga porezal po stegnu oz. ne vem kdaj ga bi oz. te rane ne razumem". Način nastanka te poškodbe oškodovanca, je ob navedenih ugotovitvah izvedenca, da je bilo oškodovančevo življenje v nevarnosti le zaradi te poškodbe arterije, prav gotovo bistvena okoliščina, ki daje podlago za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, v konkretnem primeru posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Ker so razlogi o teh odločilnih dejstvih v sodbi izostali, je tudi v tem delu podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ugotovljena kršitev ima vselej za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju moralo nameniti posebno pozornost izpostavljenim okoliščinam v tej odločbi. Najprej torej, ali je bila obramba obdolženega potrebna in je ravnal v silobranu, v tem primeru pa bo moralo presoditi še sorazmernost med napadom oškodovanca in obrambo obdolženega. Pri presoji sorazmernosti nikakor ni ključni kriterij nesorazmerje med poškodbami, ki jih je utrpel obdolženi in poškodbami, ki jih je utrpel oškodovanec, temveč je potrebno presojati, kako intenziven je bil napad, kakšne posledice za obdolženca bi lahko imel in kakšno obrambo je zahteval. Presoditi bo torej potrebno sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe. Ob tem naj sodišče prve stopnje upošteva v pritožbi izpostavljena dejstva, da je oškodovanec dosti višji in fizično močnejši od obdolženega. Če bo presodilo, da obdolženec pri obrambi ni upošteval odmerjenosti in je s svojim načinom obrambe presegel potrebo po odvračanju napada v okoliščinah silobrana, pa bo presojalo, ali gre za prekoračen silobran ali morda celo za privilegirano obliko prekoračenega silobrana, torej v posledici močne razdraženosti obdolženca, v smislu tretjega odstavka 22. člena KZ-1. Ob navedenem bo posebno pozornost namenilo tudi ugotavljanju načina nastanka poškodbe leve stegenske arterije oškodovanca, kot je že obrazloženo. In nenazadnje, preverilo bo tudi jasnost opisa kaznivega dejanja v delu nastanka poškodb oškodovanca, saj 5 cm dolga vreznina na frontalnem delu glave in nad njo 3 cm velika vreznina, ob logičnem sklepanju in tudi nedvomnih ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, prav gotovo nista povzročili poškodb pljučnega tkiva.

9. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).