Jedro

tožnik, ki je zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja zaradi legalizacije in dozidave neskladne gradnje vinske kleti, je dolžan plačati komunalni prispevek za tisto komunalno infrastrukturo, za katero komunalni prispevek za (že) obstoječi objekt še ni bil plačan ter pri plačilu upoštevati celotno površino objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijano odločbo Občine Brežice, Občinske uprave, številka 357-165/2009 z dne 14. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Občina Brežice, Občinska uprava, je z odločbo številka 357-165/2009 z dne 14. 9. 2009 odločila, da je A.A. zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za spremembo gradbenega dovoljenja, zaradi spremenjenega projekta za izvedbo (za novogradnjo-legalizacija in dozidava neskladne gradnje vinske kleti), na zemljišču parc. št. 144 in 148/1 k.o. ..., v višini 5.214,90 EUR (1. točka izreka); da je odmerjeni komunalni prispevek zavezanec dolžan poravnati v 30. dneh po izdaji te odločbe (2. točka izreka); da je zavezanec dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja (3. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka). Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je investitor za vinsko klet (ki je danes neskladna gradnja), pridobil gradbeno dovoljenje številka 35102-368/02-152 z dne 6. 11. 2002. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja mu je bil z odločbo številka 462-182/2002 z dne 7. 8. 2002, odmerjen komunalni prispevek. Ker se je investitor z gradnjo vinske kleti na novo priključil na novo opremo (vodovod, ceste) in mu za to še ni bil odmerjen komunalni prispevek, je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka.

V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil, da se odmera komunalnega prispevka, na podlagi drugega odstavka 108. člena ZPNačrt, izvede na podlagi 6. člena Odloka o komunalnem prispevku Občine Brežice (Uradni list RS, številka 35/01, 95/07, v nadaljevanju Odlok). Pojasnil je način izračuna komunalnega prispevka in v nadaljevanju pojasnil tudi, da se je pri izračunu upoštevala komunalna opremljenost (vodovodno omrežje in asfaltirana cesta, neto koristna površina po podatkih iz projekta, stopnja pozidanosti parcele, velikost stavbnega zemljišča in korekcijski faktor, glede na namembnost zemljišča). Iz izračuna komunalnega prispevka (tabela) izhaja, da je zavezanec dolžan plačati komunalni prispevek v višini 5.214,90 EUR.

Drugostopni upravni organ, Župan občine Brežice, je pritožbo zavezanca zavrnil in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Navaja, da je akt nezakonit in nepravilen, zato ga izpodbija na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1). Razlogi tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu so v nasprotju s samim seboj. Tako toženka najprej ugotavlja, da je pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo vinske kleti 6. 11. 2002 in da mu je bil v postopku izdaje tega gradbenega dovoljenja 7. 8. 2002 odmerjen komunalni prispevek, nadalje pa zmotno zaključuje, da se je tožnik s sedanjo gradnjo na novo priključil na komunalno opremo in sicer na vodovod in cesto in da mu za to še ni bil odmerjen komunalni prispevek. Prav tako je zmoten zaključek, da je iz projektne dokumentacije razvidno, da je vinska klet priključena na javno vodovodno omrežje, kar pa je v nasprotju s prvotnim zaključkom toženke, da se tožnik šele priključuje na vodovod. Upravni akt je potrebno odpraviti že zaradi tega.

Ponovno poudarja, da je leta 2002 v celoti plačal komunalni prispevek, v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Pojasnjuje tudi, da je po osnovnem gradbenem dovoljenju bila neto površina objekta 58,58 m2 in da je bil za to površino plačan komunalni prispevek. Zavrnitev njegove pritožbe, ki temelji na teh argumentih, je neutemeljena in zmotna. Ne strinja se z navedbo, da je leta 2002 plačal zgolj komunalni prispevek za električno omrežje. Komunalni prispevek je plačal na podlagi takrat veljavnih predpisov v celoti in če v ta obračun ni bil zajet komunalni prispevek za vodovod in cesto, to ne more biti njegov problem. Prepričan je, da mu toženka za 7 let nazaj ne more obračunati komunalnega prispevka, ker je njen zahtevek za plačilo zastaral v skladu z določili Obligacijskega zakonika.

