Jedro

Na tožeči stranki je bilo trditveno (in dokazno) breme glede trditev o vseh dejstvih, potrebnih za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj lahko upnik v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka pa takšnih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala, saj niti ni določno navedla, da naj bi bila cena dogovorjena v skupnem (pavšalno določenem) znesku za celoto opravljenih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 20060/2016-2 z dne 2. 3. 2016 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki v plačati glavnico v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 12. 2015 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo v tretjem odstavku in prvem odstavku izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 5.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 12. 2015 do prenehanja obveznosti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (II. točka izreka) in stroškovni del (III. točka izreka) sodbe se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani del sodbe (II. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila dela varjenja na objektu S. Celje ter da je bila urna postavka dogovorjena, kot to izhaja iz naročilnice št. 276/2015 z dne 22. 10. 2015. Na podlagi navedenega naročila sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka za toženo stranko zavezala izvesti dogovorjena dela. Tožeča stranka je nato dela opravila po svojem podizvajalcu in toženi stranki izstavila račun št. T15-013 z dne 14. 12. 2015 v višini 8.550,00 EUR, ki ga tožena stranka ni poravnala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka, kljub ugovoru tožene stranke in po pozivu sodišča, naj določno opredeli posamezna dela, material in cene, posameznih postavk opravljenih del in cene zanje ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje je zato trditve tožeče stranke o skupni, to je končni ceni v znesku 8.550,00 EUR in o urnih postavkah 40,00 EUR oziroma 50,00 EUR, ocenilo kot nekonkretizirane. Kljub temu je tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi dejstev, ki jih je priznala tožena stranka. Tako je presodilo, da je bilo opravljenih 200 ur dela ter da sta se stranki dogovorili za ceno del po enotni urni postavki 15,00 EUR ter na podlagi teh dejstev tožbenemu zahtevku delno ugodilo za znesek 3.000,00 EUR.

6. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje o tem ali je bila dogovorjena cena po urni postavki 15,00 EUR ali po postavkah 40,00 oziroma 50,00 EUR. Kot bistveno v pritožbi zatrjuje, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno ali je bila dogovorjena cena po urni postavki ali v pavšalno določenem znesku. Meni, da je bilo dejansko stanje glede tega dejstvo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo dokaznih predlogov tožeče stranke v smeri zatrjevanega dogovora o ceni za opravljena dela v pavšalnem znesku 8.550,00 EUR.

7. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in drugo, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Način določitve plačila je načeloma odvisen od volje strank, navadno pa ti izbereta enega od ustaljenih načinov tako, da za plačilo bodisi dogovorita enotno ceno (določeno od merske enote dogovorjenih del), skupno dogovorjeno ceno (določeno v skupnem znesku za celotno storitev) ali jo določita s klavzulo „ključ v roke“ (z vštetimi vsemi predvidenimi in nepredvidenimi opravili, ki so potrebni za izvedbo storitve).

8. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje, da je bila dogovorjena enotna cena. Tožeča stranka je namreč, po opozorilu tožene stranke na nesklepčnost tožbenega zahtevka, pojasnila, da ji je tožena stranka z naročilnico št. 276/2015 z dne 22. 10. 2015 naročila izvedbo del. Natančno je opredelila opravljena dela in navedla, da je toženi stranki za opravljeno storitev izstavila račun „v dogovorjenem znesku 8.550,00 EUR.“ Tožena stranka je nato ugovarjala, da je bila dogovorjena enotna urna postavka 15,00 EUR ter da ni prejela obračuna del. Kljub dodatno opravljenem materialno procesnem vodstvu sodišča prve stopnje, ki je tožečo stranko pozvalo, da konkretizira zahtevek, opredeli posamezna dela in material in ceno zanje, pa tožeča stranka ni konkretizirala posameznih postavk posla ter obračuna opravljenih del ni podala. Navedla je le, da „na tej točko spora ne more specificirati posameznih postavk in cene zanje.“ Vztrajala je pri navedbi, da je bila za našteta dela dogovorjena cena 8.550,00 EUR ter hkrati opozorila, da je iz predložene kopije zabeležke razvidno, da je bila dogovorjena urna postavka v višini 40,00 EUR oziroma 50,00 EUR.

