Jedro

Vsebino določe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov. Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanašajo na dejansko stanje utemeljeni. Pritožbeni sodnik se torej v tem primeru do dejanskega stanja opredeli. Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, kateri odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali zgolj na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, torej pravnega sredstva, katerega namen je izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predhodnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.

Ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejansko platjo obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba pritožbenega sodišča razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. F. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 102/2008 z dne 3. 3. 2009 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas, prebit v priporu. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 53/2009 z dne 26. 8. 2009 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji in vštevanju pripora tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. V preostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za obnovo postopka, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom II Ks 16065/2015 z dne 23. 9. 2015 zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 16065/2015 z dne 20. 1. 2016 obsojenčevo pritožbo zavrnilo.

3. Obsojenec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 3. člena ZKP, 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da vsi dokumenti, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, dokazujejo, da je bila Z. Ž. direktorica podjetja P., d. o. o., da z njegove strani ni obstajal niti eventualni naklep, da bi inkriminirane stroje vzel v najem z namenom prodaje ter, da je v obravnavani zadevi podana kršitev 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je sodnica, ki je odločala o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 102/2008, sodelovala tudi v senatu višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter dovoli obnovo kazenskega postopka.

4. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v zahtevi uveljavljane kršitve, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v postopku odločanja o obtožbi, niso predmet odločanja v tej zadevi, da je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter, da v obravnavanem primeru "sodnica ni sodelovala v različnih funkcijah, temveč je v obeh primerih sodelovala kot pritožbena sodnica", zato zatrjevana kršitev določbe 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ni podana. Poudaril je, da navedena določba ne izključuje možnosti, da bi sodnik v isti zadevi sodeloval pri izdaji različnih odločb na istem sodišču. 5. Obsojenec je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP je navedel, da se je sodnica med pritožbenim postopkom seznanila z delom dokazov, ki so bili predloženi v zahtevi za obnovo postopka, zato bi bilo iluzorno pričakovati njeno drugačno odločitev v pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka. Meni, da bi se sodnica iz tega razloga morala sama izločiti iz sojenja.

B.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe), zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo določbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Vložnik se sme v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep sodišča o zavrženju zahteve za obnovo postopka, to je zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. Upoštevaje pomen pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev 5. točke prvega odstavka 39. člena v zvezi s tretjim odstavkom 412. člena ZKP presega pomen konkretne kazenske zadeve ter odpira (ustavno) pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti glede tega vprašanja sprejelo v obravnavo.

9. V kazenskem postopku inštitut izločitve sodnika ureja 39. člen ZKP. Iz njega je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen iz opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi _(iudex inhabilis)_ iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi _(iudex suspectus)_ iz 6. točke 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

10. Primer, kdaj sodnik ne more opravljati sodniške funkcije, ureja tudi tretji odstavek 412. člena ZKP. Iz te določbe izhaja, da v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku. Kot je bilo že navedeno, razloge za izločitev sodnika, torej razloge za to, kdaj sodnik ne more opravljati sodniške dolžnosti, vsebuje 39. člen ZKP. Upoštevanje teh je zato nujno tudi za oceno sodišča, ali sme po tretjem odstavku 412. člena ZKP v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo kazenskega postopka, sodelovati določen sodnik ali pa mora biti iz sodelovanja v senatu izločen. To pomeni, da navedena določba v razmerju do 39. člena ZKP ni v odnosu specialnosti _(lex specialis)_ in je zato treba šteti, da tretji odstavek 412. člena ZKP ne določa posebnega izločitvenega razloga, namesto tistih iz 39. člena ZKP, ampak ureja le dodaten izključitveni razlog, ki nastopi šele potem, ko je izdana prvostopenjska sodba. Drugačna razlaga bi pomenila, da v postopku odločanja o obnovi kazenskega postopka niso spoštovane vse zahteve po nepristranskem odločanju, kot izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave.1

11. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja le kršitve 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo sodelovala sodnica, ki je odločala o pritožbi zoper sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, temveč z navedbami, da se zaradi nastale procesne situacije ni mogoče izogniti pristranskosti in neobjektivnosti sodišča, nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 23. člena Ustave. V skladu z navedeno določbo ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno zahtevo vsebuje tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča pomeni eno od ključnih pravnih jamstev, ki imajo svoj temelj v načelu pravne države (2. člen Ustave) oziroma v vladavini prava (preambula EKČP).

12. Pravica do sodnega varstva torej med drugim vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za presojo nepristranskosti sodišča se uporablja subjektivni in objektivni test. Med tem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti.2 Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima torej takoimenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh, kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu.3 Za presojo o nepristranskosti sodišča so bistvenega pomena tudi strukturne oziroma organizacijske okoliščine sodišča. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov.4

13. Ustavno in konvencijsko zagotovljena pravica do nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa bi vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti.5 Iz tega razloga je zakonodajalec v tretjem odstavku 412. člena ZKP uzakonil absolutno prepoved, da bi sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, sodeloval v senatu, ki odloča o zahtevi za obnovo postopka.

14. Vrhovno sodišče je procesno situacijo iz tretjega odstavka 412. člena ZKP, v kateri je pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka sodeloval sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku že obravnavalo v svojih odločbah.6 Presodilo je, da se prepoved iz določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP po kateri pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, nanaša na sodnike izvenobravnavnega senata, ne pa tudi na prepoved sodelovanja sodnikov pritožbenega sodišča, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku. Za takšno stališče podrobnejših razlogov ni navedlo, temveč je odločitev utemeljilo zgolj s tem, da je določbo tretjega odstavka 412. člena ZKP treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom 412. člena ZKP.

