Jedro

Po 76b. členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po računih družbe A. d.o.o., po katerih pa navedena družba ni v celoti plačala izstopnega DDV, in da je v trenutku izdaje izpodbijane odločbe obstajal njen dolg do proračuna v višini, kot je predmet tega spora. Zoper navedeno družbo je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila priznana terjatev finančnega organa do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Vendar slednje po presoji sodišča ne pomeni, da je terjatev do primarnega dolžnika tudi poplačana in da zato finančni organ nima pooblastila uporabiti institut solidarne odgovornosti, kot meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije ugotovila, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo še neplačane obveznosti davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v obdobju 1. 10. 2013 do 31. 3. 2014 v skupnem znesku 28.794,95 EUR, ki ga je dolžna plačati družba A. d.o.o., na podlagi obračunov DDV ter zamudne obresti v višini 1.533,31 EUR, ki tečejo od datuma zapadlosti za plačilo DDV do dneva uvedbe stečajnega postopka družbe A. d.o.o., to je 4. 9. 2014 (točka I izreka). Znesek 30.329,90 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bo začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka odločbe).

2. Pri tožniku je finančni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 8. 2013 do 30. 4. 2014, s težiščem na prejetih računih družbe A. d.o.o.. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih finančni organ navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih kot neutemeljene zavrne. Tožnik se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje sveže betonske mešanice na lokaciji …. Od prejetih računov družbe A. d.o.o. tožnik izkazuje odbitek vstopnega DDV. Za davčna obdobja oktober, november, februar 2013 ter februar in marec 2014 je tožnik prejete račune družbe A. d.o.o. zapiral s kompenzacijami iz naslova posojil. Posojilnih pogodb ni predložil, iz pogodb o poslovnem sodelovanju za leti 2013 in 2014 pa ni možno razbrati, za kakšne terjatve, obveznosti do družbe A. d.o.o. gre in v kakšnem znesku. Tožnik je do družbe A. d.o.o. vzpostavil dolgoročne in kratkoročne terjatve, ker je za družbo A. d.o.o. plačeval njene obveznosti do dobaviteljev (računi za elektriko, za material ipd.). S tem je tožnik v svojem knjigovodstvu obveznosti do družbe A. d.o.o. izkazal kot plačane in si zagotovil pravico do odbitka vstopnega DDV po 63. členu Zakona o davku na dodano vrednosti (v nadaljevanju ZDDV-1). Družba A. d.o.o. je za sporno obdobje izkazala obveznost za plačilo DDV, ki ni bila v celoti plačana, kar je razvidno iz preglednice na strani 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Skupni dolg primarnega zavezanca A. d.o.o. znaša 30.327,90 EUR. Finančni organ navaja okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za poslovno povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. Vzrok sodelovanja med družbama je nelikvidnost družbe A. d.o.o. Na vseh predlogih za kompenzacijo je podpisan B.B.. Iz računov družbe A. d.o.o. izhaja, da jih je podpisal oziroma pripravil B.B., ki v družbi A. d.o.o. v tem obdobju ni bil zaposlen. Gre za zlorabo in izogibanje plačilu davčnih obveznosti pri dobavitelju, družbi A. d.o.o., zato je riziko, da le-ta ne bo izpolnil svojih obveznosti do države, na strani tožnika, ki bi se pred sklepanjem posla moral prepričati, kakšna stranka je prodajalec in ali redno predlaga davčne obračune in poravnava davčne obveznosti. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 76b. člen ZDDV-1. Finančni organ navaja sodbo SEU v zadevi C-384/07. Ugotovljena dejstva in okoliščine kažejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da dobavitelj A. d.o.o. obračunanega DDV po računih, ki jih je izdal kupcu-tožniku, ne bo plačal. Na podlagi vseh okoliščin, ki jih finančni organ pojasni, izhaja ugotovitev, da je namen transakcij med družbo A. d.o.o. in tožnikom izogibanje plačila DDV in pridobitev neupravičenih finančnih koristi.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in dodatno pojasnjuje razloge za svojo odločitev.

