Jedro

Prekrškovni organ mora v obrazložitvi odločbe navesti, zakaj je prepričan, da so določena dejstva storilcu prekrška dokazana, in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost kršitelja zanj.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijano odločbo Policijske postaje Velenje v delu, ki se nanaša na prekršek po osmem odstavku 138. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, razveljavi in zadevo v tem delu vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ policijska postaja Velenje je storilcu F. G. dne 1. 9. 2008 po pošti vročil plačilni nalog zaradi prekrškov po osmem odstavku 138. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena in po petem odstavku 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Storilec je dne 9. 9. 2008 zoper navedeni plačilni nalog vložil ugovor, zaradi česar je prekrškovni organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je plačilni nalog odpravil in storilca spoznal za odgovornega prekrškov po tretjem odstavku 135. člena in po osmem odstavku 138. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP-1. Zoper navedeno odločbo storilec v predpisanem roku ni vložil zahteve za sodno varstvo.

2. Zoper navedeno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrtega odstavka 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kaj je podlaga za ugotovitev prekrškovnega organa, da storilec v času vožnje ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil in ne, kateri so razlogi za neveljavnost vozniškega dovoljenja. Odločba v nasprotju s četrtim odstavkom 56. člena ZP-1 ne vsebuje navedb o dejstvih in dokazih, na katere je prekrškovni organ oprl odločitev glede prekrška po osmem odstavku 138. člena ZVCP-1, zaradi česar ni mogoče izključiti možnosti, da gre za takšno neveljavnost vozniškega dovoljenja, ki predstavlja prekršek po petem odstavku 138. člena ZVCP-1, za katerega je predpisana globa 40 EUR.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) vročilo storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. V določbi prvega odstavka 56. člena ZP-1 so predpisane obvezne sestavine, ki jih mora imeti pisna odločba o prekršku. Te so uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk, številka, datum, podpis pooblaščene uradne osebe in uradni pečat prekrškovnega organa, ki je odločbo izdal. Četrti odstavek navedenega člena določa, da je treba v obrazložitvi odločbe o prekršku kratko navesti izjavo kršitelja o dejanju ter dejstva in dokaze, na katere je prekrškovni organ oprl odločitev.

5. Prekrškovni organ mora v obrazložitvi odločbe navesti, zakaj je prepričan, da so določena dejstva storilcu prekrška dokazana, in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost kršitelja zanj. Prekrškovni organ mora torej v obrazložitvi odločbe na razumljiv način navesti, zaradi katerih izvedenih dokazov je prepričan o pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve ter pravno podlago, na kateri le-ta temelji. Kolikor si dokazi oziroma izjave zbrane v postopku o prekršku med seboj nasprotujejo, se mora prekrškovni organ v obrazložitvi odločbe o prekršku do njih opredeliti in povedati, zakaj določene dokaze oziroma izjave sprejema za verodostojne, druge ne. S tem je storilec prekrška seznanjen z vsemi dejstvi in dokazi, ki so bili odločilni za odločitev prekrškovnega organa, s čimer mu je zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

6. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel izjavo kršitelja ter dejstva in dokaze, ki se nanašajo na prekršek po tretjem odstavku 135. člena ZVCP-1 (povzročitev prometne nesreče s pobegom), ne pa tudi dejstev in dokazov za prekršek po osmem odstavku 138. člena ZVCP-1. Prekrškovni organ je v izreku izpodbijane odločbe zgolj ugotovil, da je storilec vozil z neveljavnim vozniškim dovoljenjem B kategorije ter mu za navedeno kršitev osmega odstavka 138. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP-1 določil globo v višini 500 EUR, v obrazložitvi odločbe pa se je omejil le na navajanje dejstev in dokazov v zvezi s prekrškom po tretjem odstavku 135. člena ZVCP-1, ne pa tudi dejstev in dokazov v zvezi s prekrškom po osmem odstavku 138. člena v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP-1, s čimer je kršil določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1. C.

7. Glede na ugotovljeno kršitev določbe četrtega odstavka 56. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na prekršek po osmem odstavku 138. člena ZVCP-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 138. člena ZVCP-1 ter zadevo v tem delu vrnilo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.