Prav tako je toženka zmotno uporabila materialni predpis, ki je podlaga za obračun komunalnega prispevka in v posledici izdala nezakonito odločbo. Sklicuje se namreč na Odlok, ki ga je uporabila na podlagi drugega odstavka 108. člena ZPNačrt in na določbo 80. člena istega predpisa, ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Tožnik je kot lastnik objekta vložil zahtevo za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja, zaradi spremembe projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Že od leta 2002 je bil priključen na vodovod in cesto, zato mu zaradi tega toženka ne bi smela na novo obračunati komunalnega prispevka za ta dva priključka. Toženka je namreč povsem spregledala določbo 2. člena Odloka, oziroma te določbe ni uporabila. To je določba, ki določa, kdo so zavezanci za plačilo komunalnega prispevka in mednje ni mogoče uvrstiti tožnika, saj ne gradi novega objekta za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje ali enotno dovoljenje za gradnjo, temveč zgolj legalizira obstoječi objekt in pridobiva gradbeno dovoljenje za dozidavo neskladne gradnje vinske kleti. Toženka bi torej morala ugotoviti, da sama legalizacija in dozidava ne zahtevata povečanja zmogljivosti priključkov na javno infrastrukturo, zato mu komunalni prispevek ne bi smel biti odmerjen. Tožnik tudi ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka po drugem odstavku 2. člena Odloka.

Toženka torej za obračun komunalnega prispevka tožniku ni imela nobene pravne podlage. Če pa bi se upoštevalo, da je toženec zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, ker povečuje neto tlorisno površino in če bi imela toženka podlago za izračun in odmero komunalnega prispevka takšnemu zavezancu, bi lahko tožniku zaračunala kvečjemu komunalni prispevek za povečano tlorisno površino v izmeri 20,08 m2 in ne za celotno tlorisno površino. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavni razsodi tako, da tožbi ugodi, odločbo prvostopnega upravnega organa in odločbo drugostopnega upravnega organa odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v kateri ugovarja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pojasnjuje, da je bil zavezancu z odločbo 7. 8. 2002 odmerjen komunalni prispevek le za za elektriko, saj iz podatkov lokacijske dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, izhaja, da je bila pri prvotni gradnji zidanice predvidena oskrba z vodo preko kapnice. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja iz julija 2009 pa izhaja, da pri preskrbi z vodo ni nobene spremembe v PGD. V točki 0.8.4 (priključki na gospodarsko javno infrastrukturo) je navedeno, da ima objekt obstoječi vodovodni priključek ter obstoječi električni priključek. Organ pri izdaji odločbe iz leta 2002 torej ni upošteval priključka na vodovodno infrastrukturo, saj je iz dokumentacije, ki je bila priložena vlogi za odmero komunalnega prispevka izhajalo, da je predvidena oskrba z vodo preko kapnice. Glede na to, da obe predloženi dokumentaciji nista skladni, je očitno, da je bil upravičenec do komunalnega prispevka zaveden, ali s podatki po prvotnem projektu, ali s podatki po projektu iz julija 2002. Ker iz PDG iz julija 2009 izhaja, da ima objekt vodovodni priključek in glede na to, da komunalni prispevek za to ni bil nikoli plačan, je bilo treba z novo odločbo potrebno odmeriti tudi prispevek za ta priključek. Prav tako iz PGD izdaja, da je dostop do objekta predviden z dovozom do javne ceste, preko obstoječe dovozne poti na asfaltirano javno cesto JP 525461. Glede na to, da investitorju prispevek za asfaltirano cesto ni bil nikoli odmerjen, investitor pa objekt na novo ureja, mu je bilo potrebno odmeriti tudi plačilo prispevka za asfaltirano cesto. Tožena stranka iz navedenih razlogov meni, da tožba ni utemeljena in predlaga, da se zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 80. člena ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Po tej določbi obveznost plačila komunalnega prispevka torej ne nastane le na podlagi izgradnje novega priključka na komunalno opremo, temveč tudi na podlagi povečanja neto tlorisne površine objekta ali spremembe namembnosti objekta.