4. Tožnik izpodbija navedeno odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Citira določbo 76b. člena ZDDV. Skladno z ustaljeno sodno prakso glede solidarne odgovornosti po ZDDV-1 morajo biti pri zavezancu izkazane objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 322/2012. Finančni organ z ničemer ni utemeljil, da bi šlo pri poslovnem sodelovanju med družbo A. d.o.o. in tožnikom za transakcije, katerih namen bi bil izogibanje plačilu DDV. Poravnavanje obveznosti do dobavitelja s kompenzacijami ne more avtomatično pomeniti transakcije, katere namen bi bil izogibanje plačila DDV. Širitev solidarne odgovornosti kot v obravnavanem primeru, bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in načelom sorazmernosti. Navaja sodbo SEU C-384/04. Finančni tokovi predmetnih transakcij so bili v celoti in pravilno izvedeni. A. d.o.o. je tožniku dajal material, slednji pa je izstavljene zapadle fakture plačeval s kompenzacijami. Svoje obveznosti do družbe A. d.o.o. po izstavljenih fakturah je tožnik v celoti poravnal tako, da je poplačal razne dobavitelje družbe A. d.o.o. To ne omogoča zaključka neobičajne poslovne prakse. Dobava materiala po pogodbi je bila tožniku opravljena. Pogodba o poslovnem sodelovanju je v celoti realizirana in njena vsebina ni sporna. V obravnavanem primeru gre za običajno kompenzacijo po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o transakciji, katere namen je izogibanje plačilu DDV, tudi ni mogoče govoriti o vedenju tožnika o spornosti transakcije. Navaja prvi odstavek 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Tožnik in družba A. d.o.o. nista kakorkoli kapitalsko oziroma vplivno povezani osebi. Tožnik nikoli ni imel dostopa do podatkov o poslovanju družbe A. d.o.o., poslovanje med njima je potekalo ločeno. Direktor tožnika nikdar ni imel nobene vloge, sploh pa ne odločilne vloge pri poslovanju družbe A. d.o.o. niti v času zaposlitve v družbi A. d.o.o. niti kasneje. Direktor in 100 % lastnik družbe A. d.o.o. je bil C.C.. Edino, kar je bilo tožniku znano je, da A. d.o.o. redno oddaja obračune DDV, kar je direktor družbe A. d.o.o. direktorju tožnika B.B. izrecno ustno zagotovil. Posledično je neutemeljen zaključek, da bi tožnik moral vedeti, da dobavitelj A. d.o.o. obračunanega DDV po izdanih računih tožniku ne bo plačal. Zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi, ob pomanjkanju še drugih okoliščin, ne kaže na goljufiv namen pri sklepanju poslov in izogibanje davkom. Navaja sodbi SEU C-322/2012 ter v združenih zadevah C-80/11 in C-142/12. Zaključek, da bi se tožnik pred sklepanjem poslov moral prepričati, kakšna stranka je prodajalec, in ali redno predlaga davčne obračune in poravnava davčne obveznosti, je arbitraren. Takšnih dolžnosti poslovnim subjektom ne nalaga noben veljavni predpis. Načelo skrbnosti dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja (6. člen OZ) takšnih obveznosti, ne zajema. Glede na to, da so bile davčne obveznosti družbe A. d.o.o. izkazane in oddane v DDV obračunih, je nesporno, da so bili obračuni DDV s strani A. d.o.o. pravilno predloženi. Navaja šesti odstavek 107. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, po katerem se šteje, da so bile davčne obveznosti plačane. Napačna je ugotovitev, da je tožnik vedel, da njegov dobavitelj ne bo plačal DDV. Finančni organ tožnika kot kupca družbe A. d.o.o. ni nikoli obvestil o tem, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na goljufiv namen niti ga ni obvestil o njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).

5. Sporno je postopanje davčnega organa, ki nalaga solidarno odgovornost tožniku, kljub temu, da mu je ista terjatev do davčnega zavezanca A. d.o.o. v celoti priznana v stečajnem postopku opr. št. St 4059/2014, s čimer je prenehala pravica davčnega organa do izterjave naložene davčne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti, saj je davčni organ v stečajnem postopku izenačen z vsemi ostalimi upniki. Napačno je naziranje davčnega organa, da ima lahko vzpostavljeno isto terjatev do dveh pravnih subjektov, ter da je s tem pridobil le alternativno možnost izterjave neplačanega davka in da v nobenem primeru davek ne bo poplačan dvakrat. Davčni organ je že opravil davčno izvršbo do tožnika in je torej v celoti plačan davčni dolg, kljub temu, da ima terjatev do družbe A. d.o.o. - v stečaju priznano tudi v stečajnem postopku. S takim ravnanjem je favoriziran pred ostalimi upniki, kar ni dopustno in je v nasprotju z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožniku je z izpodbijano odločitvijo bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek organu prve stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Da gre za povezanost oseb kaže dejstvo, da je odgovorna oseba tožnika B.B. pripravljal in podpisoval ključne listine v imenu obeh poslovnih subjektov, kar pomeni, da je tožnik celo odločal o poslovnih potezah primarnega dolžnika ter je bil seznanjen s poslovanjem družbe, iz česar je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Finančni organ je izvedel utesnitev prijave terjatev za primarnega dolžnika A. d.o.o.- v stečaju, saj je bil dolg po izpodbijani odločbi v celoti plačan s strani solidarnega dolžnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po 76b. členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Navedena določba je skladna z 205. členom Direktive Sveta 2006/112/ES(1), ki je nadomestila Šesto direktivo(2) in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oziroma pred tem ZDDV. Po določbi 205. člena Direktive 2006/112 lahko države članice v primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

9. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po računih družbe A. d.o.o., po katerih pa navedena družba ni v celoti plačala izstopnega DDV, in da je v trenutku izdaje izpodbijane odločbe obstajal njen dolg do proračuna v višini, kot je predmet tega spora. Zoper navedeno družbo je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila priznana terjatev finančnega organa do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Vendar slednje po presoji sodišča ne pomeni, da je terjatev do primarnega dolžnika tudi poplačana in da zato finančni organ nima pooblastila uporabiti institut solidarne odgovornosti, kot meni tožnik, seveda ob pogoju, da so za njegovo uporabo izpolnjeni zakonski pogoji, kar je predmet tega postopka.

10. Po presoji sodišča so za uporabo navedenega instituta po 76b. členu ZDDV-1 izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji, kar je pojasnil finančni organ in se sodišče z njegovimi razlogi, kot tudi z razlogi toženke, strinja, zato jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ne sledi razlogom tožnika, da ni vedel kakšno je poslovanje prvotno odgovorne družbe za plačilo DDV, to je družbe A. d.o.o. kot primarnega dolžnika za plačilo DDV. Da gre za medsebojno poslovno povezani osebi v smislu drugega odstavka 17. člena ZDDPO-2 izhaja med drugim tudi iz okoliščin, ki jih navaja finančni organ in imajo podlago v upravnih spisih. Odgovorna oseba tožnika B.B. je pripravljal in podpisoval ključne listine (račune in pogodbe o medsebojnih kompenzacijah) v imenu obeh poslovnih subjektov, kar pomeni, da je tožnik celo odločal o poslovnih potezah primarnega dolžnika ter da je bil seznanjen s poslovanjem te družbe.

11. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve se sodišče ne more strinjati z razlogi tožnika, da direktor tožnika ni imel nobene nobene vloge pri poslovanju družbe A. d.o.o. in da ni vedel, da družba ni poravnala svojih obveznosti do države. Glede na dejstvo, da je tožnik poravnaval tudi tekoče zapadle obveznosti družbe A. d.o.o., tako ne more veljati niti trditev, da o njenem poslovanju ni nič vedel. Vse objektive okoliščine konkretnega primera, ki jih je pojasnil finančni organ, glede poslovanja tožnika s to družbo kažejo, da je šlo za poslovno povezani pravni osebi. Pravzaprav je bilo na ta način preneseno poslovanje iz družbe A. d.o.o. na tožnika. Obstoj poslovne povezanosti med obema subjektoma pa ne izkazuje zgolj med subjektoma sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, pač pa izhaja iz še drugih dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovil finančni organ. Tak način poslovanja, kot v konkretni zadevi, zagotovo ne bi bil dogovorjen med nepovezanimi subjekti.

