Jedro

Ker toženec kljub svoji dolžnosti iz določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, tožnika ni seznanil z očitki in datumom, ko bi lahko podal svoj zagovor, je s tem kršil tožnikovo pravico do zagovora, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2020 nezakonita že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje zato pravilno izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2020 nezakonita, zato med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 31. 3. 2020, ampak je veljala do 31. 10. 2020 (točka I izreka). Toženec je dolžan za čas od 1. 4. 2020 do 31. 10. 2020 prijaviti tožnika v obvezna zavarovanja za določen čas in mu plačati zakonsko minimalno mesečno bruto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih neto zneskov plač tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 8 dni (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan pozvati tožnika nazaj na delo in ga za čas od 1. 11. 2020 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja za polni delovni čas ter mu plačati zakonsko minimalno mesečno bruto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 459,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vročitvijo seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter vročitvijo odpovedi, napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, zato je napačno zaključilo, da toženec tožnika naj ne bi obvestil o pričetku postopka izredne odpovedi in ga seznanil z očitanimi mu kršitvami ter da naj bi mu nezakonito vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ocenjuje, da bi bilo vročanje pravilno, če bi toženec tožniku pisanji poslal na naslov tožnika v A. (BiH), saj naj bi bilo vročanje v tujino pravilno tudi z vidika smiselne uporabe 2. odstavka 143. člena ZPP. Glede na določbo 5. odstavka 88. člena ZDR-1 se pisanje, če delavec nima stalnega ali začasnega bivanja v RS oz. na naslovu iz prejšnjega odstavka ni znan, se pisanje v ovojnici nabije na oglasno desko na sedežu delodajalca, ki je delavcu dostopna. Ta odstavek izrecno izključuje možnost vročanja v tujini. Določila o vročanju po 6. odstavku 88. člena ZDR-1 pa so subsidiarna določilom vročanja v ZDR-1. Dejstvo je, da je imel tožnik začasno prebivališče v RS na naslovu B. in da je tožnik izpovedal, da je bil na tem naslovu skupen nabiralnik za toženčevo družino in štiri delavce iz BiH (tudi tožnika), ki so imeli ključ od nabiralnika. Če pošte nobeden od delavcev v enem tednu ni dvignil, jo je toženec odnesel v bivalni kontejner v C., kjer so njegovi delavci spali v tovornjakih in enako je storil tudi z vabilom tožniku na zagovor in z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tako sta bili pisanji tožniku na naslov B., ki je bil naveden kot kraj njegovega začasnega bivanja na pogodbi o zaposlitvi, zakonito vročeni. Ker dopustitev fikcije vročitve po 141. členu ZPP temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu je torej očitano nedobroverno ali nevestno ravnaje, ni razloga, da fikcija vročitve ne bi bila dopustna v obravnavanem primeru, ko je tožnik ostal v BiH, čeprav ni bil v karanteni, torej pisanj ni dvignil po svoji krivdi. Opozarja pa tudi na to, da je bilo razveljavljeno dovoljenje Zavoda RS za zaposlovanje, ki je zakonski pogoj za obstoj delovnega razmerja tujca v RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 28. 10. 2019 do 31. 10. 2020 za opravljanje dela voznik za prevoz blaga v cestnem prometu. V pogodbi je kot naslov stalnega prebivališča navedeno A., kot začasno prebivališče pa naslov B.. Toženec je tožniku dne 4. 5. 2020 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nezakonita.

6. Skladno z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je delodajalec dolžan delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku , ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik na naslovu začasnega prebivališča, ki je bil hkrati tudi naslov toženca, dejansko ni nikoli bival, kar je bilo tožencu znano. Tožnik je namreč tako kot ostali vozniki zaposleni pri tožencu, kadar je bil v Sloveniji, spal v svojem tovornjaku, ki ga je parkiral na parkirišču v C.. Tam je bil tudi bivalni kontejner, kjer so bile sanitarije in poštni predalčniki, kjer so vozniki lahko prevzeli pošto, ki jim jo je dostavil toženec. Čeprav je toženec vedel (glede na predložena SMS sporočila), da je tožnik od 16. 3. 2020 v BiH in ga torej ni v Sloveniji, je tožniku pisno seznanitev z vabilom na zagovor z dne 2. 4. 2020, poslal na naslov fiktivnega začasnega bivališča v B. in pošto kasneje dostavil v kontejner na parkirišču C..

8. Ker toženec kljub svoji dolžnosti iz določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, tožnika ni seznanil z očitki in datumom, ko bi lahko podal svoj zagovor, je s tem kršil tožnikovo pravico do zagovora, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2020 nezakonita že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje zato pravilno izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo po vsebini.

9. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb toženca (tudi o vročanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo, saj za odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku niso odločilnega pomena.

10. Na podlagi odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 31. 3. 2020, ampak mu je veljala do izteka roka, za katerega je bila sklenjena, torej do 31. 10. 2020. Tožencu je zato naložilo, da je dolžan tožnika za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja za polni delovni čas in mu izplačati zakonsko določeno minimalno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bilo tožniku delovno dovoljenje razveljavljeno z odločbo, zoper katero se ni pritožil, zato naj bi mu sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo delovno dobo do datuma poteka pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb toženca že opredelilo. Zaradi tega, ker je bilo delovno dovoljenje izdano za obdobje od 30. 8. 2019 do 29. 8. 2022, razveljavljeno pa je bilo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonita, je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje nezakonitega prenehanja do izteka sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.