V obravnavanem primeru uporaba zgoraj navedene določbe pomeni, da je dolžan tožnik, ki je zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja zaradi legalizacije in dozidave neskladne gradnje vinske kleti, plačati komunalni prispevek za tisto komunalno infrastrukturo, za katero komunalni prispevek za (že) obstoječi objekt še ni bil plačan ter pri plačilu upoštevati celotno površino objekta, torej v obravnavanem primeru 79,38 m2, v kolikor pa je bil komunalni prispevek že plačan, pa je dolžan tožnik plačati komunalni prispevek samo za del s katerim povečuje neto tlorisno površino objekta (20.80 m2). Upoštevaje navedeno razlago določbe 80. člena ZPNačrt, sodišče tožniku pojasnjuje, da ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na zastaranje odmere komunalnega prispevka, prav tako pa se svoje obveznosti plačila komunalnega prispevka ne more razbremeniti niti zaradi spremembe gradbenega dovoljenja na podlagi 73. člena Zakona o graditvi objektov.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je za gradnjo vinske kleti pridobil gradbeno dovoljenje št. 355102-368/02-152 z dne 6. 11. 2002 in da mu je bil v postopku izdaje tega gradbenega dovoljenja odmerjen komunalni prispevek z odločbo št. 426-182/2002 z dne 7. 8. 2002. Gre za trditev, ki med strankama upravnega spora pravzaprav ni sporna, saj se tako izpodbijana odločba, kot odločba drugostopnega organa, na to odločbo sklicujeta. Sporno v zadevi je, v kakšnem obsegu je bil odmerjen v letu 2002 plačani komunalni prispevek. Upravna organa zatrjujeta, da je bil komunalni prispevek v letu 2002 plačan samo za električno omrežje, ne pa za vodovod in cesto. Sodišče v zvezi z navedeno sporno okoliščino ugotavlja, da prvostopni upravni organ v razlogih izpodbijane odločbe ni navedel razlogov, zakaj je štel, da se objekt v tem delu (vodovod, cesta) na novo priključuje na komunalno opremo, oziroma, da komunalni prispevek za ti dve postavki ni bil plačan že v letu 2002. Tudi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno le, da je iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja julij 2009 razvidno, da je dovoz na gradbeno parcelo iz južne strani, iz javne poti št. JP 525461, in da objekt bo, oziroma je priključen na javno vodovodno omrežje. Nadalje sodišče ugotavlja, da odgovor na to vprašanje ne izhaja niti iz obrazložitve odločbe o odmeri komunalnega prispevka št. 426-182/2002 z dne 7. 8. 2002. Izpodbijani odločbi torej ne dajeta odgovora, zakaj je upravni organ na podlagi vloženega PGD iz leta 2009, št. 07-01/09, julij 2009, iz katerega je v rubriki „Način zagotovitve minimalne komunalne oskrbe“ razvidno, da je oskrba z pitno vodo obstoječa, prav tako kot dostop do javne ceste JP 525461, štel, da gre za komunalno infrastrukturo, za katero komunalni prispevek še ni bil plačan. Sodišče to trditev postavlja predvsem zaradi tega, ker je listinam upravnega spisa priložena tudi kopija prve in četrte strani lokacijske dokumentacije št. LD-088-UB/2002, maj 2002, iz katere je razvidno, da je v okviru infrastrukture promet urejen tako, da se uredi dovoz, ki bo utrjen z drenažo (lahko v makadamski izvedbi), na javno pot JP525460, preskrba z vodo pa bo urejena s kapnico. Določeno je bilo tudi, da se izvede elektro priključek na javno elektro omrežje. Upoštevaje slednje podatke, ki izhajajo iz lokacijske dokumentacije iz leta 2002, sodišče sklepa, da obračun komunalnega prispevka za priključitev na javno vodovodno omrežje v letu 2002 dejansko ni bil potreben, saj je bila za objekt predvidena samooskrba z vodo, takšno sklepanje pa v delu, ki se nanaša na ureditev prometa oziroma dostopa do javne ceste, ob primerjavi obeh lokacijskih dokumentacij in upoštevanju Lokacijskega dovoljenja št. 35102-264/02-159 z dne 19. 8. 2002, ni mogoče. Navedeno pomeni, da zaradi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti v tožbi zatrjevanih kršitev in na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti dodatna pojasnila v odgovoru na tožbo. Sodišče glede njih dodaja le, da zgolj sklicevanje na PGD iz leta 2009, na točko 0.8.4. (Priključki na gospodarsko javno infrastrukturo), ni zadostna podlaga za sklep, da je treba v obravnavni zadevi komunalni prispevek odmeriti za priključitev na javno vodovodno omrežje in na javno cesto.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi z določbo 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odpraviti pomanjkljivosti, na katere je opozorilo sodišče v tej sodbi, po potrebi zahtevati preostali del PGD zaradi ugotovitve dotedanje komunalne opremljenosti objekta in podatke upravnega spisa v zadevi odmere komunalnega prispevka iz leta 2002, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odmeriti komunalni prispevek. Ker bo navedene pomanjkljivosti lažje in hitreje odpravil organ prve stopnje, je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o tožnikovi zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007-Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.