12. Sodišče se po povedanem strinja z razlogi obeh finančnih organov, da gre za poslovno povezanost obeh družb. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da za pojem povezanih oseb ni nujno, da gre za obvladovanje preko kapitalske povezanosti. Za povezanost oseb gre tudi takrat, kadar so osebe medsebojno povezane na podlagi pogodbe ter se pogoji transakcij razlikujejo od pogojev, ki bi bili med nepovezanimi osebami. Tožnik in družba A. d.o.o. sta imela sklenjeni pogodbi o poslovnem sodelovanju za leti 2013 in 2014, ki naj bi bile podlaga za posojila, iz naslova katerih je tožnik s kompenzacijo zapiral prejete račune družbe A. d.o.o. Tožnik posojilnih pogodb ni predložil, iz pogodb o poslovnem sodelovanju pa ni možno razbrati za kakšne terjatve in obveznosti do družbe A. d.o.o. gre niti v kakšni višini. Poslovna povezanost obeh subjektov se v obravnavanem primeru kaže zlasti v tem, da je tožnik sam pripravljal oz. podpisoval račune družbe A. d.o.o. in predloge za medsebojno kompenzacijo obeh družb, kar pomeni tako na strani družbe A. d.o.o. kot na strani tožnika, ob dejstvu, da v tem obdobju v družbi A. d.o.o. ni bil zaposlen. Za družbo A. d.o.o. je tožnik celo sam poravnaval njene že zapadle obveznosti (računi za elektriko, material ipd). Ugotovitve v postopku v obravnavani zadevi utemeljujejo zaključek, da gre pri opisanem poslovnem sodelovanju za obvladovanje drugega subjekta na podlagi pogodbe in dejansko na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Torej gre za povezani osebi po drugem odstavku 17. člena ZDDPO-2. Dejstvo je tudi, da je družba A. d.o.o. poslovala izključno le z družbo tožnika. Direktor družbe A. d.o.o. (C.C.), ki je registrirana za isto dejavnost kot tožnik, t.j. proizvodnja sveže betonske mešanice, pa je bil od 18. 3. 2010 do 28. 5. 2013 direktor tožnika, v obdobju od 18. 3. 2010 do 14. 4. 2014 pa je bil 30% lastnik tožnika D.D. (njegov sin). Direktor tožnika B.B. pa je bil v družbi A. d.o.o. zaposlen v obdobju od 26 . 6. 2006 do 28. 12. 2012. Od 29. 5. 2013 naprej pa je direktor in ustanovitelj tožnika. Na poslovno povezanost kaže tudi dejstvo, da je družba a. d.o.o. 8. 8. 2013 prenesla sedež dejavnosti na naslov ….

13. Iz poslovanja, kot ga je ugotovil in pojasnil organ prve stopnje, izhaja, da denarna sredstva niso bila nakazana na račun družbe A. d.o.o., temveč so bili prilivi preusmerjeni na dobavitelje družbe A. d.o.o. S tem je tožnik svoje obveznosti izkazal za plačane, in imel podlago za uveljavitev vstopnega DDV, pri tem, da je svoje obveznosti do dobavitelja poravnal s kompenzacijami, s čimer pa družba dobaviteljica A. d.o.o. ni prejela finančnih tokov, iz katerih bi poravnala svoj davčni dolg. Na ta način se je izognilo plačilu DDV in onemogočilo izterjavo neplačanega DDV s strani družbe A. d.o.o, kot pravilno ugotavlja finančni organ. Zato sodišče tudi ne sledi tožnikovim razlogom, ko poskuša dokazati, da je šlo zgolj za vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah in da gre v obravnavanem primeru za pomanjkanje še drugih okoliščin. Tožnikovi razlogi, da ni izkazan goljufiv namen pri sklepanju predmetnih poslov in izogibanje davkom, so po presoji sodišča neutemeljeni.

14. Glede na navedeno je direktor tožnika imel nedvomno pregled nad poslovanjem in finančnim stanjem v obeh družbah. Ne nazadnje tudi razlogi za sklenitev pogodbe o medsebojnem sodelovanju kažejo na to, da je tožnik vedel, da gre za insolventno družbo, ki ni zmožna poravnavati svojih obveznosti. Posledično je ob vseh objektivnih okoliščinah, ki so navedene, po presoji sodišča pravilna ocena finančnega organa, da je tožnik bil seznanjen tudi o tem ali je bil plačan dolgovani DDV s strani družbe A. d.o.o. Zato je tudi po presoji sodišča, glede na prakso SEU, v takih primerih pravilno upoštevati tudi pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v načrt za zmanjšanje davčnega bremena (prim. sodbo SEU v zadevi C-255/02, Halifax, točka 81). Obravnavane transakcije, kot jih navaja finančni organ, po presoji sodišča kažejo na namen, da se je poskušalo izogniti plačilu DDV in da je tožniku mogoče očitati, da je vedel, da je takšno poslovanje privedlo do izogibanja plačilu DDV, kar pravilno ugotavljata oba finančna organa, in da so izvedene medsebojne kompenzacije iz naslova izdanih računov, ki jih je izstavil družbi A. d.o.o., in iz naslova danih posojil, za katere ni predložil nobenih dokazil, po presoji sodišča posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel vstopali družbi, ki ne bi bili povezani.