15. V navedenih zadevah je torej Vrhovno sodišče kot zgornjo premiso sodniškega silogizma upoštevalo določbo tretjega v povezavi s prvim odstavkom 412. člena ZKP, kot spodnjo premiso pa okoliščino, da je v pritožbenem postopku pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka sodeloval sodnik, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku. Pri svoji odločitvi je izhajalo zgolj iz jezikovne razlage določbe tretjega v zvezi s prvim odstavkom 412. člena ZKP, ki lahko navaja na sklep, da se prepoved odločanja sodnikov o zahtevi za obnovo postopka, ki so sodelovali pri sodbi v prejšnjem postopku, nanaša zgolj na sodelovanje v izvenobravnavnem senatu, torej na odločanje sodišča prve stopnje. Vendar pa takšna razlaga ni ustrezna, ker ne upošteva namena določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP, torej teleološke razlage, ter zaobide njeno ustavnoskladno razlago. Vsebino navedene določbe je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzete prakse Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v pristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadena z zahtevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Pritožba je redno in popolno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če je pritožba vložena iz tega pritožbenega razloga, mora pritožbeno sodišče na seji ponovno presoditi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa je vloga pritožbenega sodišča pri presoji dejanskega stanja v procesni situaciji, ko sodišče odloča na seji senata, drugačna od presoje dejstev pred sodiščem prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Je zgolj kontrolne narave, torej ne zajema psihološke ocene dokazov, temveč le logično - izkustveno oceno pred sodiščem prve stopnje že izvedenih dokazov.7 Kljub temu gre za presojo dejanskega stanja, ko se sodnik po naravi stvari seznani z dejstvi in presodi, ali so očitki pritožbe, ki se nanašajo na dejansko stanje utemeljeni. Pritožbeni sodnik se torej v tem primeru do dejanskega stanja opredeli. Pri odgovoru na vprašanje, ali se določba tretjega odstavka 412. člena ZKP nanaša tudi na sodnike pritožbenega sodišča, kateri odločajo o zahtevi za obnovo postopka, ali zgolj na člane zunajobravnavnega senata, je treba izhajati iz namena zakonodajalca, ki je očitno hotel preprečiti, da bi odločal isti sodnik o zadevi meritorno in hkrati o dovolitvi oziroma nedovolitvi izrednega pravnega sredstva - obnove postopka, torej pravnega sredstva, katerega namen je izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predhodnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Še toliko bolj je jasno, da o obnovi postopka ne bo smel odločati sodnik pritožbenega sodišča, ki je v predhodnem postopku na pritožbeni stopnji odločal na obravnavi, na kateri lahko, ob spoštovanju načela kontradiktornosti, ugotavlja tudi nova dejstva.

17. V obeh procesnih situacijah (ko pritožbeno sodišče odloča o dejanskih vprašanjih na seji ali obravnavi), torej ni videti stvarno utemeljenega oziroma iz narave stvari izhajajočega razloga za razlikovanje med sodnikom, ki je v prejšnjem postopku sodeloval kot sodnik sodišča prve stopnje in med sodnikom, ki je o zadevi odločal kot pritožbeni sodnik. Oba sta se namreč seznanila z dejansko platjo obravnavane zadeve in do nje zavzela stališče. 18. V obravnavanem primeru je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo III Kp 53/2009 z dne 26. 8. 2009 po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika, ki je bila vložena iz vseh pritožbenih razlogov (torej tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - listovna številka 777 spisa) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz uvoda izpodbijanega sklepa, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo obsojenca zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka pa je razvidno, da je tudi v tem postopku pri sojenju v vlogi predsednice senata sodelovala višja sodnica, ki je bila v postopku meritornega odločanja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodnica poročevalka.

19. Odločanje o zahtevi za obnovo kazenskega postopka je odločanje sodišča o tem, ali se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti. Zahteva za obnovo kazenskega postopka je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim se zaradi obstoja novih dejstev ali novih dokazov izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno odločbo, ali se zahteva sprememba kazni. Po naravi stvari je zahteva za obnovo kazenskega postopka torej usmerjena v spremembo dejanskega stanja, ki je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, posledično pa tudi v spremembo uporabe kazenskega zakona in drugačno odločbo o kazenski sankciji.

20. V obravnavanem primeru se je višja sodnica pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje seznanila in opredelila tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, zato je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevaje ustavnoskladno razlago določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP jasno, da kot članica senata ne bi smela sodelovati pri odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

C.

21. Ker je v obravnavanem primeru podana kršitev določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP, kot tudi kršitev obsojenčevih pravic, ki mu jih zagotavlja 23. člen Ustave, v zadevi pa se je pojavilo za enotnost sodne prakse pomembno pravno vprašanje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo ter na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2422/2008 z dne 1. 7. 2010. 2 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-679/2006 z dne 10. 10. 2007 in Up-562/2014 z dne 2. 3. 2017 in sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007. 3 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-799/2013 z dne 22. 1. 2015 in Up-217/2015 z dne 7. 7. 2016 in ter odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji. 4 Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015 in Up-562/2014 z dne 2. 3. 2017. 5 Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča Up-2422/2008 z dne 1. 7. 2010 ter odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saraiva de Carvalho proti Portugalski z dne 22. 4. 1993. 6 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 199/2008 z dne 11. 7. 2008, I Ips 332/2009 z dne 4. 2. 2010 in I Kr 10796/2009 z dne 26. 11. 2015. 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014.