Jedro

V tožničinem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Prejemek na družinskega člana tožničine družine je namreč višji kot je minimalni dohodek, določen po 8. členu ZSVarPre, ki je pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz 2. odstavka 11. člena ZST se po ustaljeni sodni praksi presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata ZBPP in od 1. 1. 2012 dalje tudi ZSVarPre, to je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Vendar je to stališče mogoče uporabiti le v primeru, če imajo nosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek oziroma imajo dohodek le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je potrebno presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek sodne takse zniža na 171,00 EUR, plačilo sodne takse pa se odloži do izdaje odločbe sodišča. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 36,60 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožnici plačilo sodne takse v višini 342,00 EUR odloži do izdaje odločbe sodišča. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, pa tudi zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS, kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa da sklep spremeni ter v celoti ugodi predlogu tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške skupaj s pritožbenimi stroški v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni upoštevalo, da je relevanten minimalni dohodek v času vložitve tožbe in predloga za taksno oprostitev znašal 269,20 EUR in ne 265,22 EUR, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni pravilno uporabilo 3. odstavka 11. člena ZST-1, ko je tožnici priznalo zgolj odlog plačila, ne pa tudi delne oprostitve plačila sodne takse. Ta odločitev sodišča prve stopnje sploh ni obrazložena, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je takšna odločitev arbitrarna in samovoljna, kar je kršitev 23. in 24. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo že ob ugotovitvi, da prejemki tožničine družine na družinskega člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, ugotoviti, da bi bila s plačilom celotne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oz. njeni družinski člani in nato skladno s 3. odstavkom 11. člena ZST-1 tožnico delno oprostiti plačila sodne takse. Upoštevati bi moralo tudi, da zaradi nezakonitega ravnanja svojega bivšega delodajalca tožnica vtožuje plače in razlike v plačah, odpravnino in regres, sodišče pa ji je z izpodbijano odločbo onemogočilo uveljavljanje teh pravic ter možnost odprave težkega materialnega položaja. Izpodbijana odločba pomeni grob poseg v ustavno pravico do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS, kršitev enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje drugo delavko z bistveno višjimi dohodki, ki je bila tožničina sodelavka, delno oprostilo plačila sodne takse (zadeva opr. št. Pd 87/2014 z dne 18. 9. 2014, ki jo prilaga). Zaradi slabega premoženjskega stanja je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči, kar dokazuje, da tožnica niti sedaj niti v času izdaje odločbe sodne takse ne bo zmožna plačati.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št, 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008, 97/2010 in 63/2013) je, kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 58/2014 dne 28. 7 2014 z veljavnostjo od 29. 7. 2014, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91) in sicer 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Državnemu zboru je naložilo, da mora navedeno neskladje v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije odpraviti. Do odprave tega neskladja pa se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Prejemek na družinskega člana tožničine družine je namreč za 23,30 EUR višji, kot je minimalni dohodek določen po 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadaljnji), ki je pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da se tožnici le odloži plačilo sodne takse, ne pa tudi zmanjša višina, ni v zadostni meri upoštevalo njenih premoženjskih in socialnih razmer, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz 2. odstavka 11. člena ZST se po ustaljeni sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013) sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadaljnji) in od 1. 1. 2012 dalje tudi ZSVarPre, to je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. To stališče sodne prakse pa je mogoče uporabiti le v primeru, če imajo nosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek oziroma imajo dohodek le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je potrebno presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Tožnica je v času vložitve tožbe dejansko prejemala denarno nadomestilo v mesečni višini 470,00 EUR, njen mož pa ima dohodek v višini 700,00 EUR, tako da ob vložitvi tožbe povprečni mesečni dohodek na člana tožničine družine ni presegal dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa ni upoštevalo dejstva, da je povprečni mesečni dohodek na člana tožničine družine znašal komaj 292,50 EUR, dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pa je bil v tem obdobju 538,40 EUR. Iz tega razloga so, po stališču pritožbenega sodišča, poleg odložitve plačila do izdaje sodne odločbe, podani tudi pogoji za znižanje višine sodne takse na polovico (171,00 EUR), saj le v tem primeru mesečna sredstva za preživljanje tožnice in njenih družinskih članov ne bi bila občutno zmanjšana.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 353. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP).

8. Tožnica je s pritožbo uspela 50 %, zato ji je tožena stranka dolžna skladno s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka in sicer nagrado za postopek s pravnimi sredstvi po tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 36,60 EUR.