Jedro

Za ponovni vpis tožnika bi moral poskrbeti upravni organ, ko je prejel dopis ministrstva, s katerim mu je bilo sporočeno, da je Vrhovno sodišče RS odpravilo odločbo o zavrnitvi sprejema tožnika v državljanstvo RS in mu naložilo naj zaradi uskladitve evidenc obvesti RSP in Urad za tujce. Tožnik se ni mogel sam ponovno vpisati v RSP, saj za to ni imel podlage in je ostal izbrisan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Gornja Radgona, št. 214-13/2016-38 z dne 11. 11. 2016 se v zavrnilnem delu glede obdobja od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju RSP), nastalo v obdobju od 25. 11. 1992 do 14. 10. 1993 in v obdobju od 29. 10. 1996 do 23. 8. 2000, v višini 2.750,00 EUR. Hkrati je odločil, da se tožniku ta odškodnina izplača v treh obrokih, prvi obrok v višini 1.000 EUR se izplača v 30-ih dneh po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 875,00 EUR se izplača eno leto po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok prav tako v višini 875,00 EUR pa se izplača eno leto po zapadlosti drugega obroka.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 29. 1. 2016 vložil zahtevek za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v katerem je navajal obdobje izbrisa od 25. 2. 1992 do 28. 1. 2003 in zahteval odškodnino v višini 6.550,00 EUR. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 13. 6. 2016 zahtevku delno ugodil. Zoper navedeno odločbo se je tožnik pritožil. Drugostopni organ je prvostopno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek ter mu naložil, naj ponovno vpogleda v uradne evidence in ugotovi obdobje dejanskega izbrisa tožnika ter uskladi računalniško voden RSP tako, da bo ta izkazoval, kdaj je tožniku prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu ... Prvostopni organ je sledil napotkom ter na podlagi dokazil iz uradnih evidenc in ob upoštevanju določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), zahtevku ponovno delno ugodil. V odločbi prvostopni organ pojasnjuje, da iz uradne evidence RSP izhaja, da je imel vlagatelj na dan plebiscita 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v ..., ter da zaznamek „postal tujec 25. 11. 1992“ dokazuje, da mu je prijava stalnega prebivališča na ta dan prenehala po samem zakonu. Nadalje pojasnjuje, da iz registra državljanstev in iz listinskih dokazov iz upravne zadeve sprejema vlagatelja v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) dne 16. 9. 1991, dne 25. 9. 1992 pa mu je bila vročena zavrnilna odločba. Dva meseca po vročitvi zavrnilne odločbe, t.j. 25. 11. 1992, so zato za tožnika pričele veljati določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) in mu je tega dne prenehalo stalno prebivališče, kar izkazujeta ročno vodeni RSP in register državljanstev. Z navedenim dnem je zato po ZPŠOIRSP za tožnika pričelo teči obdobje izbrisa. Ker je zoper negativno odločbo tožnik uporabil izredno pravno sredstvo, Vrhovno sodišče pa je odločbo s sodbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, so z odpravo za tožnika prenehale veljati določbe ZTuj in je na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL) postal izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani RS. Iz tega razloga zanj izbrisa po 14. 10. 1993, t.j. po pravnomočnosti navedene sodbe, več ni bilo. Ko je Ministrstvo za notranje zadeve v ponovljenem postopku prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo ponovno zavrnilo, so dva meseca po vročitvi zavrnilne odločbe, t.j. 29. 10. 1996, za tožnika ponovno pričele veljati določbe ZTuj in mu je ponovno prenehala prijava stalnega prebivališča, s tem pa mu je ponovno pričelo teči obdobje izbrisa. Ker je tožnik zoper ponovno odločitev znova uporabil izredna pravna sredstva in ker je bila odločba Ministrstva znova odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, je bil tožnik od dne pravnomočnosti, t.j. 19. 12. 2001, ponovno izenačen z državljani RS v skladu s 13. členom UZITUL. Ker pa je bilo tožniku na njegovo prošnjo dne 23. 8. 2000 izdano dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD), je s tem datumom za tožnika tudi prenehalo obdobje izbrisa. Prvostopni organ je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPŠOIRSP ugotovil zgoraj navedeno obdobje izbrisa za tožnika ter mu na podlagi tega obdobja in v skladu s 7. členom ZPŠOIRSP tudi odmeril denarno odškodnino, za katero mu je v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZPŠOIRSP določil izplačilo v treh obrokih.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, saj je ocenil, da je bilo obdobje izbrisa iz RSP pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bila določena tudi višina odškodnine zaradi izbrisa.

