Jedro

Za odločitev o tožbenem zahtevku sta nedvomno pomembni načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), ki sta temeljno vodilo za interpretacijo vseh ostalih določb zakona. Kljub temu pa ni mogoče razlagati določb o nastanku obveznosti, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe drugače, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da ne gre za neobstoječ posel (neposel), saj so bili izpolnjeni vsi zahtevani elementi za nastanek sporne pogodbe in sicer: sposobnost pogodbenih strank, soglasje volj, ustrezna obličnost in tudi predmet pogodbe, ki je mogoč, dopusten in določen ali določljiv (47. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe št..., ki sta jo dne 28.10.1985 sklenila tožnik in tožena stranka O. M. T. kot pravni prednik O. M. Poleg tega je tožniku naložilo povrnitev 13.300,00 tolarjev pravdnih stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da tožeča stranka trpi svoje.

Proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse tri revizijske razloge po prvem odstavku 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču. Po njegovem sta sodišči bistveno kršili drugi odstavek 354. člena ZPP v 10. točki, ker je v sodbah kot tožena stranka navedena RS, O. M., ki po Zakonu o lokalni samoupravi ne obstaja več in ker jo je zastopalo neobstoječe Javno pravobranilstvo v M.. Sodiščema očita tudi kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Navaja, da je tožnik pojasnil stisko s tem, da so na parkirišču na avtomobile njegovih gostov padali opeka, omet in krovna kritina z zgradbe. Po njegovem je izkazano očitno nesorazmerje dajatev, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja A. V. dipl. ing., in tudi, da je tožena stranka kršila načelo vestnosti in poštenja po določilu 12. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Sploh pa je bil v pogodbi narobe naveden njen predmet, ker je v pogodbi zemljišče tožene stranke navedeno kot kmetijsko zemljišče, medtem ko iz cenitve izhaja, da gre za nezazidano stavbno zemljišče in tožniku prava vrednost ni bila znana.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljana bistvena kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, ker je "o. M." v času vložitve tožbe in v času sojenja sodišč prve in druge stopnje obstajala in je po določilu Zakona o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93, 57/94 in kasneje 14/95) razpolagala s spornim premoženjem. Res je sicer v izpodbijani sodbi drugostopenjskega sodišča in v sodbi prvostopenjskega sodišča navedeno takšno ime tožene stranke, kot ga je tožnik navedel v tožbi dne 17.5.1994 in ga kasneje ni popravil, čeprav je s spremembo zakonodaje postala pravna naslednica tožene stranke po določilu 3. člena Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njenih območij (Ur. l. RS, št. 60/94) Mestna občina M., njen pooblaščenec pa je bilo po določilu 2. člena Zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Ur. l. RS, št. 82/94) tedanje Javno pravobranilstvo RS, ki se je nato kasneje preimenovalo v Državno pravobranilstvo z zunanjim oddelkom v M. (Zakon o državnem pravobranilstvu, ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97). Kljub temu, da tožnik ni popravil imena tožene stranke, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, da tožbe nista zavrgli, marveč sta odločali o tožbenem zahtevku.

Tudi v reviziji zatrjevane bistvene kršitve 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni, ker sta sodišči ugotovili in v obrazložitvah navedli vsa tista dejstva, ki sta jih šteli za pomembna in na katera sta oprli materialnopravno presojo. Predvsem je treba opozoriti, da sodišče odloča v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov in da tožnik zahteva ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe in ne njene izpodbojnosti. Razlika med navedenima pravnima institutoma je bistvena. Razlogi za ničnost pogodbe so določeni predvsem v javnem interesu, nanjo pazi sodišče po uradni dolžnosti in uveljavljanje ničnosti ni časovno omejeno. Drugače je z izpodbojnostjo, ki varuje predvsem pogodbene stranke in pri kateri zaradi negotovosti obstoja z napako obremenjene pogodbe, zakon določa roke za uveljavljanje izpodbojnosti.

Za odločitev o tožbenem zahtevku sta nedvomno pomembni načeli vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR), ki sta temeljno vodilo za interpretacijo vseh ostalih določb zakona. Kljub temu pa ni mogoče razlagati določb o nastanku obveznosti, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe drugače, kot sta storili sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da ne gre za neobstoječ posel (neposel), saj so bili izpolnjeni vsi zahtevani elementi za nastanek sporne pogodbe in sicer: sposobnost pogodbenih strank, soglasje volj, ustrezna obličnost in tudi predmet pogodbe, ki je mogoč, dopusten in določen ali določljiv (47. člen ZOR). Zakaj naj bi bila pogodba v nasprotju z določilom 49. člena ZOR, revizija ne pojasni, sodišče pa ne najde razloga za nedopustnost predmeta obveznosti: menjave v pogodbi navedenih parcel. Sodišče druge stopnje je v zvezi s predmetom pogodbe v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da so bile pogodbenima strankama nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, očitno dobro znane in da pogodba vsebuje dovolj podatkov, da jih je mogoče nedvoumno določiti. Revizijska navedba, češ da je bilo v menjalni pogodbi navedeno zemljišče tožene stranke kot kmetijsko zemljišče, pa je bodisi neresnična, bodisi zmotna. V 1. točki pogodbe namreč jasno piše, da ima Občina M. T. pravico uporabe na zemljišču parc. št... stavbišče, hiša v izmeri 300 m2, torej ne gre za kmetijsko zemljišče. Če je revident mislil na zemljišče tožeče stranke, parc. št... njivo v izmeri 3464 m2 in se je zmotil pri pisanju, pa kaže opozoriti, da je šlo za njegovo lastnino in bi moral vedeti kakšno parcelo zamenjuje. Vse možnosti je imel, da bi se prepričal o njenih lastnostih in o vrednosti in če tega ni storil, sedaj ne more valiti krivde na sopogodbenico. Če pred sklenitvijo pogodbe ni zahteval cenitve in je podpisal njen zapis, si je očitno želel zamenjati parceli, oziroma mu je posel "pasal", kakor sta ugotovili sodišče prve in druge stopnje, ter se sedaj ne more sklicevati na cenitev, ki jo je pridobil več let po sklenitvi pogodbe, in trditi, da je bila tožena stranka nepoštena in da je sklenila oderuško pogodbo. Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnik pri sklepanju pogodbe ni bil v stiski in mu je sodišče druge stopnje lepo pojasnilo, da bi za odstranitev dotrajanega in nevarnega objekta ob meji lahko uporabil druga sredstva, razlagi sodišča prve stopnje, da ni bil neizkušen, lahkomiseln ali odvisen od tožene stranke pa ni kaj dodati.

Ker torej revizija ni utemeljena in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.