Jedro

Glede na to, da tožnik ni lastnik zemljišč, ki mejijo na zemljišča, katerih meja se je v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku ugotavljala, niti ni izkazal, da bi na teh zemljiščih imel kakšne druge veljavne pravice, ki bi ga opravičevale do udeležbe v postopku, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča oba upravna organa pravilno odločila, da v tem postopku tožnik ne more imeti položaja stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Območne geodetske uprave Koper z dne 3.4.2002, s katerim navedeni prvostopni organ tožniku ni priznal lastnosti stranke in s tem pravice do sodelovanja kot stranke v mejnem ugotovitvenem postopku kot predhodnem postopku pred parcelacijo parc. št. 15 k.o.... V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da so A.A., B.B. in C.C. dne 4.11.1998 podali zahtevo za parcelacijo parc. št. 15, 8 in 3 k.o... Postopek parcelacije še ni končan in prvostopni organ odločbe po 30. členu Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list RS, št. 16/74 in 42/86) še ni izdal. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje citira določbe 5., 13. in 26. člena ZZKat ter določbo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku, ki se je začel na podlagi v letu 1998 vložene zahteve za parcelacijo parc. št. 15, 8 in 3 A.A., B.B. in C.C. ne more imeti položaja stranke (oziroma stranskega intervenienta), saj ni izkazano, da bi bilo v tem postopku poseženo v njegove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za priznanje položaja stranke bi moral biti podan konkreten in neposreden poseg v njegove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Ne zadošča le splošen interes za ureditev določenega vprašanja ali interes, ki po svoji naravi ni praven. Tožnik je po svojih navedbah lastnik parc. št. 105 in 106 ki pa po grafičnih podatkih v upravnih spisih ne mejita na parcele, za katere je bila dana zahteva za parcelacijo oziroma na parc. št. 15. Med parc. št. 15 in parc. št. 18 ter 31 je parc. št. 4, ki je v naravi vodotok. Kot tak ima status javnega dobra, varstvo le-tega pa je bila v mejnem ugotovitvenem postopku naloga njegovega upravljalca. Tožnikove navedbe, da naj bi bilo v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku poseženo v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 105 in 106, nimajo po mnenju sodišča prve stopnje podlage v podatkih predloženih upravnih spisov. Iz listin v upravnih spisih ni razvidno, da bi se v tem postopku z mejnimi znamenji zamejničila meja parc. št. 105 in 106, kot to navaja tožnik v tožbi. Če pa je do posega v njegovo zemljišče prišlo z drugimi dejanji (tožnik se sklicuje na izjavo C.C. v drugem sodnem postopku), pa se to ne more reševati v tem upravnem postopku.

Glede na to, da tožnik ni lastnik zemljišč, ki mejijo na zemljišča, katerih meja se je v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku ugotavljala, niti ni izkazov, da bi na teh zemljiščih imel kakšne druge veljavne pravice, ki bi ga opravičevale do udeležbe v postopku, sta po presoji sodišča prve stopnje oba upravna organa pravilno odločila, da v tem postopku ne more imeti položaja stranke. Zato je iz istih razlogov sodišče tudi tožbene navedbe presodilo za neutemeljene.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja tožbene navedbe. Meni, da mu je treba priznati lastnost stranke ter ponovno izvesti mejni ugotovitveni postopek, upoštevajoč predpise, ki ga urejajo. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 5., 13. in 26. člena ZZKat ter določbo 49. člena ZUP (1986).

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča dalo pravilne zavrnilne razloge, da tožnik ne more imeti položaja stranke (oziroma stranskega intervenienta), saj ni izkazano, da bi bilo v tem postopku poseženo v njegove pravice, pravne interese ali pravni položaj, kot tudi je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz upravnih spisov, da je tožnik po svojih navedbah lastnik parc. št. 105 in 106, ki pa po grafičnih podatkih ne mejita na parcele, za katere je bila dana zahteva za parcelacijo oziroma na parc. št. 15. Med parc. št. 15 in parc. št. 18 ter 31 je parc. št. 4, ki je v naravi vodotok in kot tak ima status javnega dobra, varstvo le-tega pa je bila v mejnem ugotovitvenem postopku naloga njegovega upravljalca. Tožnikove navedbe, da naj bi bilo v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku poseženo v njegovo lastninsko pravico na parc. št. 105 in 106, nimajo tudi po mnenju pritožbenega sodišča podlage v podatkih predloženih upravnih spisov, saj iz listin v teh spisih ni razvidno, da bi se v tem postopku z mejnimi znamenji zamejničila meja parc. št. 105 in 106, kot to navaja tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tudi pritožbeno sodišče meni, če pa je do posega v tožnikovo zemljišče prišlo z drugimi dejanji (tožnik se namreč sklicuje na izjavo C.C. v drugem sodnem postopku), pa se to ne more reševati v tem upravnem postopku.

Glede na to, da tožnik ni lastnik zemljišč, ki mejijo na zemljišča, katerih meja se je v obravnavanem mejnem ugotovitvenem postopku ugotavljala (vmes je namreč navedeni vodotok - parc. št. 4, ki ima status javnega dobra), niti ni izkazal, da bi na teh zemljiščih imel kakšne druge veljavne pravice, ki bi ga opravičevale do udeležbe v postopku, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča oba upravna organa pravilno odločila, da v tem postopku tožnik ne more imeti položaja stranke. Zato je iz istih razlogov tudi pritožbeno sodišče tožnikove pritožbene navedbe, ki so enake njegovim tožbenim navedbam, presodilo za neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.