Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem milejše pravne opredelitve kaznivega dejanja, ki se ne sklada z opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene E.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojena E.T. je bila z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti spoznana za krivo kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in kaznivega dejanja skrunitve trupla po 316. členu v zvezi s 25. členom KZ. Za prvo kaznivo dejanje ji je sodišče določilo kazen pet let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa osem mesecev zapora, nakar ji je izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Z obsojenim A.T. je bila dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.110.658,28 SIT. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojeni E.T. za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ zvišalo s pet let zapora na sedem let zapora, nakar je zvišalo tudi izrečeno enotno kazen na sedem let in šest mesecev zapora. Pritožbama zagovornikov obsojene E.T. in obsojenega A.T. je delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojena E.T. po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se jo oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

Zoper pravnomočni sodbi je zagovornik obsojene E.T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju zagovornika sta obe sodišči kršili določila kazenskega zakona, ker bi morali glede na naravo dejanja in vse ostale okoliščine, predvsem pa na bistveno zmanjšano prištevnost obsojenke, uporabiti kot osnovo za obsodbo tretji odstavek 127. člena KZ. Obsojenka je bila močno razdražena in to brez lastne krivde, kar bi kazalo tudi na osnovno milejšo kvalifikacijo, to je kvalifikacijo uboja na mah. Tudi glede kaznivega dejanja po 316. členu KZ zagovornik uveljavlja, da ga obsojenka ni storila, ker ni bilo ustreznega naklepa z njene strani. Zagovornik je nato še dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavil, da sta sodišči prekršili tudi določila ZKP, ker stroški kazenskega postopka bremenijo obsojenko v višini 5.068,70 EUR. Obsojenka je upokojenka z minimalno pokojnino, zato ne more poravnati stroškov, saj bi to ogrozilo njeno življenje in preživljanje. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni tako, kot je predlagal. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo menila, da kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe pod točko 1. ima vse znake kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvi tudi v dokaznem pogledu ocenili, da je obsojena E.T. storila to kaznivo dejanje in da je podana pravna opredelitev, kot je navedena. Zagovornik z uveljavljanjem pravne opredelitve po tretjem odstavku 127. člena KZ uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kajti pravna opredelitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ se povsem sklada z opisom kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ne more v opis kaznivega dejanja dodajati posebnih olajševalnih okoliščin in jih mimo ugotovitev sodišč v izpodbijanih sodbah posebej ugotavljati. V postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj takšen razlog glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen.

Isto velja za uveljavljano pravno opredelitev uboja na mah, kajti kaznivo dejanje po 128. členu KZ bi moralo biti kot tako opisano že v izreku prvostopenjske sodbe, hkrati pa bi tudi v obrazložitvah izpodbijanih sodb moralo biti ugotovljeno, da gre za okoliščine, ki so podlaga za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 128. členu KZ. Tudi v tem primeru Vrhovno sodišče ne more dodajati novih okoliščin v opis kaznivega dejanja, niti ne more ugotavljati dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili obe sodišči. Zagovornikova trditev, da pri kaznivem dejanju po 316. členu KZ obsojenka ni ravnala naklepno, je v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijanih sodbah. Naklep obsojenke je ugotovljen in obrazložen, zato ne gre za kršitev kazenskega zakona, kot zatrjuje zagovornik.

Glede stroškov kazenskega postopka je potrebno ugotoviti, da je sodišče druge stopnje s spremembo odločbe o stroških v sodbi sodišča prve stopnje, obsojeni E.T. po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo le plačilo nagrade in potrebne izdatke svojega zagovornika. Takšen izrek odločbe o stroških je zakonit in sodišče ni prekršilo nobene določbe ZKP, kot trdi zagovornik. Uveljavljanje slabih premoženjskih razmer obsojenke se nanaša na razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenkin zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98. a člena in četrtega odstavka 93. člena ZKP.