Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 882.200 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 880.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (to je po 13,5 % obrestni meri), od dne 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; od zneska 2.200,00 SIT pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 7.3.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici poleg že prisojenega zneska še znesek 2.080 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. V ostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi je tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.220.000 SIT (sedaj 5.090,97 EUR) s pripadajočimi obrestmi, tožnici prisodi zakonske zamudne obresti od zneska 250.000 SIT za čas od 15.8.2001 dalje in toženki naloži v plačilo njene stroške postopka. V reviziji, ki je praktično prepis pritožbe, delno povzema ugotovljena dejstva, delno pa postavlja trditve, ki ugotovljeno dejansko stanje presegajo, in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Ocenjuje, da pripada tožnici odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila določena v tožbi. Tožnici pripadajo tudi zakonske zamudne obresti vsaj od zneska 250.000 SIT za čas od 15.8.2001, kar je 15 dni po tem, ko je bila toženka seznanjena, da tožnica poravnalne ponudbe ne bo sprejela. Izpodbija še odločitev o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o stroških postopka ni dovoljena. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

O zavrženju dela revizije: Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena ZPP tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je akcesorne narave in je zato odvisna od odločitve o sporu. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. O zavrnitvi ostalega dela revizije: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev izpodbijanih sodb o obstoju, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in strahu ter o obsegu konkretnih tožničinih življenjskih prikrajšanj. Po ugotovitvah sodišč je tožnica trpela hude bolečine en dan in ne teden dni, kot zatrjuje revizija. Strah v zvezi z zdravljenjem je intenzivno trajal en mesec in ne dva meseca, kot skuša prikazati revizija.

Po presoji revizijskega sodišča sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine 420.000 SIT (sedaj 1.752,63 EUR), za strah 180.000 SIT (sedaj 751,13 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 280.000 SIT (sedaj 1.168,42 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007), s tem pa sta tudi pravilno upoštevali temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do deveti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica se je 5.6.2000 poškodovala v prometni nesreči. Prometno nesrečo s skoraj enako poškodbo vratnih mišic je tožnica utrpela tudi v marcu 2000. V sedaj obravnavanem škodnem dogodku je utrpela nateg vratnega mišičja in udarnino prsnega koša ter četrtega prsta desne noge. Pri večjih obremenitvah se ji pojavi bolečnost v vratu, prav tako pri prisilni drži, gospodinjskih delih, delih za računalnikom in dolgih vožnjah z avtomobilom. Kot sta ugotovili sodišči, tožničine težave z vratno hrbtenico niso izključno posledica obravnavane nezgode, ampak le 1/2. V ostalem delu na navedene prikrajšanosti tožnice vplivajo očitno posledice poškodb, ki jih je tožnica dobila v prometni nesreči v marcu 2000. Ugotovitve sodišč o obsegu konkretnih tožničinih življenjskih prikrajšanj ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova za 420.000 SIT.

Napačno je tudi sklepanje tožnice, da ji pripada denarna odškodnina v višini 1.100.000 SIT iz naslova telesnih bolečin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo pri prisoji 420.000 SIT iz tega naslova pravilno uporabljeno, zato višji zahtevek ni utemeljen. Enako velja za prisojo odškodnine za strah. Ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu ne upravičujejo tožnice do odškodnine, ki bi presegala prisojeni znesek 180.000 SIT.

Skupni prisojeni znesek 880.000 SIT (3672,17 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5,4 takratnih povprečnih neto plač. Taka odškodnina je primerljiva z odškodninami iz sodne prakse za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničinega primera. Revizija se torej neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnica izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišči prve in druge stopnje sta prisodili zamudne obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podlage za prisojo zamudnih obresti že od 15.8.2001. V tem delu sta nižji sodišči obrestni zahtevek pravilno zavrnili. Opozoriti je treba na funkcijo zamudnih obresti, ki so v preteklosti imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je lahko šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične denarne odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Navedena sodna praksa je vezala vrhovno sodišče, dokler se niso stekle okoliščine za drugačno odločanje (primerjaj razloge načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljenega v Pravnih mnenjih I/2002). Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni bilo mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Sodišča morajo namreč enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Ker torej dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati, je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je upoštevano tudi v tožničinem primeru.

Nazadnje revizijsko sodišče pojasnjuje, da trditve na četrti strani revizije o zahtevani povrnitvi cestnine 1.020 SIT kot premoženjske škode ni obravnavalo. Pripisalo jo je očitni pomoti tožničinega pooblaščenca, ki je ob pisanju revizije prepisoval pritožbo in pri tem prezrl, da je bila glede tega dela pritožba uspešna (razlogi na četrti strani pritožbene odločbe). Revizijsko sodišče je obravnavalo tisti obseg revizijskega izpodbijanja, ki ga je tožnica opredelila v uvodu revizije. Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija uveljavlja v nedovoljenem delu, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo v tem delu zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.