15. Sodišče se zato strinja z dokazno oceno obeh finančnih organov, da je bil namen sklenjenih poslov v tem, da se izogne plačilu dolgovanega DDV s strani družbe A. d.o.o. Na ta način se je dejansko poslovanje iz družbe A. d.o.o. preneslo na tožnika. Po presoji sodišča je pravilna dokazna ocena obeh finančnih organov, da je iz objektivnih okoliščin razvidno, da je šlo za namen izogibanja plačilu DDV in onemogočanje izterjave neplačanega DDV in da je bil tožnik seznanjen z likvidnostnim položajem navedene družbe, saj je v teh poslih tudi sam aktivno sodeloval. 16. Tudi ne gre za to, da toženka napačno tolmači institut solidarne odgovornosti, ker naj bi imela v stečajnem postopku priznane terjatev do dolžnika A. d.o.o. - v stečaju v enakem znesku, kot ga terja od tožnika kot solidarnega dolžnika. V obravnavani zadevi ne gre za postopek izterjave, zato so ugovori tožnika, da je s priznanjem terjatev v postopku zoper družbo A. d.o.o. prenehala pravica finančnega organa do izterjave naložene davčne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti, neutemeljeni. Po presoji sodišča priznanje terjatev v stečajnem postopku ne spreminja odločitve v obravnavani zadevi, saj se izpodbijana odločitev nanaša na ugotovitev, da je tožnik solidarni dolžnik, iz česar izhajajo za tožnika določene obveznosti po ZDDV-1. Terjatev pa tudi ni plačana dvakrat, kot meni tožnik, saj samo priznanje terjatve s strani stečajnega upravitelja ne pomeni, da je terjatev plačana. Ob dejstvu, da je toženka utesnila svojo prijavo v stečajnem postopku, kot izhaja iz odgovora na tožbo, so takšni razlogi tožnika tudi brezpredmetni. Pa tudi sicer gre po presoji sodišča za samostojen institut v okviru ZDDV-1, na katerega dejstvo, da je toženka prijavila terjatev do prvotno odgovorne osebe za plačilo DDV v stečajnem postopku, ne more vplivati na način, kot meni tožnik, da v takem primeru ne bi bila dopustna uporaba instituta solidarne odgovornosti po ZDDV-1. V tem smislu so tudi brezpredmetni očitki glede kršitve določb ZFPPIPP v tem postopku.

17. Tožnikovi razlogi, da zneska, glede katerega je ugotovljena tožnikova solidarna odgovornost, ni mogoče preizkusiti, so neutemeljeni, saj je iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, za katera davčna obdobja se odločitev nanaša, kar je razvidno tudi iz preglednice št. 1 na strani 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prav tako je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, na katere račune in za katera davčna obdobja se nanašajo neplačane davčne obveznosti.

18. Po povedanem je pravilna dokazna ocena, da je tožnik vedel, da z navedenimi posli s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika, ki je podlaga za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV drugega, v tem primeru družbe A. d.o.o., so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.(3) Tudi ne gre v tem primeru za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah(4). V obravnavanem primeru naložena solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV družbe A. d.o.o. po presoji sodišča ne predstavlja kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti(5).

19. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da ga finančni organ ni obvestil o obstoju okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti, kar določa drugi odstavek 76b. člena ZZDV-1. Po presoji sodišča obvestilo po drugem odstavku 76b. člena ZDDV-1 ni pogoj za solidarno odgovornost zavezanca, če je v postopku ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1. To pa je v obravnavani zadevi bilo ugotovljeno. Zato gre v konkretni zadevi za primer, ki ima zakonsko podlago v prvem odstavku 76b. člena ZDDV-1 in ne za situacijo iz iz drugega odstavka 76b. člena ZDDV-1, kot meni tožnik.

20. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov posebej ni opredeljevalo, ker po presoji sodišča za zadevo niso relevantni.

21. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347, 11. 12. 2006, str. 1).

opomba (2) : Šesta Direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sitem davka na dodano vrednosti : enotna osnova za odmero s spremembami (77/388/EGS), UL L 145. 13. 6. 1977, s.1. opomba (3) : Enako tudi sodba SEU v zadevi Vlamse Oliemaatschappij NV, C-499/10, točka 26. opomba (4) : Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi Netto Supermarkt, C-271/06, točka 23. opomba (5) : Prim. sodbo SEU v zadevi Federation of Tehnological Industries in drugi, C-384/04, točka 32.