4. Tožnik pri predmetnem sodišču vlaga tožbo, v kateri odločbo prvostopnega organa izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ne sprejema stališča tožene stranke v delu, ko ta pojasnjuje, da se obdobje od 14. 10. 1993 do 29. 10 1996 ne šteje za obdobje izbrisa. Zatrjuje namreč, da je potrebno pri odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ugotoviti obdobje dejanskega izbrisa iz RSP. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP ter pojasnjuje, da s tem, ko je Vrhovno sodišče odločbo odpravilo, ni spremenilo dejstva, da je bil še vedno dejansko izbrisan iz RSP in se vanj tudi ni mogel vpisati, saj zato po takratnih zakonih ni imel podlage, zato tudi navedbe, da se mu je vzpostavil status, s katerim je bil izenačen z državljani RS, ne držijo. Trdi, da je bil kljub odločitvi Vrhovnega sodišča dejansko in pravno brez pravic. Trdi še, da mu organ v odločbi ni pojasnil, na kakšen način bi mu naj bil ta status vrnjen, prav tako pa mu ni bila izdana nobena odločba ali začasna odredba, ki bi mu omogočala izvajanje pravic. Pojasnjuje, da tudi iz uradne evidence organa, tako ročne kot elektronske, izhaja samo, da je 25. 11. 1992 postal tujec, ne pa tudi, da v nekem obdobju to ni bil oziroma da v nekem obdobju ni bil izbrisan. Priznava, da organ sicer pojasni, da je bilo potrebno po 14. 10. 1993 vzpostaviti prvotno stanje kot upravno dejanje, vendar pojasnjuje, da organ tega ni naredil in tudi z ničemer ni izkazal, da bi naj bilo to izvedeno. Dejansko mu tako status državljana ni bil vrnjen in je bil tudi po 14. 10. 1993 še vedno dejansko izbrisan. V dokaz, da je bil v spornem obdobju brez pravic tožnik navaja vlogi, naslovljeni na Varuha človekovih pravic in Helsinški Monitor Slovenije, v katerih navedene organe prosi za pomoč pri odpravi kršitve človekovih pravic, ter dejstvo, da je bil izbrisan tudi iz evidence skupnega premoženja, in da posledično tudi pravic iz tega naslova ni mogel uveljavljati. Tudi glede domnevnega ponovnega izbrisa dne 29. 10. 1996 tožnik zatrjuje, da le-to ne izhaja iz nobene uradne evidence, glede začetnega datuma izbrisa pa zgolj pojasnjuje, da je sodna praksa Upravnega sodišča RS že sprejela stališče, da se je dejanski izbris iz RSP zgodil dne 26. 2. 1992. V zvezi z izbrisom tožnik še pojasnjuje, da je organ v primarnem postopku sam pojasnil, da prijave stalnega prebivališča tožnika ni bilo mogoče izvesti, saj Zakon o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (v nadaljevanju ZENO) tega ni omogočal, ter da kolikor bi bil dejansko izenačen v pravicah z državljani RS v vmesnem obdobju, ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Zato zaključuje, da kolikor vpis ni bil izveden, ni imel pravic. V tožbi se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003, ko je le-to odločilo, da je ZUSDDD neustaven, ker ne omogoča podelitve statusa stalnega prebivališča za nazaj. Navaja še, da je potrebno okoliščino, da je bila odločba organa prve stopnje odpravljena na podlagi pravnomočne sodbe, šteti v korist posameznika. Vsled navedenemu tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje pravno podlago in dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za sprejem izpodbijane odločbe ter navaja, da so bila določila UZITUL, ZTuj in ZPŠOIRSP uporabljena pravilno. Pri tem pojasnjuje, da se obdobje izbrisa po ZPŠOIRSP določi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, da pa je potrebno določbo 3. člena ZPŠOIRSP razlagati širše, z upoštevanjem tudi drugih materialnih in procesnih predpisov RS, ki vplivajo na obdobje izbrisa, in sicer Zakon o državljanstvu RS (v nadaljevanju (ZDRS), ZTuj, UZITUL, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter obeh Zakonov o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), ki sta veljala v času odločanja o zahtevi tožnika. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da z odpravo negativne odločbe ni bil izenačen z državljani RS, tožena stranka pojasnjuje, da sta tako ZUP kot ZUS, ki sta veljala v času odločanja, določala, da se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, in da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, zaradi navedenega pa je za tožnika ponovno začel veljati 13. člen UZITUL. Glede izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik v obdobju ponovnega izbrisa od 29. 10. 1996 do 23. 8. 2000 lahko upravičeno zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in mu je bilo to na koncu tudi upravičeno izdano. Glede tožbenih navedb, da bi moral organ prve stopnje tožniku izdati odločbo ali začasno odredbo, tožena stranka pojasnjuje, da takšne potrebe ni bilo, saj so bile z odpravo negativne odločbe odpravljene tudi vse pravne posledice, kar RSP tudi izkazuje, in sicer izkazuje neprekinjeno prijavljeno prebivališče na naslovu tožnika. V zvezi z izenačitvijo pravic tožena stranka še poudarja, da je UZITUL državljanom drugih republik nekdanje SFRJ zagotovila izenačenost v pravicah in dolžnostih z državljani RS, vendar pa poudarja da niso mogli biti izenačeni v pravicah, katerih predpogoj je državljanstvo, torej glede pravice do izdaje potnega lista. Prav tako se je osebna izkaznica izdajala le državljanom RS, zato ne drži navedba tožnika, da bi ga moral organ prve stopnje pozvati, naj si pride urediti novo osebno izkaznico. Nazadnje pa glede tožnikovega sklicevanja na drugi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP navaja, da za tožnika navedena določba ni relevantna in da jo je organ prve stopnje navedel le v svoji prvi odločbi z dne 13. 6. 2016, ki je bila kasneje odpravljena, in se mu je odškodnina določala na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP. Tožena stranka zato zaključuje, da je prvostopenjski organ glede na veljavno določbo UZITUL ustrezno določil čas izbrisa in temu ustrezno glede na dejanski stan določil odškodnino.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja navedbe iz tožbe ter ponovno poudarja, da kolikor je uradna evidenca dejanskega izbrisa, na katero se sklicuje tožena stranka, točna, bi moralo biti v evidenci jasno navedeno, da je bil v spornem obdobju izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani RS, kar pa iz uradnih evidenc ne izhaja, ter se v zvezi s tem ponovno sklicuje na drugi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP, in sicer da je bilo dejansko obdobje izbrisa od dne izbrisa iz RSP do pravnomočnosti zadnje odločbe ali sklepa. Prav tako ponavlja, da vsi registri izkazujejo le izbris dne 25. 11. 1995, da za dovoljenje za stalno prebivanje ni mogel zaprositi, saj upravičenja za dovoljenje ni mogel izkazati z izpisom iz uradnih evidenc, da v spornem obdobju ni mogel pridobiti nobenega veljavnega dokumenta ali potne listine s strani RS ter da odprava odločbe s strani Vrhovnega sodišča ni spremenila dejstva, da je bil še vedno izbrisan iz RSP. Meni, da tožena stranka prihaja sama se seboj v nasprotje, ko navaja, da naj bi bil tožnik v pravicah izenačen s slovenskimi državljani, vendar ne v pravicah, ki so bile vezane na državljanstvo, ter s tem potrjuje, da prijava v evidence ni bila izvedena in da je izbris posledično trajal celotno sporno obdobje.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je navedena dokončna odločba, s katero je bilo tožniku določeno krajše obdobje izbrisa in posledično nižja odškodnina za škodo zaradi izbrisa iz RSP, kot jo je zahteval. 9. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe ZTuj, v RSP prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP.

10. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz RSP oseba, ki je bila izbrisana iz RSP in je po izbrisu pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali ki je bila po izbrisu sprejeta v državljanstvo RS. ZPŠOIRSP pa v drugem odstavku istega člena določa še eno kategorijo upravičencev do povračila škode, in sicer osebe, ki so bile izbrisane iz RSP in so po izbrisu vložile vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo in jim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen in je oseba v obdobju od izbrisa do pravnomočnosti odločbe ali sklepa v RS tudi dejansko živela. Ob tem ZPŠOIRSP za drugo kategorijo upravičencev določa še, da vloga za sprejem v državljanstvo ne sme biti zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo RS, mednarodne odnose ali izvrševanje kaznivih dejanj v skladu z določbami ZDRS, ZTuj in ZUSDDD.

11. Tožnik se v tožbi in pripravljalni vlogi večkrat sklicuje ravno na določbo drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP ter navaja, da mu je bila vloga za sprejem v državljanstvo RS večkrat zavrnjena in da bi se zato obdobje izbrisa moralo določati na podlagi tega odstavka, vendar sodišče navedbam tožnika ne sledi. Tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo je bila namreč dne 14. 7. 1992 zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik deloval zoper interese RS, kar ZPŠOIRSP v drugem odstavku 2. člena izrecno navaja kot okoliščino, zaradi katere se oseba ne more šteti za upravičenca po navedenem odstavku. Že zaradi tega se torej tožnik ne more šteti za upravičenca po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Poleg tega je tožnik v letu 2000 najprej pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v RS, nato pa v letu 2003 še državljanstvo RS, in tako izpolnjuje pogoje za upravičenca po prvem in ne po drugem odstavku navedenega člena, ki določa pogoje za upravičenca, ki stalnega prebivališča ali državljanstva ni dobil. Tako prva prvostopenjska odločba o odškodnini kot druga prvostopenjska odločba o odškodnini sta zato pravilno obravnavali tožnika kot upravičenca po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.1 Kot je dodatno pojasnila tožena stranka, je bila določba drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pomotoma navedena zgolj v prvi prvostopenjski odločbi, ki pa jo je kasneje Ministrstvo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožnika je zato tudi sodišče obravnavalo kot upravičenca po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

12. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 3. člena določa, da je obdobje izbrisa čas od dne izbrisa iz RSP do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ali čas od dne izbrisa iz RSP do dne sprejema v državljanstvo RS za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo RS ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Navedeni člen nato v drugem odstavku določa obdobje zbrisa za upravičence po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, kar pa za tožnika, kot je sodišče že obrazložilo, ni relevantno.

13. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je do izbrisa tožnika prišlo, sporno pa je obdobje izbrisa. Ker je spornih obdobij več, se bo v nadaljevanju sodišče opredelilo do vsakega posebej.

Glede obdobja od 26. 2. 1992 do 24. 11. 1992

14. Tožnik glede začetnega datuma obdobja izbrisa v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je sodna praksa Upravnega sodišča RS že sprejela stališče, da se je dejanski izbris iz registra stalnega prebivalstva zgodil 26. 2. 1992. 15. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem ugotavlja začetni datum obdobja izbrisa tožnika, pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje.

16. UZITUL je v 13. členu določil, da so državljani drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in so v RS tudi dejansko živeli, v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS do pridobitve državljanstva RS po 40. členu ZDRS oziroma do potekov rokov po 81. členu ZTuj. Do dokončnosti odločbe za sprejem v državljanstvo RS za državljane drugih republik niso veljale določbe ZTuj (prvi odstavek 81. člena ZTuj). Za državljane drugih republik, ki niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS ali jim je bila izdana negativna odločba, pa so začele veljati določbe ZTuj dva meseca od poteka roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, oziroma dva meseca od izdaje dokončne odločbe (drugi odstavek 81. člena ZTuj).

17. Nesporno je, da je dne 16. 9. 1991 tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 40. člena ZDRS. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 001173-3-XVII-165.788/3 z dne 14. 7. 1992 njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnilo. Odločba je bila tožniku vročena dne 25. 9. 1992, z dnem vročitve pa je tudi postala dokončna. Dva meseca po vročitvi negativne odločbe, t.j. 25. 11. 1992, so za tožnika pričele veljati določbe ZTuj. Tega dne mu je tudi prenehalo stalno prebivališče v RS, kar izkazuje zaznamek v uradni evidenci RSP iz leta 1992, in sicer zaznamek „postal tujec 25. 11. 1992“ na osebnem kartonu in kartonu gospodinjstva (listina je priložena v upravnem spisu).

18. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da za tožnika pravne posledice izbrisa iz RSP niso nastale na dan 26. 2. 1992, kot je tožniku pojasnila že tožena stranka, ampak so te posledice za tožnika nastale dva meseca po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, torej 25. 11. 1992. Zato je v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da je obdobje izbrisa čas od dne izbrisa iz RSP do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, tega dne za tožnika tudi začelo teči obdobje izbrisa.

Glede obdobja od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996

19. Tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ navajata, da za tožnika obdobje izbrisa ni teklo med 15. 10. 1993 in 28. 10. 1996, ker so se zaradi odprave negativne odločbe o pridobitvi državljanstva za tožnika odpravile tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, zaradi tega pa je zanj ponovno pričela veljati določba 13. člena UZITUL in je bil ponovno izenačen z državljani RS. Ob tem pojasnjujeta, da je bilo takšno obdobje izbrisa ugotovljeno z upoštevanjem drugih materialnih in procesnih predpisov RS, saj je določbo 3. člena ZPŠOIRSP potrebno razlagati širše. 20. S takšno razširjeno razlago zakonske določbe 3. člena ZPŠOIRSP se sodišče ne strinja. Tožnik je bil na tak način morda res pravno oziroma zakonsko izenačen z državljani RS, ni pa bil izenačen tudi dejansko. Do dejanske izenačitve bi lahko prišlo le na podlagi ponovnega vpisa tožnika v RSP, na podlagi katerega bi lahko tudi dejansko užival pravice iz tega naslova, do katerega pa ni prišlo.

21. Tožena stranka sicer pojasnjuje, da bi se tožnik lahko, potem ko je bil z odpravo negativne odločbe izenačen z državljani RS, ponovno vpisal v RSP ter da mu organ ni bil dolžan izdati nobene odločbe ali začasne odredbe o vrnitvi pravic, saj so mu bile te vrnjene na podlagi samega zakona. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je po ZENO obveznost vpisa res na stranki in da se stalno prebivališče po tem zakonu ni vpisovalo po uradni dolžnosti, vendar pritrjuje tožniku, da se v RSP v spornem obdobju ni mogel vpisati, saj za to ni imel podlage.

22. Sodišče dodatno še ugotavlja, da bi moral za vpis tožnika poskrbeti upravni organ sam. To izhaja iz dopisa št. 0011/4-XVII-165.788 z dne 21. 7. 1994, s katerim Ministrstvo za notranje zadeve Občini A. v vednost sporoča, da je Vrhovno sodišče s sodbo odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi sprejema tožnika v državljanstvo RS ter občini nalaga, naj zaradi uskladitve evidenc obvestijo RSP in Urad za tujce. Podobno obvestilo je Ministrstvo za notranje zadeve občini poslalo tudi v dopisu št. 0301-11/21-XVII-165.788 z dne 4. 12. 2002. 23. Da je prišlo do napake in da tožnik dejansko dne 14. 10. 1993 ni bil ponovno vpisan v RSP in dne 29. 10. 1996 tudi ne ponovno izbrisan pa izhaja tudi iz dejstva, da tožena stranka v prvi drugostopni odločbi z dne 19. 9. 2016 ugotavlja, da „bi bilo obdobje izbrisa tožnika tudi do dne 23. 8. 2000 pravilno ugotovljeno, če bi upravna enota kot organ, pristojen za vodenje RSP, na podlagi obvestil Ministrstva za notranje zadeve glede odločitve o sprejemu v državljanstvo pritožnika po 40. členu ZDRS postopala, kot ji je bilo naloženo, in RSP uskladila s temi podatki.“

24. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je tožnik lahko v obdobju ponovnega izbrisa od 29. 10. 1996 do 23. 8. 2000 upravičeno zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in mu je bilo to na koncu tudi upravičeno izdano, sodišče pripominja, da je sicer res, da je tožnik dne 27. 10. 1999 zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD, ki mu je bilo dne 23. 8. 2000 tudi izdano, vendar pa navedeno nikakor ne vpliva na sporno obdobje med 15. 10. 1993 in 28. 10. 1996, ko po takratnih veljavnih določbah zanj ni mogel zaprositi. ZUSDDD je bil namreč sprejet dne šele 8. 7. 1999, kar je po spornem obdobju, za katerega mu ni bila priznana odškodnina.

