Jedro

Tožena stranka določbe 8. člena ZUP v konkretnem upravnem postopku ni upoštevala, saj je v celoti sledila navedbam prosilca za BPP in svojo odločitev oprla na sodbo št. P 38/2002. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka opustila ugotavljanje, ali gre oziroma ali obstoji pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko njeno odločitev v smislu zgoraj navedenega načela spremenilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1574/2017 z dne 27. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A. in mu odobrila nujno BPP zaradi nedopustnosti izvršbe v obliki sestave in vložitve tožbe od 27. 9. 2017 dalje (1. točka izreka) ter v 2. točki izreka za izvajanje BPP določila odvetnika B.B. iz Celja.

2. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da prosilec izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, ker je prejemnik denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017, torej je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Pri presoji objektivnega pogoja za dodelitev BPP, v skladu s 24. členom ZBPP je tožena stranka pojasnila, da je Okrajno sodišče v Celju izdalo sklep opr. št. In 229/2010 z dne 7. 4. 2017, s katerim je zavrnilo ugovor dolžnika po izteku roka in predlog dolžnika za odlog izvršbe. Zoper ta sklep je dolžnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. I Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017 zavrnilo in potrdilo ta sklep. Citirani sklep Višjega sodišča v Celju je prosilec prejel 6. 9. 2017, zato bi rad v zakonitem 30 dnevnem roku od prejema sklepa vložil tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Rok se izteče 5. 10. 2017. 4. Tožena stranka je ocenila, da bo za prosilca koristno, da bo lahko s strokovno pomočjo odvetnika sestavil in vložil tožbo ter se oprla na odvetnikovo mnenje o zadevi. Sklicevala se je na sodbo sodišča opr. št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, ki naj bi izkazovali veliko verjetnost za uspeh prosilca v pravdi zaradi nedopustnosti.

5. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da prošnja sicer ne vsebuje vseh za odločanje potrebnih podatkov, ker tožena stranka v tako kratkem času, kot ga je imela na voljo, ni mogla pridobiti in vpogledati v spis In 229/2010, vendar je zaradi kratkega roka, prosilčevi prošnji, na podlagi 36. člena ZBPP, ugodila in mu odobrila nujno BPP.

6. Tožeča stranka odločitvi o dodelitvi BPP oporeka in v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev prosilčevega zahtevka kot neutemeljenega. Pojasnjuje, da ni sporno izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, sporno pa je izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, na podlagi 24. člena ZBPP. Pojasnila je, da je iz izvršilnega spisa In 229/2010 razvidno, da je pravna podlaga za izpraznitev stanovanja št. 2, na naslovu C., odpoved najemne pogodbe, sklenjene 3. 1. 2006, zaradi kršitve pogodbe s strani prosilca, ugotovljene s sodno odločbo P 505/2008 z dne 17. 3. 2009. Prosilcu je znano, da je bila omenjena najemna pogodba z njim sklenjena z namenom realizacije sodne odločbe opr. št. P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1748/03 z dne 24. 3. 2005, ki je postala pravnomočna 24. 3. 2005 in na katero se sedaj sklicuje in želi vložiti tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe in onemogočiti nadaljevanje izvršilnega postopka In 229/2010. Pojasnjuje, da lastnica stanovanja RS, Ministrstvo za obrambo, prosilcu ni mogla omogočiti vselitve v stanovanje v Č., zato je prišlo do nadomestne izpolnitve, torej dogovora o uporabi stanovanja v C., za katero je bila sklenjena najemna pogodba. Sodišče je zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka, v zvezi s tem, da ni dolžan izpolniti svoje obveznosti, v kolikor upnik ne izpolni svoje in mu omogoči vselitev v stanovanje v C.. To odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. I Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017, ki je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bila dolžnikova pravica iz sodbe iz leta 2003, oziroma 2005, že realizirana. Če je prosilec kasneje kršil najemno pogodbeno razmerje za stanovanje v C. in je prišlo do sodne odpovedi pogodbe ter izpraznitve, sedaj ne more, po več kot 10 letih, ko je nastopilo tudi zastaranje, ponovno zahtevati realizacije sodne odločbe iz leta 2003, z vselitvijo v stanovanje v Č.. Prosilec (upnik) je sicer vložil predlog za izvršbo 16. 8. 2017 in je sodišče izdalo sklep o izvršbi I 710/2017 z dne 30. 8. 2017, ki pa mu je dolžnica v celoti ugovarjala. Sodišče o tem ugovoru še ni odločilo.

