Jedro

V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.

Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.

Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.

Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 6.206,80 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 971,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da določilo drugega odstavka točke Tretjič Posojilne pogodbe št. 9036/13 sklenjene v notarskem zapisu SV 2144/13 z dne 21. 5. 2013 (v nadaljevanju: Posojilna pogodba) ni nično.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

1. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Po vložitvi pritožbe in vročitvi odgovora na pritožbo tožeči stranki je bila prva tožnica 17. 10. 2018 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, Srg 2018/35807 z dne 17. 9. 2018. Ker je do izbrisa prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, je lahko višje sodišče brez ovir izdalo to sodbo (smiselna uporaba določila drugega odstavka 207. člena ZPP).

4. V tej zadevi je tožeča stranka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. in 191. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)2 od tožene stranke zahtevala vračilo plačanega zneska v višini 6.206,80 EUR (4.233,26 EUR iz naslova tečajnih razlik; 329,79 EUR iz naslova glavnice, 1.296,16 EUR iz naslova zamudnih obresti obračunanih na tečajne razlike; 219,60 EUR iz naslova stroškov obračuna tečajnih razlik; 128,00 EUR iz naslova izvršilnih stroškov). Trdila je, da je določilo drugega odstavka točke Tretjič Posojilne pogodbe,3 s katerim je bilo dogovorjeno da „ima posojilodajalec po plačilu celotnega posojila pravico zahtevati od posojilojemalca ali solidarnih porokov morebitno tečajno razliko, ki bi nastala v medvalutnem razmerju EUR in USD,“ nično, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, nima dopustne podlage ter je oderuško. Zato naj ne bi obstajala pravna podlaga za plačilo tega zneska.

5. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, predstavlja avtonomno materialno pravo. V skladu z določilom 3. člena OZ lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja. To pomeni, da lahko udeleženci prosto izbirajo partnerje in svobodno določajo pogodbene vsebine, pri čemer niso vezani na institute in pogodbene tipe. Avtonomija udeležencev je pri urejanju obligacijskih razmerij omejena le z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Iz tega izhaja, da se lahko pogodbeni stranki dogovorita karkoli, kar ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. V skladu z določilom prvega odstavka 125. člena OZ pa morata sklenjen dogovor spoštovati (pacta sunt servanda).

6. Ker v obravnavanem primeru ne gre za posojilno pogodbo v tuji valuti in tudi ne za potrošniško posojilo, pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločitev naslonilo na 7. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov.4 Ta predpis za odločitev ni pomemben, temveč je odločilen dogovor med pravdnima strankama. Pritožnik zato ne more uspeti niti z navedbami, da posojilo v tuji valuti ni izvedeni finančni instrument in tudi ne s sklicevanjem na sodbo Sodišča evropske Unije C-312/14 z dne 3. 12. 2015, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje (potrošniški kredit v tuji valuti).

7. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj določilo drugega odstavka točke Tretjič ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom ter zakaj ima dopustno podlago in pravilno zaključilo, da ničnost spornega pogodbenega določila na podlagi prvega odstavka 86. člena in 39. člena OZ ni podana. Pritožbeno sodišče se razlogom sodišča prve stopnje pridružuje in dodaja, da v zasledovanja ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli. Pritožnica zato s ponavljanjem svojih trditev, ki jih je glede teh aspektov ničnosti podala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč preizkuša pravilnost in zakonitost sodbe in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje.

8. Glede na pojasnjeno v predhodnem odstavku pritožnica ne more uspeti niti s pavšalnim, posplošenim sklicevanjem na podrobno opisan teoretični pomen dobrih poslovnih običajev in drugih temeljnih načel obligacijskega prava pri sklepanju obligacijskih razmerij. Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je dogovor iz drugega odstavka točke Tretjič nedoločen in zato ničen (35. člen OZ). Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora po drugem odstavku točke Tretjič Posojilne pogodbe soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora po drugem odstavku točke Tretjič Posojilne pogodbe v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Predmet obveznosti je določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ), kot tudi, če to izhaja iz poslovnih običajev ali podobnega. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je v tem primeru predmet obveznosti določljiv. Iz prvega odstavka točke Drugič in drugega odstavka točke Tretjič Posojilne pogodbe5 namreč izhajajo vsi podatki, ki so potrebni za določitev parametrov, po katerih se bo izračunala tečajna razlika. Iz navedenih določil logično izhaja, da je za določitev tečajne razlike treba upoštevati menjalno razmerje med EUR in USD na dan sklenitve pogodbe in na dan poplačila celotnega posojila (torej na dan poplačila glavnice in ne stroškov financiranja). Iz zapisanega menjalnega razmerja na dan sklenitve Posojilne pogodbe „tečaj EUR/USD per je 1,2866“ pa je enostavno mogoče ugotoviti tudi, kateri menjalni tečaj je bil uporabljen za preračun iz EUR v USD (dnevni tečaj - referenčni tečaj ECB, ki je javno objavljen in dostopen na spletnih straneh Banke Slovenije). Te parametre je za obračun tečajne razlike ob vračilu posojila uporabila tudi tožena stranka (glej list. št. 30). Glede na navedeno tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki, da zaradi nedoločljivosti parametrov valutne opcije, drugi odstavek točke Tretjič Posojilne pogodbe na podlagi določila drugega odstavka 1016. člena OZ ne zavezuje drugega tožnika kot poroka.

11. Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kaj je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ6 za gospodarske pogodbe ne velja (drugi odstavek 337. člena OZ). Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama (prvi odstavek 13. člena OZ). Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe (212. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala konkretnih trditev o obstoju subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Le skopi, splošni in vsebinsko prazni trditvi tožeče stranke, da je tožena stranka „izkoristila stisko posojilojemalca v pridobivanju likvidnostnih sredstev,“ in da tožeča stranka „nima likvidnih sredstev in ne izpolnjuje pogojev za najem kredita,“ pri čemer ni z ničemer pojasnila, kakšna je bila ta stiska oziroma zakaj je bila v stiski, ne zadošča. Tožeča stranka je bila na pomanjkljivo trditveno podlago glede subjektivnega elementa oderuške pogodbe in izostanek dokazov v zvezi s tem opozorjena s strani tožene stranke (list. št. 16).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, četudi bi bil, upoštevajoč prvi odstavek 377. člena OZ, glede na trditve pravdnih strank lahko izpolnjen objektivni element oderuške pogodbe, pravilno zaključilo, da določilo drugega odstavka točke Tretjič ni oderuško, ker ni izpolnjen subjektivni element.7

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je drugi tožnik fizična oseba in zato zanj velja domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ. Drugi tožnik je k Posojilni pogodbi pristopil kot solidarni porok in plačnik. Zato odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo ter za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (drugi in četrti odstavek 1017. člena OZ). Torej tudi za pogodbeno dogovorjene obresti in plačilo tečajne razlike h čemur se je s podpisom Posojilne pogodbe v notarskem zapisu izrecno zavezal. Ob tem pa ni videti razloga, da bi za odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, vedno veljala domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ.8 Iz pojasnjenega izhaja, da domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka, ki da poroštveno izjavo k gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.

15. Pritožbene trditve glede drugega tožnika (pojasnila dolžnost, subjektivni in objektivni element oderuške pogodbe) predstavljajo pritožbene novote. Ker pritožnik ni pojasnil, zakaj jih ni mogel podati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredelilo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

17. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)9 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 6.206,80 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 373,32 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št.: 83/2001 in naslednji. 3 S Posojilno pogodbo sklenjeno 21. 5. 2013 je tožena stranka kot posojilodajalec prvemu tožniku kot posojilojemalcu posodila 30.000,00 EUR z rokom vračila 21. 5. 2014 in dogovorjeno pogodbeno obrestno mero 2 odstotka mesečno (24 odstotkov letno). Drugi tožnik je k pogodbi pristopil kot solidarni porok in plačnik. Rok vračila je bil naknadno z aneksom z dne 16. 5. 2014, ki so ga podpisali vsi udeleženci, podaljšan na 21. 5. 2015. 4 Ur. l. RS, št.: 67/2007 in naslednji. 5 Besedilo prvega odstavka točke Drugič Posojilne pogodbe se glasi: „Pogodbene stranke so soglasne, da znesek posojila skupaj s kapitaliziranimi obrestmi in manipulativnimi stroški v višini, kot so določeni v prejšnjem členu te pogodbe 37.560,00 EUR oziroma 48.324,69 USD (tečaj EUR/USD per je 1.2866).“ Besedilo drugega odstavka točke Tretjič Posojilne pogodbe pa se glasi: „Pogodbeni stranki se dogovorita, da ima posojilodajalec po plačilu celotnega posojila zahtevati od posojilojemalca ali solidarnih porokov morebitno tečajno razliko, ki bi nastala v medvalutnem razmerju EUR in USD.“ 6 Iz določila prvega odstavka 377. člena OZ izhaja, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestnem mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. 7 Primerjaj 9. in 10. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 253/2016 z dne 5. 7. 2018. 8 Primerjaj besedilo druge opombe v Sodbi VSRS II Ips 253/2016 z dne 5. 7. 2018. 9 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.