25. V zvezi z navedbami tožene stranke, da RSP izkazuje neprekinjeno prijavljeno prebivališče na naslovu tožnika, pa sodišče zgolj še pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ne priznava stalnega prebivališča za ves čas od dneva izbrisa. Zato je Ustavno sodišče Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, naj po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od 26. 2. 1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili tega dne izbrisani iz registra prebivalstva, in so že pridobili dovoljenja za stalno prebivanje. Za tožnika je bila takšna dopolnila odločba izdana dne 8. 3. 2004, z njo pa mu je bilo priznano stalno prebivališče na naslovu bivanja od dne 25. 11. 1992 do 2. 10. 2000. Razen tega pa sodišče meni, da navedena dopolnila odločba, s katero je bilo samo sanirano stanje za nazaj pri mnogih tako imenovanih izbrisanih osebah, ne more predstavljati relevantnega dokaza za izračun obdobja izbrisa po ZPŠOIRSP.

26. Ker do uskladitve evidenc ni prišlo in zato glede tožnika iz njih izhaja zgolj dejstvo, da je bil dne dne 25. 11. 1992 izbrisan, nadaljnji morebitni vpisi in izbrisi pa iz RSP niso razvidni, sodišče zaključuje, da je bilo za sporno obdobje od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996 nepravilno ugotovljeno, da takrat tožnik ni bil izbrisan, saj uradne evidence tega dejstva ne izkazujejo, sama odprava odločbe s strani Vrhovnega sodišča pa dejstva, da je bil tožnik od dne 25. 11. 1992 dalje izbrisan, ni spremenila. Tožnik se po 14. 10. 1993 tudi ni mogel sam ponovno vpisati v RSP, tega pa prav tako ni naredil pristojen organ, potem ko je sicer prejel obvestilo, naj se evidence uskladijo. Tožnik je tako glede na evidenco RSP ostal izbrisan, zato mu je v skladu z navedenim potrebno priznati odškodnino tudi za sporno obdobje od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996. Glede obdobja od 24. 8. 2000 do 28. 1. 2003

27. V obravnavani zadevi je sporno tudi, ali je prvostopenjski organ pravilno določil zaključni datum obdobja izbrisa, in sicer ali se za zaključek obdobja izbrisa šteje datum, ko je tožnik pridobil stalno prebivališče v RS dne 23. 8. 2000, kot to trdi tožena stranka, ali pa se šteje datum, ko je tožnik pridobil slovensko državljanstvo dne 28. 1. 2003, kot to trdi tožnik.

28. ZPŠOIRSP v 3. členu izrecno določa obdobje izbrisa od dne izbrisa iz RSP do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ali čas od dne izbrisa iz RSP do dne sprejema v državljanstvo RS za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo RS ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

29. Ker je tožnik pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v RS dne 23. 8. 2000, kar je pred pridobitvijo državljanstva RS, ki ga je pridobil dne 28. 1. 2003, se mu kot obdobje izbrisa, v katerem je upravičen do povračila škode, šteje le obdobje do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, to je do dne 23. 8. 2000, kot je pravilno ugotovil tudi prvostopni organ.

Zaključek

30. Ker iz uradnih evidenc za tožnika izhaja le, da je bil dne 25. 11. 1992 izbrisan iz RSP, nadaljnji vpisi in izbrisi pa iz RSP niso razvidni, navedenega dejstva pa tudi ne more spremeniti interpretacija upravnega organa, da je bil z odpravo odločbe tožnik vrnjen v stanje pred izbrisom, sodišče zaključuje, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, kar je imelo za posledico, da je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

31. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu glede obdobja od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996 odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri glede obdobja izbrisa od 15. 10. 1993 do 28. 10. 1996 in posledično glede višine odškodnine, in v zadevi ponovno odločiti.

32. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, saj je iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati sodišče meni, da izvedba predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika in priče Branka Manića) ne bi vplivala na drugačno ugotovitev in posledično na drugačno odločitev sodišča. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

33. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

34. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je upravni organ o odškodnini tožnika odločal dvakrat, prvič z odločbo z dne 13. 6. 2016, ki jo je nato drugostopni organ po pritožbi odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ter nato z odločbo z dne 11. 11. 2016, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.