7. Ker po mnenju tožeče stranke tako okoliščine in dejstva izvršilnega spisa kot upravnega spisa jasno kažejo, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, ki glede na dejansko in pravno podlago nima verjetnega izgleda za uspeh, ali celo, da je pričakovanje prosilca v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, se prosilcu BPP priznava za povsem nerazumno zadevo.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

9. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je prosilec prejemnik denarne socialne pomoči za čas od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku 12. člena ZBPP, za dodelitev BPP, pod pogojem, da izpolnjuje tudi pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena tega zakona.

12. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o dodelitvi nujne BPP prosilcu A.A., zaradi sestave in vložitve tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe, torej odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP (t.i. objektivnega pogoja za dodelitev BPP).

13. Določba prvega odstavka 36. člena ZBPP določa, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP).

14. Ker je torej dodelitev nujne BPP vezana na presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP, se v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP pri presoji upravičenosti do BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato dodatno opredeljeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. V skladu s citirano pravno podlago je treba torej pri presoji izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP presojati oba tam primeroma našteta pogoja (da zadeva ni očitno nerazumna in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena).

15. Tožena stranka je odločitev, da je v zadevi izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, oprla na sodbo Okrajnega sodišča, št. 38/2002 z dne 4. 9. 2003 in prosilčevo zatrjevanje, da tožena stranka, vse do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP, svoje obveznosti iz navedene sodbe ni izpolnila, zato prosilec ni imel pogojev, da bi lahko izvršil izrek te sodbe ter ugotovitev, da pred Okrajnim sodiščem v Celju vzporedno teče izvršilni postopek št. In 229/2010, zaradi izpolnitve prosilčeve obveznosti po sodbi št. P 167/96 z dne 2. 12. 1997 ter izvršilni postopek I 710/2017. 16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, katere odločitev mora skladno z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP temeljiti tudi na spoštovanju postopkovnih pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), preuranjena.

17. Odločba o dodelitvi BPP mora temeljiti na resnično ugotovljenem dejanskem stanju. To pomeni, da mora tožena stranka v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Gre za upoštevanje načela materialne resnice, ki zahteva takšno izpeljavo ugotovitvenega postopka, da se v njem skladno z določbo 138. člena ZUP, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo. Upoštevanje navedenega načela pomeni, da se organ, ki vodi upravni postopek, ne more omejiti samo na tista dejstva in okoliščine, ki jih navaja stranka in so njej v korist, ampak mora z namenom ugotovitve materialne resnice izvesti ugotovitveni postopek tako, da tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo) odredi (ali pridobi) izvedbo vsakega dokaza, relevantnega za rešitev zadeve.

18. Po presoji sodišča tožena stranka določbe 8. člena ZUP v konkretnem upravnem postopku ni upoštevala, saj je v celoti sledila navedbam prosilca za BPP in svojo odločitev oprla na sodbo št. P 38/2002. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka opustila ugotavljanje, ali gre oziroma ali obstoji pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko njeno odločitev v smislu zgoraj navedenega načela spremenilo. Tožena stranka bi namreč morala ugotoviti, ne glede na spisu priloženo poročilo odvetnika B.B. z dne 25. 5. 2017, ki ga je izdelal v skladu z odločbo št. Bpp 752/2017, ali je sodba, št. P 38/2002, edini dokaz za utemeljenost prosilčeve prošnje za dodelitev BPP, s katero je želel vložiti izvršilni predlog in zahtevek o začasni odredbi in s tem preprečiti izselitev iz stanovanje v C.. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka prvenstveno ugotoviti, ali je bila sodba v zadevi št. P 38/2002 realizirana, toliko bolj zaradi podatka, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da pred Okrajnim sodiščem v Celju poteka izvršilni postopek, št. In 229/2010, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka.

19. Sodišče toženi stranki, enako kot je to storilo že v zadevah IV U 126/2017 in IV U 129/2017, pojasnjuje tudi, da opustitev izvedbe dokaznega postopka, v katerem bi preverila utemeljenost prosilčevih navedb, pomeni odločanje v neskladju s pravili ZUP. Iz tega razloga je po presoji sodišča odločitev tožene stranke oprta na nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, relevantne določbe ZBPP.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.