Jedro

Tožilčeva pravica do spremembe obtožnega akta ni vezana na čas, ki preteče od časa storitve kaznivega dejanja do sojenja, mora pa tožilec to spremembo napraviti v teku sojenja do konca dokaznega postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni S. Č. je dolžan plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lenartu je S. Č. in I. T. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), jima izreklo pogojno obsodbo, v njej pa vsakemu določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo pet let s posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plačata oškodovani gospodarski družbi R. d.o.o. škodo v znesku 42.965,33 EUR. Sodišče je obsojencema v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovani gospodarski družbi pa je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 42.965,36 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbi obeh obsojencev zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu Č. je v plačilo naložilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S. Č. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitve iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 370. člena, 6. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je v zadevi odločalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi, nadalje, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje protisloven in v izrecnem nasprotju s sprejetimi dokazi s strani sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje storilo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer, da je dopustilo modifikacijo obtožnega predloga devet let in pol po tem, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Slednjo kršitev utemeljuje z navajanjem, da celotni izrek temelji na domnevi, da je obsojenec ravnal tako kot mu to očita sodba, čeprav o tem ni dokazov v spisu. Vložnik v nadaljevanju obrazložitve deloma povzema vsebino posameznih dokazov, ki jo komentira in dodaja temu svojo dokazno oceno oziroma kritiko dokazne ocene sodišča. Vložnik izrecno zatrjuje, da je izrek protisloven in v nasprotju s sprejetimi dokazi s strani sodišča prve stopnje, nadalje, da dejanje obsojencu ni bilo dokazano in da se je v teku postopka ugotovilo, da obsojenec dejanja, ki se mu očita ni storil. Vložnik zaključuje, da je pravno nezakonito izreči obsodilno sodbo, ko v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je od oškodovane družbe prevzemal gnojilo in kdo ga je razpečeval v Račah in zatrjuje, da to zagotovo ni bil obsojenec. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se obtožba zavrne oziroma zavrže in se kazenski postopek ustavi. Predlaga tudi, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP ocenila, da zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Okrožno državno tožilstvo je kaznivo dejanje pravno opredelilo kot goljufijo po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno opredelitev je sodišče sprejelo, zato je bil obtožni akt vložen na stvarno pristojno sodišče, ki je o njem tudi odločilo. Kazenski postopek v tej zadevi še ni zastaral, sprememba obtožbe je bila opravljena, glede na ugotovljena dejstva in okoliščine izvedenega dokaznega postopka, v skladu z določbami 344. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka nadalje ocenjuje, da vse ostale navedbe v zahtevi vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopusten. Zaslišanje A. G. kot priče je sodišče utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi obrazložilo.

B.

5. Kaznivo dejanje poslovne goljufije je posebna oblika goljufije, ki jo storilec stori pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V obravnavanem primeru se obsojenemu S. Č. očita, da se je lažno predstavil kot direktor družbe P. d.o.o. in se na podlagi takšne predstavitve dogovoril za dobavo večje količine umetnega gnojila. Zato ni šlo za goljufijo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj take dejavnosti obsojeni Č. v resnici ni opravljal, ampak za takoimenovano klasično goljufijo po prvem odstavku 211. člena KZ. Kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje ni zastaral, saj od časa storitve kaznivega dejanja do odločitve pritožbenega sodišča in do prejema sodbe tega sodišča na sodišču prve stopnje še ni preteklo deset let (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Iz navedenega tudi sledi, da je bilo za sojenje v tej zadevi za dejanje, za kakršno je predpisana kazen zapora do treh let, pristojno okrajno sodišče (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP).

6. Ugovor, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je dopustilo spremembo obtožbe devet let in pol po tem, ko je bilo dejanje storjeno, ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici (v tem primeru v obtožnem predlogu) navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Iz navedenega sledi, da tožilčeva pravica do spremembe obtožnega akta ni vezana na čas, ki preteče od časa storitve kaznivega dejanja do sojenja, mora pa tožilec to spremembo napraviti v teku sojenja do konca dokaznega postopka.

7. Vložnik nadalje zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Zatrjevano kršitev vložnik utemeljuje z oceno, da očitki obsojencu temeljijo na domnevah in nato v zvezi s posameznimi ravnanji, ki se očitajo obsojencu podaja svojo razlago poteka dogajanja in svojo dokazno oceno. Na ta način vložnik v resnici ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

8. Zatrjevanje, da s kaznivim dejanjem ni bila oškodovana družba R. d.o.o. ampak T. s.p., prav tako predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. G. kot nepotreben. A. G. kot priča sploh ni bil zaslišan, vložnik pa trdi, da obsojenec na njegovo zaslišanje ni bil vabljen. Pravilno sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je bilo to zaslišanje nepotrebno, saj je za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja nepomembno, kdo je umetno gnojilo, na videz naročeno za gospodarsko družbo P. d.o.o., konkretno prevzel, zanesljivo pa je bilo ugotovljeno, da je bilo blago prevzeto pa ne plačano.

10. Vložnik ne obrazloži pomena trditve, da je bil obsojenec obravnavan pred Okrajnim sodiščem na Ptuju zaradi prekrška zaradi suma opustitve obračuna DDV za P. d.o.o., pa je bil postopek zoper njega ustavljen, ker ni odgovorna oseba, zato se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo.

11. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane in da je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva tako ni utemeljena, ter jo v skladu z določbo 425. člena ZKP Vrhovno sodišče zato zavrnilo.

Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na prvem dostavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.