9. Iz navedenega izhaja, da se je tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi sama sklicevala na naročilnico, iz katere izhaja, da naj bi bila cena dogovorjena po urni postavki, na naroku pa je opozorila na dogovorjeni urni postavki. Tudi tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bil med strankama dogovorjen način določitve plačila po ceni na enoto dela. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da sta si stranki enotni o tem, da je bil dogovorjen način določitve cene z urno postavko, torej kot enotna cena ter da je bila sporna le urna postavka za opravljene storitve.

10. Pritožbeno sodišče dodaja še, da tožeča stranka tudi po pozivu sodišča, da opredeli posamezne postavke obračuna, ni določno pojasnila, da je njeno stališče glede dogovora o določitvi cene drugačno. Tudi v kolikor je štela, da je bil način določitve plačila drugačen, tega iz pojasnila na naroku, da je bila dogovorjena cena 8.550,00 EUR, hkrati pa, da je urna postavka znašala 40,00 EUR oziroma 50,00 EUR, sodišče prve stopnje ni moglo razbrati. Trditve tožeče stranke, da je bil račun izstavljen „v dogovorjenem znesku 8.550,00 EUR“ je zato sodišče prve stopnje štelo zgolj kot pojasnilo o skupni, končni ceni, ne pa kot trditev o drugačnem načinu določitve cene. Glede pritožbenega očitka tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je zato treba skleniti, da je očitek neutemeljen, saj način določitve cene pred sodiščem prve stopnje niti ni bil sporen, temveč je bila sporna zgolj urna postavka, po kateri se dela obračunavajo.

11. Na tožeči stranki je bilo trditveno (in dokazno) breme glede trditev o vseh dejstvih, potrebnih za specifikacijo višine tožbenega zahtevka, saj lahko upnik v pravdi uspe le z ustrezno konkretiziranim in substanciranim tožbenim zahtevkom.1 Tožeča stranka pa takšnih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala, saj niti ni določno navedla, da naj bi bila cena dogovorjena v skupnem (pavšalno določenem) znesku za celoto opravljenih del. Tožeča stranka pa tudi ni podala nobenih konkretiziranih navedb v zvezi s tem, s kom, kdaj in kako naj bi bila določena cena v skupnem znesku. Glede na to, da se je sama sklicevala na naročilnico, v kateri je bilo navedeno, da gre za ceno po urni postavki, bi še toliko bolj morala podati jasne navedbe v zvezi z drugačnim načinom določitve cene. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava torej ni utemeljen, izpodbijana sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je sposobna preizkusa.

12. Pritožničinemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokazne predloge, iz istega razloga ni mogoče pritrditi. Tožeča stranka je v konkretnem primeru predlagala dokazna sredstva (dokaze), ne da bi hkrati podala konkretizirane trditve, ki naj bi se z njimi dokazovala. Predlagani dokazi (predvsem z zaslišanjem podizvajalca M. T. in zakonitega zastopnika tožeče stranke) predstavljajo takoimenovane informativne ali poizvedovalne dokaze, saj tožeča stranka ni konkretizirano navedla relevantnih dejstev v zvezi z dogovorjenim načinom plačila, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov.2 Sodišče prve stopnje je zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, upravičeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in s tem ni kršilo načela nepristranskosti, niti ni ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožeči stranki v izpodbijani sodbi tudi pravilno pojasnilo (točka 7. v zvezi z 20. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov navedeni v izpodbijani sodbi, tudi ni bilo poseženo v pravico tožene stranke do izjave.3 Očitana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana, prav tako ne kršitev iz 22. člena Ustave RS,

14. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni našlo niti drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa svojih stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj III Ips 6/2016. 2 O tem M. Dolenc: Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, GV Založba, 2010, številka 31-32, stran 8. 3 N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, stran 611.