Jedro

Upravni organ je pravilno štel, da je tožnik (sin) dolžan prispevati znesek, za katerega je bila upravičenka (mati) oproščena plačila storitev institucionalnega varstva. Upravičenka namreč nima dovolj sredstev za plačilo storitev in se ni sama namerno spravila v ta položaj, preživninske obveznosti do tožnika pa je izpolnjevala (124. člen ZZZDR).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Sežana pod točko 1. odločil, da je A.A. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 280,99 EUR od 1. 8. 2011 dalje, pod točko 2. da glede na oprostitev iz točke 1. izreka te odločbe prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalnega varstva znaša 688,69 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila, pod točko 3., da se oprostitev iz prve točke odločbe spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz prve točke izreka te odločbe tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10% njegovega dohodka, pod točko 4., da je B.B. oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz prve točke izreka te odločbe v višini 00 EUR, pod točko 4. pa da je glede na oprostitev iz 4. točke izreka te odločbe prispevek B.B. k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz prve točke izreka odločbe znaša 280,99 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila, pod točko 6. pa, da se oprostitev iz prve točke izreka te odločbe uskladi ob vsakokratni spremembi cene storitve tako, da se poveča z višino povečanja vrednosti storitve in za enako višino poveča doplačilo zavezanca iz 5. točke izreka te odločbe vendar največ do plačilne sposobnosti. Pod točko 8. je odločila, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba Centra za socialno delo Sežana št. 1/1223-9/2010 z dne 1. 7. 2010. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da so po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati storitve institucionalnega varstva, na zahtevo upravičenca do storitve pa Center za socialno delo, ki je pristojen za upravičenca, odloči o delni ali celoti oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti odloči o oprostitvi pri plačilu storitev, so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (v nadaljnjem besedilu Uredba o merilih). A.A. je dne 28. 7. 2011 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva v vrednosti 969,68 EUR. Glede na plačilno sposobnost upravičenke, ki znaša 546,01 EUR znaša njena oprostitev 280,99 EUR. Na podlagi 2. člena Uredbe o merilih v povezavi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZZDR) je kot zavezanec k plačilu zneska, za katerega je oproščena storitve A.A. dolžan prispevati tudi njen sin B.B. – tožeča stranka, ki ni predložil dokazov, da ni plačilno sposoben.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 12207-69/2011/2 z dne 20. 9. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Centra za socialno delo Sežana. V obrazložitvi je med ostalim navedlo, da je bila tožeča stranka kot edini sin v ugotovitvenem postopku pred organom prve stopnje pozvana, da posreduje podatke o njenem materialnem stanju, vendar teh podatkov ni posredovala, zato jo je upravni organ prve stopnje, kot plačilno sposobno utemeljeno zavezal k plačilu prispevka. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je vložila upravni spor zoper odločbo prvostopnega organa št. 1/1223-9/2010 z dne 1. 7. 2010, s katero je bila tožeča stranka že zavezana k plačilu storitve institucionalnega varstva njene matere A.A. je navedlo, da je navedena odločba dokončna v upravnem postopku, ki se je zaključil z odločbo upravnega organa druge stopnje. Zavrnilo je ugovor tožeče stranke, da bi moral upravni organ prve stopnje prekiniti postopek do odločitve Upravnega sodišča v upravnem sporu. Ker se je A.A. spremenila vrsta oskrbe in s tem tudi višina vrednosti storitve je moral prvostopni organ z novo odločbo na novo odločiti o oprostitvah. Z izpodbijano odločbo je bila prejšnji odločbi, zoper katero je sprožen upravni spor, omenjena veljavnost do 31. 7. 2011 od 1. 8. 2011 dalje pa velja izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je zoper odločbo Centra za socialno delo št. 1/1223-9/2010 z dne 1. 7. 2010 sprožila upravni spor zaradi spornega dejstva, da naj bi bila zavezanec za plačilo socialnovarstvene storitve za upravičenko A.A. Upravni spor, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS, Oddelek v Novi Gorici pod opr. št. III U 71/2011 v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni bil zaključen, zato bi moral upravni organ prve stopnje dokler se ne reši predhodno vprašanje v tem postopku, postopek izdaje izpodbijane odločbe prekiniti. Od odločitve v tem upravnem sporu je namreč odvisno, ali je tožeča stranka sploh zavezana preživljati A.A. V nadaljevanju vztraja pri svoji trditvi, da A.A. ni dolžna preživljati, saj je le ta imela zadostno premoženje, ki ga je podarila C.C., zato naj ji ta kot obdarjenka zagotovi preživljanje. Zakonska obveznost otrok preživljati svoje starše namreč nastane le takrat, kadar so starši nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje. Upravičenka si je sama povzročila, da sedaj nima dovolj sredstev za življenje in s tem za poslabšanje svojega premoženjskega stanja. Glede na tako stališče, tožeča stranka tudi ni predložila podatkov o svojem premoženjskem stanju. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da v zadevi ni zakonske podlage, na podlagi katere bi upravni organ prve stopnje lahko prekinil postopek odločanja v upravni stvari. Vztraja pri ugotovitvi, da je tožeča stranka kot sin edini zavezanec za preživljanje A.A., saj razen njega ni nikogar, ki bi jo bil dolžan preživljati na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla. Samo dejstvo, da je vnukinja C.C. od upravičenke prejela premoženje še ni podlaga za dolžnost preživljanja le te. V sodni poravnavi opr. št. P 251/07 z dne 14. 7. 2008 je sicer določeno, da A.A. s podpisom te poravnave nasproti tožeči stranki v zvezi z nepremičninami parc. št. 204/2 in 205/1 k.o. D., kot tudi iz drugih naslovov nima nobenega zahtevka več, vendar pa se to ne more nanašati na obveznost preživljanja, saj na podlagi 128. člena ZZZDR odpoved pravice do preživnine nima pravnega učinka.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri tem, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji 124. člena ZZZDR in dodatno navaja, da je v dopisu upravnemu organu prve stopnje dne 29. 8. 2011 na katerega se sklicuje tožena stranka le tej jasno sporočila, da ne sprejema stališča tožene stranke glede njene obveze do preživljanja saj predhodno vprašanje še ni rešeno, od te odločitve pa bo šele odvisno ali bo tožena stranka dejansko morala ugotavljati materialno stanje družine tožeče stranke. V svoji vlogi z dne 25. 4. 2012 je sporočila, da je preživljanka A.A. dne 9. 4. 2012 umrla.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZZZDR) v prvem odstavku 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obvesti do njega (čl. 124/2 ZZZDR). Upoštevaje navedeno dikcijo ZZZDR je polnoletni otrok oproščen dolžnosti, da po svojih zmožnostih preživlja svoje starše, ki nimajo sredstev za preživljanje le, v kolikor pomoči potrebni starš iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do otroka, tega pa tožeča stranka niti v upravnem postopku niti v tožbi ne zatrjuje. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da A.A. (mati tožeče stranke) nima dovolj sredstev za plačilo storitev institucionalnega varstva. Po mnenju sodišča se ni namerno spravila v ta položaj, premoženje je namreč odtujila v pravdi s sodno poravnavo, katere udeleženec je bila tudi tožeča stranka, ki se je s sodno poravnavo strinjala. Iz upravnih spisov pa tudi nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje tožečo stranko pozval, naj ji predloži podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svoje družine, zato da bi ugotovil njeno plačilno sposobnost, vendar je le ta zavrnila dostavo kakršnikoli podatkov. Glede na navedeno je upoštevaje določbe tretjega odstavka 2. člena Uredbe o merilih in določbe 124. člena ZZZDR zavezanec za plačilo razlike plačila storitve institucionalnega varstva tožeča stranka (enako stališče je zavzelo sodišče v sodbi III U 71/2011-14 z dne 17. 2. 2012 v kateri je imela tožena stranka iste ugovore). Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da ni dolžna prispevati k preživljanju svoje matere zato, ker bi si ta lahko sama pridobila dovolj sredstev za življenje tako, da bi od svoje vnukinje, kateri je s sodno poravnavo podarila njeno premoženje zahtevala vrnitev podarjenega premoženja oziroma sredstva za njeno preživljanje. Stališče o tem je tudi že zavzelo sodišče v svoji sodbi opr. št. III U 71/2011-14 z dne 17. 2. 2012. Neutemeljen je ugovor, da bi moral upravni organ prve stopnje v zadevi postopek prekiniti zaradi odločanja o predhodnem pravnem vprašanju. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) v prvem odstavku 147. člena določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojno sodišče ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Za predhodno vprašanje v smislu določb ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni stvari. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo na novo odločil o plačilu storitev institucionalnega varstva in pri tem upošteval dejansko stanje v času odločanja. V kolikor se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo tožene stranke ima v zakonu zagotovljeno sodno varstvo, ki ga je tudi uporabila. Glede na to, da je izpodbijana odločba od 1. 8. 2011 dalje nadomestila prejšnjo odločbo, odločitev v tem upravni sporu zoper na izpodbijano odločbo niti ne bo imelo vpliva.

Glede na navedeno je sodišče skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1), tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.