Jedro

Tako kot odpoved dediščini, tudi izjava o odpovedi v korist določenega dediča ne more biti pogojna.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da obsega zapuščina po pokojni A. C. ¼ nepremičnin vl. št. 401 k.o. K. ter da je zapustnica umrla brez oporoke, zaradi česar nastopi dedovanje na podlagi zakona, do katerega so upravičeni v izreku sklepa navedeni dediči prvega dednega reda, ki so se priglasili k dedovanju in sprejeli zakonite dedne deleže oziroma odstopili svoje dedne deleže sodedičem. Kot dediče na podlagi zakona je razglasilo zapustničine sinove I. C. do 3/8, J. C. do 4/8 in F. C. do 1/8 ter odredilo, pri nepremičninah, last zapustnice, ustrezno vknjižbo lastninske pravice na dediče po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Dediči .C., J. C. in I. C. so zoper sklep vložili pravočasne pritožbe. F.C. navaja, da se pritožuje zoper odločitev sodišča, ko ga je postavilo za dediča po pokojni . C., ker je že v letu 1979 dal izjavo, s katero svoj delež odstopa bratu J. C.. Glede na nepreklicnost izjave predlaga, da sodišče to upošteva in sklep o dedovanju spremeni tako, da delež 1/8, ki ga je dodelilo njemu, dodeli bratu J. C.. J. C. v pritožbi navaja, da je odločitev nepravilna v delu, kjer je sodišče za dediča razglasilo F. C., saj je ta že v letu 1979 podal dedno izjavo, da svoj dedni delež odstopa v korist sodediča J. C.. I. C. v pritožbi navaja, da je sodišče samovoljno in nepošteno izločilo del nepremičnin iz zapuščine po pokojni mami in nizkotno ovrednotilo celotno zapuščino. Zahteva, da se nezakonito izločeni dedni deleži, ki si jih samovoljno lasti dedič J. C., ki do njih v nobenem primeru ni upravičen, priključijo nazaj in postanejo enakovredni deleži na vse dediče zapuščine, ki so se odločili le-to sprejeti in so do nje tudi upravičeni. V nobenem primeru ne sprejme izločitve večjega dela kmetije v korist dediča C. J.. Zahteva povsem zakonito pripadajoči del od vseh nepremičnin in prosi sodišče, da pri odločitvah upošteva njegova vlaganja.

Dedič J. C. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve I. C. kot neutemeljene in predlaga zavrnitev njegove pritožbe in potrditev sklepa v tem delu.

Pritožbe niso utemeljene.

Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) obravnava odpoved dediščini v korist določenega dediča v 2. odst. 136. člena. Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. To pomeni, da dedič sprejme dedni delež in sočasno z njim razpolaga in takšna izjava dediča je glede na določbo 1. odst. 138. člena ZD nepreklicna. Dedič F. C. je v izjavi z dne 12.12.1997 (list. št. 9 spisa) res zapisal, da odstopa svoj delež C. posestva bratu J., vendar pod pogojem, da dobi na N. eno gradbeno parcelo v last ter pod nadaljnjim pogojem, da bo smel prestopiti rojstni prag doživljenjsko. Takšna izjava vsebinsko ne pomeni izjave o odstopu dednega deleža v korist sodediča, ker je podana pod določenimi pogoji. Tako kot odpoved dediščini, tudi izjava o odpovedi v korist določenega dediča ne more biti pogojna (1. odst. 136. člena ZD). Zato je odločitev sklepa o dedovanju v delu, ki se nanaša na razglasitev F. C. za dediča do 1/8 zapuščine, pravilna in zakonita, pritožbi pa neutemeljeni.

V zapuščinskem postopku obravnava sodišče vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila. O teh pravicah odloči sodišče praviloma, ko sprejme od prizadetih oseb potrebne izjave (1. in 2. odst. 207. člena ZD). Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, med ostalim tudi v primeru, če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (210. in 212. člen ZD). Ker je dedič J. C. v zapuščinskem postopku izločal del premoženja zapustnice na podlagi 32. člena ZD in v pravdnem postopku uspel z zahtevkom na izločitev dela zapustničinega premoženja, je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je ugotovilo, da zapuščina obsega le ¼ nepremičnin vl. št. 401 k.o. K.. Zahteva pritožnika I. C., da v zapuščino sodi navedena nepremičnina v celoti, je zato neutemeljena. Prav tako tudi njegova zahteva, da sodišče pri odločitvi upošteva tudi njegova vlaganja. V kolikor s tem šteje, da je tudi sam upravičen do izločitve dela zapustničinega premoženja, ki ustreza morebitnemu njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti premoženja glede na določbo 32. člena ZD, bi moral ustrezno zahtevo podati v zapuščinskem postopku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbe dedičev zavrnilo kot neutemeljene in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.